David Morales, z gremijem ovenčani 55-letni pionir plesne muzike, ljubljenec slovenske publike in mož, ki ustvaril že več kot 500 remiksov za največje glasbene ikone, kot so Janet in Michael Jackson, Eric Clapton, U2, Aretha in drugi.
Že nekaj časa živite v Italiji. Kakšno je življenje tam?
Živim v Bologni. Milano je vseeno preveliko in preveč divje mesto. Iskal sem kraj, ki je prijeten za življenje, in Bologna je v tem pogledu boljša izbira. Ko sem se še odločal, sem razmišljal tudi o Milanu, saj je tudi glasbeni center, ima boljšo glasbeno infrastrukturo, je pa tudi vrvež tam največji, od tega pa sem se želil odmakniti, ko sem iskal alternativo New Yorku. Bologna je le uro vožnje z vlakom stran. Ko si zaželim vrveža, grem v Milano za en dan, potem se vrnem v mir svojega doma.
Ob glasbi so vaš zaščitni znak tudi številni tatuji. Kateri je zadnji?
Nazadnje sem si potetoviral spodnji del roke. S tatuji obeležujem pomembne dogodke in prelomnice v svojem življenju. Najnovejši je sinonim za delaj to, kar govoriš.
Kolikšen je bil najdaljši čas, ko niste čutili potrebe po nastopanju?
En mesec. Od vsega si je treba včasih vzeti premor, se malo ustaviti, si spočiti telo, ušesa in dušo, da ohraniš strast in željo, ki te žene naprej. Vrtenje muzike ni neko delo, to zelo rad počnem, a tu in tam moram pritisniti na zavoro, zadihati in se osvežiti. Tisti mesec sem počival, a sem se že po dveh tednih ujel, da pogrešam rutino potovanj in odhodov na nastope: ni bilo pakiranja kovčka, vožnje do letališča, poleta, vožnje do hotela. Malo je manjkalo, pa bi pogrešal še posedanje na letališču.
Glasbo ustvarjate z najboljšimi pevci iz različnih žanrov. Je težko najti prave glasove za vašo muziko?
Da. Absolutno. Nikoli ne iščem najboljšega pevca, ampak ustvarjalca s karakterjem. V glasbi je ključno, kakšni sta pesem in melodija, pa tudi, kako glas to poveže v celoto. Madonna ni najboljša pevka na svetu, ima pa svoj zvok, in ko se njen glas pravilno poveže s tem zvokom, to deluje.
Bili ste pomemben del newyorške glasbene scene osemdesetih in devetdesetih letih prejšnega stoletja. Se je vsaj kaj tiste magije ohranilo ali se je vse razvilo v nekaj novega in vznemirljivega?
Glasba zagotovo ne bo nikoli več tako vznemirljiva, kot je bila takrat. Družba se je spremenila, celotna svetovna družba, razmere so najslabše, kar pomnim. Preveč je konfliktov, preveč religije, preveč drame, preveč politike ... Ljudje so vedno bolj ločeni, razdeljeni, spet se vzpenja rasizem. Saj smo imeli nemire tudi v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, a za njimi je bilo gibanje, neka iskra, vznemirjenje. Ljudje so o tem pisali in tudi v glasbi je bilo čutiti ta naboj, energijo, ogenj. Pomislite tudi na to, koliko moških, ženskih in mešanih skupin je bilo takrat. Tega danes skorajda ni več.
Kaj je najpomembnejša reč, ki ste se jo do zdaj naučili o življenju, ljubezni in vesolju?
Da čas ne nikogar ne čaka. Čas teče neodvisno do vsega. Veseli me, da sem prepotoval svet po dolgem in počez, srečal bogate in revne ljudi ter videl domala vse. Všeč mi je, kako moja glasba povezuje ljudi, in hvaležen sem, da lahko živim tako življenje.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču