Simpatična Hoops Green se je svetovno priznani košarkarski ikoni Harlem Globetrotters pridružila red dvema letom ter s tem postala 15. ženska, ki je v 92-letni karieri priljubljenih košarkarjev oblekla rdeče-belo-modri dres. Mladenka se že vse od svojega četrtega leta ne loči od žoge, ki jo spremlja skorajda na vsakem koraku.
Kdaj ste se prvič zaljubili v košarko? Kdo vas je navdušil za ta šport?
Košarko sem začela trenirati pri štirih letih. Moja ljubezen se je razvila, medtem ko sem opazovala starejšega brata, ki je prav tako treniral košarko. Vse od takrat sem zaljubljena v ta šport. Prav po zaslugi košarke so se ji odprle številne priložnosti, zaradi glasbe je videla širni svet.
Ste torej že od malih nog vajeni bolj moške družbe?
Že kot deklici mi je bolj ustrezala moška družba, saj sem veliko časa preživela s prijatelji starejšega brata. V moški družbi sem se odlično znašla in postala ena izmed njih, zato so mi na kožo pisane tudi košarkarske vragolije pri skupini The Harlem Globetrotters. Tej sem se pridružila pred dvema letoma.
Zakaj ste se odločili, da svojo športno pot nadaljujete na nekoliko drugačen način?
Že pred tem sem dolga leta profesionalno igrala košarko, tudi v Evropi, in sicer na Češkem. Potem pa sem začela razmišljati, kako naprej, in nov izziv sem videla v košarkarskih vragolijah. To je bila zame odlična priložnost, saj sem si že vse življenje želela ostati v košarki.
Kaj je bil na začetku za vas največji izziv?
Najteže se je bilo navaditi na vsakodnevna potovanja, delovne praznike. Naš urnik je pogosto polno natrpan. Prav tako sem morala iz te tekmovalne, zmagovalne miselnosti, ki sem jo pridobila med profesionalno kariero, preklopiti na šov, zabavo. To se je zgodilo dokaj hitro. Navadila sem se namreč, da to počnemo za zabavo, da narišemo nasmehe na obraz.
Ste sicer po naravi zelo tekmovalni?
Zelo! Vendar pa v skupini ni prostora za tekmovalnost v prvotni obliki. Drug drugega poskušamo narediti boljšega.
Kaj pa vas na vaši življenjski poti najbolj motivira?
Najbolj me motivira moja družina. Veliko mi pomeni tudi to, da sem postala neke vrste vzor preostalim dekletom, ki hodijo po košarkarski poti. To me inspirira, da želim postati še boljša. Kot edino dekle v skupini zastopam ženski spol. Prav zato se mi zdi pomembno, da delujem pozitivno, saj želim vzpodbujati tudi druga dekleta, da je uresničitev sanj mogoča. Da smo lahko tudi v košarkarskih vragolijah enakovredne fantom. Smo prav tako sposobne kot oni.
Ste se tudi sami v začetku morali dokazati preostalim članom?
Seveda, morala sem se dokazati, da lahko tekmujem na tem nivoju.
Kakšen pa je vaš vsakdan, glede na to, da ves čas potujete naokrog?
Že odkar vem zase, imam skoraj ves čas v rokah žogo. Neločljivi prijateljici sva že vse od otroških let. Vsak dan tako preživim v telovadnici, saj moram biti za nastope dobro pripravljena. Pomembna je tako fizična kot tudi psihična priprava. Veliko časa namreč preživimo na poti, zato se je treba na to dobro pripraviti že pred sezono. Na svoj 'poklic' sem tako popolnoma osredotočena, pomembno mi je, da nasmejim in razveselim ljudi.
Lahko temu sploh rečete služba?
No, niti ne. Zelo rada počnem to, kar počnem, tako košarke niti ne jemljem kot službe. Saj veste, kako pravijo: Delaj, kar imaš rad, in imej rad, kar delaš, in nikoli več v življenju ti ne bo treba delati. Vse življenje bom lahko posvetila temu, kar imam najraje – košarki. Ni veliko ljudi, ki so plačani za to, da osrečijo in nasmejijo ljudi.
Foto: Brett Meister
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču