Fotograf Frank Gaudlitz: Portreti, ki kažejo razlike

Fotograf Frank Gaudlitz: Portreti, ki kažejo razlike (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
1. 8. 2017

Fotograf, čigar dela želijo predstaviti drugačnost in različnost na svetu z namenom širjenja strpnosti ter podpore pri diskriminaciji ali tabujih.

Pred kratkim je Frank Gaudlitz na prodaj postavil svoje zadnje delo, nastalo na potovanju skozi Bolivijo in Peru, kjer je sledil pomembni zgodovinski poti, po kateri je poimenoval svojo knjigo fotografij: Ruta del Sol ali Pot sonca. Knjiga temelji na portretih ljudi, ki jih je posnel v njihovih hišah z namenom, da pokaže razlike med njihovimi družbenimi statusi in idejami lepote, za Jano pa je spregovoril tudi o ozadju preostalih svojih projektov.

Zakaj ste se odločili slediti tej zgodovinski poti?

Zgodba sega globoko v preteklost. Znano je, da je A. von Humboldt sodeloval pri drugi ekspediciji v Ameriko in pri tem prečkal Kolumbijo. Na jugu Kolumbije je prišel do reke in od te točke je začel slediti še starejši poti, ki se imenuje Pot sonca imperija Inkov. Že na prejšnjih potovanjih skozi Južno Ameriko sem se srečal z legendo o inkovskem voditelju Huayna Cápac, napisano v 16. stoletju. Glede na pričanja naj bi ob bregove reke namestil zlate predmete in s tem ustvaril mejo na severnem delu imperija. Pozneje, ko sem bral Humboltove dnevnike, pa sem odkril, da se poti prekrivata. To me je najbolj pritegnilo: prekrivanje dveh različnih potovanj. Zato sem se odločil, da tudi sam pojdem po isti poti, in tako se bodo prekrivala tri različna potovanja, tri različne kulture, trije različni družbeni stani. Prvi je pripadal inkovski dinastiji, drugi španskemu kraljestvu in tretji meni, vendar se je vse združilo v eno.

Kako ste med potovanjem prišli do ljudi, ki ste jih fotografirali?

Moja ideja je bila, da bi posnel portrete ljudi iz različnih družbenih razredov v njihovih hišah, saj se nič ne more bolje primerjati z nekdanjim inkovskim imperijem kot sobe in hišni prostori južnoameriške kulture. Sprva sem bil v dvomih, ali bom to lahko izpeljal, saj nisem bil prepričan, da bo delovalo – bil sem fotograf iz Evrope, ki je prišel v njihovo deželo, in vsi so me videli kot bogataša. Za vsako državo, v katero sem vstopil, sem imel domačina za tolmača, saj sem ga potreboval za pridobitev zaupanja domačinov. Nato sem začel govoriti z ljudmi: ogovarjal sem vse od taksistov do vsakega človeka, ki sem ga srečal. Skupno sem posnel 600 portretov ljudi in prepotoval 2.500 km v sedmih mesecih.

Ste opazili velike razlike med življenjem bogatih in revnih ljudi?

Med bogatimi ljudmi so bile razlike razmeroma majhne. Res pa je, da se tam le malo ljudi videti bogatih. Z evropskega vidika pa lahko rečem, da je veliko ljudi srečnih in imajo le malo stika s fotografijo. Vedno sem poskrbel, da sem jim razložil, zakaj jih želim slikati, in pojasnil, da gre tudi za predstavitev dostojanstva. Zelo mi je pomembno, da nekdo zelo reven ne izpade ponižan ali 'razkrit'.

Kako izbirate projekte?

Vsi moji projekti imajo osebne reference, vendar nikoli niso kar nekaj, kar se pojavi v moji glavi – bolj se mi zdi, da se gre za osebno zaskrbljenost. Po končani umetniški šoli sem fotografiral in dokumentiral odhod ruske vojske med letoma 1991 in 1994 z vsemi posledicami, ki jih je konec komunističnega režima pustil na ljudeh. Delal sem tudi pri projektu o multietničnih regijah, kjer sem slikal ljudi v njihovih domovih na predelu, kjer živi več narodov. Na Madžarskem, v Romuniji in Srbiji sem prosil ljudi, da si nadenejo svoje najboljše slavnostne obleke in se očedijo po želji, saj je bil moj cilj prikazati različne koncepte lepote.

Eden izmed vaših projektov so bile tudi amazonke ...

Res je, med letoma 2013 in 2015 sem se vsako zimo odpravil ob reko Amazonko, kjer sem želel zaobjeti osebnosti transseksualnih žensk. Bilo je zelo vznemirljivo in napeto! Zelo sem si želel pridobiti njihovo zaupanje, toda ko smo prestopili tisto točko in ko so me sprejele medse, je rezultat odlična knjiga. Imel sem priložnost spoznati njihova življenja in težave; vse so se rodile kot moški, vendar živele bolj ali manj kot ženske. Ne upajo si vse prestopiti meje in živeti, kot si želijo, saj zna biti zelo nevarno. Pripadajo namreč diskriminirani skupini s skoraj nič pravicami. Pretepajo jih in ubijajo, pa vendar pravica ni na njihovi strani. Položaj je resnično ekstremen in zato se bojijo vsakega neznanca. Da bi jim prišel bližje, sem se odločil, da ne bom živel v hotelu, temveč sem se jim pridružil v njihovih slumih. Zanje je bilo pomembno, da se pokaže njihova ženstvenost, ki pa se je meni z evropskega pogleda zdela preveč erotična za moje namene, saj jih nisem želel prikazati v tej luči.

Zakaj se vam je zdelo preveč erotično?

Da so se pripravile za slikanje, jim je vzelo skoraj dve uri. Ker so večinoma zelo revne in se jih večina mora prostituirati, da preživijo, so si lepše čevlje za slikanje izposodile od prijateljev, zato lahko tudi vidite, da jih veliko nosi iste čevlje. Večina si jemlje za zgled ameriške filmske zvezde ali znane pevke, kot je na primer Shakira, ki ima blond lase, in to so njihove sanje. Pobirajo klišeje, ki so predstavljeni v revijah. Njihova želja je, da bi bile ženske, vendar si jih le malo lahko privošči operacije. Če gre kaj narobe z operacijo, lahko umrejo. Da odgovorim na vaše vprašanje: želijo si postati ženske, vendar vedo, da ne morejo, zato se vse spremeni v pretiravanje samoprezentacije. <

Besedilo: Patricija Fašalek
Fotografije: osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri