Novoobjavljeni dokumenti iz tako imenovanih Epsteinovih dosjejev, ki obsegajo več kot tri milijone strani, še naprej močno odmevajo v javnosti.
Med številnimi temami, ki so prišle na dan, je tudi nenavadna korespondenca o metodi, ki naj bi domnevno lahko 'izbrisala kratkoročni spomin'.
Nenavadna korespondenca
V središču pozornosti se je znašla izmenjava e-poštnih sporočil med milijarderjem pedofilom Jeffreyjem Epsteinom in Joičijem Itojem, takratnim visokim predstavnikom Tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT). Ito je leta 2019 odstopil s položaja direktorja MIT Media Lab, potem ko so bile razkrite finančne povezave te institucije z Epsteinom.
V sporočilu iz februarja 2014 Ito Epsteina spomni na omenjeno tehnologijo, ki 'kratkoročno briše spomin', ter ga vpraša, ali je bila takšna raziskava objavljena in kateri laboratorij stoji za njo.
Epstein mu odgovori, da gre za 'transmagnetno stimulacijo', ob pripombi, da so to metodo preučevali v kontekstu 'travmatske amnezije'.
Ito mu je odgovoril: "Hvala za to. Zdaj bom imel nekaj zanimivega za poguglati."
Vprašanja brez odgovorov
Ostaja nejasno, na kaj se je Epstein dejansko nanašal, kako bi lahko bil morebiti v stiku s takšno tehnologijo in v kakšnem kontekstu je omenjal 'kratkoročno brisanje spomina'.
Prav ta nedorečenost dodatno spodbuja zanimanje javnosti za vsebino na novo razkritih dokumentov in motive, ki stojijo za takšnimi navedbami.
V sodobni medicini je znana transkranialna magnetna stimulacija (TMS), ki se uporablja predvsem kot terapija za depresijo, pri čemer magnetna polja stimulirajo določene dele možganov.
Po navedbah Cleveland Clinic standardna uporaba TMS ne povzroča izgube spomina, zato ostaja nejasno, o čem je Epstein govoril.
Epstein Discussed Short-Term Memory Erase Tech with MIT Media Lab Director
— Mario Nawfal (@MarioNawfal) February 18, 2026
In 2014 emails, Joi Ito (then-head of MIT Media Lab) asked Epstein about "the technology that you tried where they erase your short term memory" wanting to know if it was published and from which lab.… https://t.co/1gTx8nosmt pic.twitter.com/4nbKbpRRFt
Od MK Ultra do Epsteina
Čeprav javno dostopni dokumenti ne ponujajo dokončnih odgovorov, so ugibanja o tem, kaj bi Jeffreya Epsteina lahko zanimalo na področju spomina in zavesti, razumljiva v širšem psihološkem in zgodovinskem kontekstu.
Epstein je bil znan po zanimanju za znanost, zlasti za področja, ki se dotikajo človeške psihe, kognicije in vedenja. V tem okviru ni presenetljivo, da se v razpravah pojavljajo pojmi, kot so obrambni mehanizmi, zanikanje (denial) in predvsem disociacija.
Naj na tem mestu kar takoj razložimo, da zanikanje velja za enega temeljnih obrambnih mehanizmov psihe, pri katerem posameznik nezavedno zavrne realnost ali njen del, ker bi bilo njeno sprejetje preveč boleče ali ogrožajoče. Disociacija gre še korak dlje: vključuje začasen ali trajnejši razcep zavesti, spomina ali identitete in je pogosto povezana s travmo. V klinični psihologiji je disociacija dobro dokumentiran pojav, zlasti v povezavi s posttravmatsko stresno motnjo in disociativnimi motnjami.
- Preberite si več o tem: 4 obrambni odzivi na boleče spomine, ki jih uporabljamo vsi ljudje
Prav disociacija je bila v preteklosti tudi predmet raziskav v okviru danes razvpitega skritega ameriškega programa MK-Ultra, ki je v času hladne vojne preučeval vplive na zavest, spomin in vedenje - pogosto z etično spornimi metodami. Čeprav za povezave med Epsteinom in takšnimi programi ne obstajajo dokazi, zgodovinsko dejstvo ostaja, da so bili pojavi, kot so travmatska amnezija, spominski bloki in disociativna stanja, že desetletja predmet zanimanja tako znanosti kot tudi obveščevalnih struktur.
V tem kontekstu se omembe 'kratkoročnega brisanja spomina' in sklicevanje na nevrološke metode, kot je transkranialna magnetna stimulacija (TMS), berejo kot del širšega vprašanja: ali je mogoče z znanstvenimi sredstvi vplivati na dostop do spominskih vsebin - in če da, v kakšnem obsegu ter s kakšnimi posledicami.
Sodobna medicina sicer poudarja, da standardna uporaba TMS ne povzroča izgube spomina. A prav razkorak med znanstveno potrjenim in nejasnimi namigi v korespondenci dodatno spodbuja ugibanja. Ta ne temeljijo nujno na senzacionalizmu, temveč na zgodovinsko dokumentiranem zanimanju za meje človeške zavesti, spomina in psihološke obrambe.
Ključno vprašanje tako ne ostaja le kaj je bilo mišljeno, temveč zakaj so se takšne teme sploh pojavile v komunikaciji - in v kakšnem kontekstu.
Vir: LadBible
Preberite si tudi: Lažni spomin - konstrukt, s katerim so utišali resnico žrtev spolnih zlorab