David Morales je ime, ki ga pozna vsakdo z vsaj malce elektronskega ritma v sebi, in čeprav sama nisem ravno 'divja', sem z odprtimi očmi prisluhnila vsemu, kar mi je povedal didžej z več kot 40-letno kariero.
Kolikokrat se mi bo še zgodilo, da bom lahko v domači Novi Gorici pred svoj rožnati mikrofon posedla nekoga tako znanega? Na sobotni večer sem se s tem v mislih namesto na večerjo s prijatelji odpravila v areno Pulse v Casino Perla in v zaodrju poklepetala z enim izmed največjih mojstrov elektronske glasbe na svetu.
Story: Tokrat niste prvič v Sloveniji. Kdaj ste tu nastopili prvič?
Prvič sem v Sloveniji nastopil v Ambasadi Gavioli pred več kot 15 leti. Ta kraj je še danes eden izmed mojih najljubših klubov.
Story: Zakaj pa? Zaradi ambienta, ljudi?
Zaradi vsega. Ko smo prvič prišli v Slovenijo, torej pred 15 leti, je bil slog glasbe, ki jo ustvarjam, v Sloveniji še vedno nekaj novega. Ambient ima zagotovo svoj čar, ker ga je oblikoval izredno priznan dizajner. Svoje prispeva tudi to, da se tam zbere okoli tri tisoč, štiri tisoč ljudi. Bil sem eden prvih didžejev, ki so tam igrali, ljudje so bili res veseli. Uživali so v glasbi. Pravzaprav ni šlo za to, kakšno glasbo si vrtel, ker ljudje niso imeli nekih 'prioritet' v smislu tehna, house glasbe ali kaj podobnega. Bili so samo veseli. Bilo je osupljivo. Slovenija je bila od nekdaj država, v kateri sem rad nastopil.
Story: To je tako lepo slišati. Za mnogo priznanih glasbenikov in umetnikov smo velikokrat premajhni in nas samo 'obidejo' ter namesto tu raje nastopijo v kateri od okoliških držav.
V resnici sem v Sloveniji nastopil prej kot na Hrvaškem. Slovenija je bila bolj razvita kot Hrvaška, vedno je bila pred njo.
Story: Kaj pa hrana? Kaj ste si na primer privoščili danes, ko ste prispeli v Novo Gorico?
Jedel sem testenine in bile so slastne. Jedel sem sveže škampe, bili so slastni. Jedel sem testenine z jastogom ... bili so slastni. Če grem v določeno državo, vedno želim poskusiti hrano, ki jo ljudje v tistem kraju radi jejo. Ko sem v Sloveniji, želim poskusiti slovenske stvari. Ne pridem sem in si naročim hamburgerja ali sušija. Hrana tu je odlična.
Story: Obiskali ste sicer tudi Ljubljano. Vam je kot mesto všeč?
Seveda, zelo. Bil sem sicer v različnih mestih po Sloveniji, tudi v Mariboru, bil sem na jugu Slovenije, v bližini hrvaške meje. Tam je bil tudi Avicii, še preden je bil tako slaven, kot je zdaj. Imel je okoli 19 let in pomagal sem mu pripraviti vse za nastop.
Story: Imate veliko norih spominov ...
V Slovenijo prihajam skoraj 20 let in vesel sem, da še vedno prihajam in da me ljudje še vedno želijo videti. Glasbena scena se hitro spreminja. Tako kot življenje. Vse je hitro. Didžej lahko postane zvezda, ne da bi v resnici lahko razumel umetnost, in nekateri didžeji ne cenijo tega, kar umetnost je, ker so preveč zaposleni s cenjenjem nečesa, kar nima nobene zveze s tem. Videz, oblačila, avtomobil ... Ne gre za denar ali za zasebna letala, hotele ... Glasba je nekaj, v čemer bi moral uživati, in to deliti z drugimi.
Story: In to, da ljudje želijo slišati vašo glasbo, je verjetno največje darilo, ki vam ga lahko dajo, kajne?
Natanko tako. Na svetu so didžeji in so didžeji. (smeh)
Story: Del vašega poklica je tudi neprestano potovanje. Kje pa ste doma? Kje živite?
Na letališču, v hotelu ...
Story: Koliko dni na mesec pa ste doma?
Domov se poskušam vrniti vsak teden, razen poleti, ker imamo takrat res veliko dela. Sicer pa osem mesecev na leto živim med Združenimi državami in Evropo.
Story: Kako pa je videti življenje tako priznanega didžeja, kot ste vi? Je tudi tako divje, tako luksuzno, kot je videti?
Obstajata dva različna načina, sta dve vrsti didžejev. Moja izkušnja je takšna, da je življenje didžejev zelo težko. Na neki način nisi lastnik svojega življenja in so stvari, ki jih zavidam običajnim ljudem, z običajnimi poklici. Oni imajo rutino in mislim, da je nekaj na tem, da spiš v svoji postelji in da lahko pritisneš 'reset'. To je zelo samotarski poklic, ker veliko časa preživiš sam, v hotelu, na letalu, v avtomobilu ... Če si poročen in če imaš otroke - česar pa nima ravno veliko svetovno priznanih didžejev - je to še težje. Današnji glasbeni trg je takšen, da enostavno moraš sprejeti delo, dokler je še tam. Stvari se hitro spreminjajo, še posebej v svetu, kjer želijo vsi postati didžeji. Hvaležen sem, da vsaj moja mama ne želi postati didžejka. (smeh) Smešno je, ker to v resnici ni služba. Je nekaj, v čemer enostavno uživaš, je pa zahtevno. Je poklic, v katerem je veliko skušnjave, alkohola, drog, zabave ... Obstaja zelo nevarna stran tega poklica. Naučiti se moraš imeti nadzor nad svojim življenjem, naučiti se moraš vzeti čas za sprostitev. Doživel sem trenutek, ko je moje telo enostavno odpovedalo. Takrat sem vedel, da se moram umiriti. Šel sem k zdravniku in ta mi je rekel, da se moram umiriti. V tem poklicu pa je na primer težko že načrtovati počitnice, ker je vedno 'samo še en nastop', ki ga moraš narediti. Težko je reči ne. Ampak vsak bi se moral zavedati, da brez zdravja ne moreš narediti nič. Da si moraš vzeti čas, brati knjigo ali karkoli drugega. In biti hvaležen za vse.
Story: Pa bi lahko rekli, da ste se tega ravnovesja naučili čez leta?
Seveda se naučiš prek let. Zdaj ustvarjam glasbo že več kot 40 let, ampak vrtenje glasbe je bil zame od nekdaj hobi. Glasba je bila moja strast. Ko sem bil mlajši, nismo imeli Playstationov, xBoxov, računalnikov in vseh teh stvari, zaradi katerih ljudje postanejo leni. Najti si moral svoj način za zabavo in zame je bila to glasba. Rad sem imel glasbo še pred razvojem DJ-tehnologije, in ko se je ta zgodila, sem samo rasel z njo. Prešli smo od tega, da si na nastop nosil s seboj plošče, do tega, da imaš le dve škatli. Kar pa se tiče drugih stvari, kot so alkohol in druge, tega se naučiš sproti. Na napakah se učimo. Veliko didžejev v tem procesu pozabi na to, kdo so. Ljudje jih postavljajo na piedestal in včasih se jim zdi, da so večji, kot v resnici so. Pozabijo, da niso imeli tega odnosa, ko so začeli. Na kateri točki se potem spremeni to, da postaneš nekaj več od človeka, ki sedi na drugi strani sobe? Od drugih se razlikuješ le po tem, da zaslužiš več denarja. Zaradi tega pa nisi bolj pameten, nisi boljši človek.
Story: Rekli ste, da ste začeli z glasbo, ker je bila vaš hobi. Pa imate zdaj morda še kakšne druge konjičke?
Rad gledam filme.
Story: Katerega ste si nazadnje ogledali?
Pravkar sem gledal film Sedem veličastnih.
Story: Vam je bil všeč?
Ja. Ni bil slab. Veliko filmov sicer pogledam na letalih, ampak zadnje čase je težko najti dobre filme. Tako kot glasbo. Nasprotno pa je veliko lažje ujeti kakšno dobro serijo. Videti je, kot da se vsi zadnje čase posvečajo samo serijam. Ampak serija je obveza. (smeh) Seriji moraš slediti in spomnim se, kako sem bil obseden z gledanjem serije Prison Break. Kupil sem vse sezone, in medtem ko smo bili na nastopih, sem med čakanjem na svojo uro v avtomobilu gledal epizode. Ko sem gledal serijo Narcos, je bilo enako. Prav tako grem rad v kino. Filmi so moja strast in včasih se jim moram prav izogniti. Moja druga najljubša stvar, poleg tega, da sem na turnejah, je biti doma, sedeti na kavču in gledati film.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Jadigi3
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
