Veličastna, močna ženska, ljubeča soproga in mati – takšna, kot jo poznamo iz Downton Abbeyja. Igralka Elizabeth McGovern je v filmski adaptaciji priljubljene istoimenske britanske televizijske drame nedavno zasijala tudi v slovenskih kinematografih.
Elizabeth se po nestrpnem pričakovanju filmske priredbe Downton Abbey znova vključi v življenje premožne družine Crawley (igra Coro Crawley), ki živi na posestvu na angleškem podeželju v začetku 20. stoletja. Serija, ki se je na majhnih zaslonih odvrtela med letoma 2010 in 2015, je nadaljevanje doživela z istim scenaristom, ki je ustvaril in napisal scenarij za vseh 52 delov, McGovernova pa je ena izmed večine igralcev iz serije, ki so se aristokratsko pripoved prenesli na velike zaslone.
Bogato družinsko drevo ameriške igralke, leta 1961 rojene srednješolski profesorici in univerzitetnemu profesorju, sestavljajo številni kongresniki in diplomati. Ko je bila še otrok, so se z družino preselili v Los Angeles, kjer je njen oče sprejel mesto profesorja na pravnem oddelku UCLE in v mestnem vzdušju filmske industrije ji ni preostalo drugega kot začeti kovati prihodnost. Ko jo je iskalec talentov opazil med nastopom v šolski igri, ji je, impresioniran nad njenim obetajočim talentom, predlagal, naj se vpiše na igralski tečaj. McGovernova je nato študirala na ameriškem konservatoriju za igro v San Franciscu, nato še v New Yorku, na elitni igralski šoli Julliard. Nasmehnila se ji je vloga v filmu Navadni ljudje (Ordinary People) leta 1980 – prvem filmu, drami, ki jo je režiral Robert Redford. »Starša nikoli nista povsem sprejela moje želje po igranju. Navsezadnje nihče v družini ni imel vzgibov po pripovedovanju vlog, vendar igra je moja pregreha. Težko vam pojasnim drugače,« se nasmehne igralka. V štirideset let trajajoči karieri je dokazala, da zmore biti igralski kameleon, in to tudi ostaja – vse do današnjega dne. Mi smo z njo ekskluzivno poklepetali o novem projektu, ki bo razkril jasnejši pogled na današnjo generacijo. Kmalu se bomo namreč njenih igralskih razsežnosti naužili v seriji Vojna svetov.
Ali med pričakovanjem nove televizijske serije Vojna svetov še vedno občutite enako mero vznemirjenosti, da ljudem predstavite svoje dosežke, kot ste jo doživljali na začetku kariere pred štirimi desetletji?
Predvsem do svojega dela še vedno čutim enako mero ljubezni in vedno znova se jo veselim pokazati. Počutim se srečno, hvaležno, da imam še vedno energijo za nove izzive.
Originalni zapis Vojne svetov sega stoletje v preteklost, napisan je bila za razmere, popolnoma drugačne od teh današnjega sveta. Ste si ogledali pretekle adaptacije in kako se po vašem mnenju prihajajoča razlikuje od teh?
Odlično vprašanje. Zastavljena ideja nove verzije se nagiba k raziskovanju sveta, takšnega, kakršnega poznamo danes – z namenom, da ga lahko analiziramo in spoznamo, kako razdeljen in skrivljen je v vseh pogledih. Pisec v zgodbi predlaga, da je edina stvar, ki nas bo združila kot planet, zunanji sovražnik, v tem primeru nezemeljske sile. Ko planet napadejo nezemljani, vidimo, kako pribežniki in avtohtoni prebivalci združijo moči kot popolnoma enakovredni ljudje. Z vlogo sem imela možnost vpogleda v človeško vedenje. Žal mi zaradi poglabljanja v vlogo še ni uspelo ogledati si originalne verzije, vendar bo kmalu tudi to prišlo na vrsto.
Kakšen vtis želite s prihajajočo vlogo Helen narediti na mlajše generacije?
Želim, da bi bile mlade ženske navdahnjene nad njenim močnim značajem. Bori se proti vsem, kar ji pride na pot, in je predvsem moderna ženska. Samostojna, ne da bi se zanašala na kogarkoli drugega kot na lastne misli. In sposobna je bolj, kot misli, da je.
Če se ozrete na dosedanjo kariero, kako bi opisali svojo igralsko rast v smislu priprav ter vživljanja v vlogo – od prve v Navadni ljudje leta 1980 do danes?
Čutim, da sem zdaj veliko samozavestnejša pri diskusijah glede scenarija, kostumov, skratka vsega, kar oblikuje moj karakter. Mlada Elizabeth kot igralka ni natanko vedela, kaj počenja, je pa res, da pri tem ni imela veliko besede. Danes nisem več sramežljiva in imam rada odkrite pogovore. Zanimivo mi je opazovati, kako se po vseh pridobljenih izkušnjah zdaj lahko vključujem v celoten projekt, tudi scenarij in režijo. Všeč mi je, če je ekipa odprtega značaja.
Je bilo tako tudi tokrat na snemanju?
Snemanje je bilo povsem drugačno, kot sem bila vajena do zdaj. Popolna novost. Sodelovala sem z dvema ekipama, ki sta snemali hkrati na različnih prizoriščih, in dvema režiserjema. Velik izziv zame kot igralko in seveda nepredstavljiv za produkcijo. Je pa snemanje zahtevalo precej manj časa, ni bilo tako intenzivno in seveda veliko bolj raznoliko in razgibano.
So izkušnje iz vašega življenja vplivale tudi na to, kako ste izoblikovali lik Core Crawley v Downton Abbey?
Tako kot moj lik imam tudi sama otroke, ki živijo v Angliji. Dve hčerki, Angležinji, jaz pa živim in delam v Ameriki in sem Američanka. Vzgojila sem torej otroke, ki so del druge kulture. In v tem je nekaj posebnega, nekakšna unikatna izkušnja, ker imajo otroci drugačen nabor referenc, drugačno izobrazbo, drugačne okoliščine. Preprosto odrastejo drugače, kot si odraščal sam. In to je zanimiv zaplet. Vsaka generacija je drugačna od naslednje, ker se v vzgojo vmešajo različni dejavniki, vse skupaj pa je še poudarjeno z dejstvom, da so tako moji otroci, kot hčerke mojega lika Core, odraščali v različnih kulturah kot njihova mama.
Ko ste snovali filmsko nadaljevanje serije Downton Abbey, komu ste želeli, da je namenjeno?
Naš namen je ves čas bil, da bi film bil vse, kar bodo oboževalci serije upali, da bo. Vsekakor je to film za oboževalce serije Downton Abbey, ki so vsa ta leta ostali s serijo, spoznavali like, sledili njihovemu razvoju. Zato tudi časovno zgodba ni postavljena daleč naprej, kakšno leto od zadnje epizode. V filmu se tako pokažejo isto okolje, hiša se ni spremenila. Bila sem presenečena, da se niti trava ni spremenila od zadnjega snemanja. Zazdelo se mi je, kot da ni preteklo skoraj nič časa od zaključka serije.
Kako je bilo, ko ste se ponovno združili z igralci, s katerim ste prej šest sezon ustvarjali serijo?
Bilo je, kot da nikoli nismo zares zaključili in odšli vsak svojo pot. Dejansko smo postali nekakšna družina, ker smo vendarle skupaj preživeli toliko lepih izkušenj. Ko smo se zopet srečali, smo nemudoma padli v isto dinamiko in nadaljevali, kot da smo se nazadnje videli dan prej.
So vam vloge močnih ženskih značajev pisane na kožo, ker ste tudi sami takšni?
Nedvomno! Precejšen zalogaj bi bil zaigrati kaj drugačnega … (smeh)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču