Jeremy Irons, eden od junakov aktualne akcijske domišljijske pustolovščine Asasinov nazor, spretno krmari med vlogami v serijah, neodvisnih filmih in velikih kinematografskih uspešnicah. Ne glede na to, kje se pojavi, pa vedno znova navduši z izjemno igralsko nadarjenostjo.
Jeremy John Irons, ki se je 19. septembra 1948 rodil na največjem in drugem najbolj poseljenem angleškem otoku Isle of Wight, natančneje v pristaniškem mestecu Cowes, spada med redke igralce, ki se lahko pohvalijo s tem, da so v svojem poklicu osvojili tako imenovano trojno krono.
Domov je namreč odnesel vse tri najprestižnejše igralske nagrade na svetu, oskarja, dva zlata globusa in kar tri emmyje. In to čeprav kot otrok ni nikoli sanjaril o igralskem poklicu. Da se je pozneje znašel v gledališču, je bilo pravzaprav naključje. Otrok gospodinje Barbare Anne Brereton Brymer Sharpe in računovodje Paula Dugana Ironsa je po končani deški šoli Sherborne School v Dorsetu, ki jo je obiskoval med letoma 1962 in 1966, hotel - kot pravi danes - uiti hromečim in duhamornim ustaljenim navadam britanskega vsakdanjika. Ko je mladi mož, ki je bil v srednješolskem obdobju dejaven kot bobnar in harmonikar v štiričlanski skupini Four Pillars of Wisdom, vneto razmišljal o tem, kako bi lahko živel nekonvencionalno življenje, se je najprej dokopal do ideje, da bi postal cirkuški artist.
Ko je dojel, da življenje cirkusanta med drugim pomeni tudi to, da si stalno na poti in da moraš živeti v majhnih prostorih stanovanjskih prikolic, je hitro opustil to namero in povsem pozabil nanjo. Namesto tega je Jeremy, ki je odraščal s šest let starejšim bratom Christopherjem in štiri leta starejšo sestro Felicity Anne, nekaj časa razmišljal o tem, da bi postal veterinar, nato pa je srečo poskušal kot folk glasbenik. Vzel je spalno vrečo in kitaro ter se odpravil na 'turnejo', v okviru katere je hodil od ene gostilne do druge in tamkajšnje goste poskušal navdušiti s pesmimi legendarnih glasbenikov, kot sta Leonard Cohen in Bob Dylan. Na tisto obdobje ga danes vežejo zelo lepi spomini: "V šolskih letih sem med počitnicami kar veliko potoval s kitaro v roki in takrat ugotovil, da bi lahko živel tako. Potoval sem s spalno vrečo in vedno našel prostor, na katerega sem lahko položil glavo."
Zakaj se je kljub velikemu navdušenju nad življenjem v vlogi glasbenika pozneje vendarle znašel v igralskih vodah, danes pojasnjuje tako, kot bi šlo za skoraj povsem nepomemben dogodek, ki se ga komajda spominja: "Potem sem nekako pristal v gledališču."
In ko je pristal na deskah, ki pomenijo življenje, se je preprosto zaljubil v gledališko vzdušje. Všeč mu je bilo namreč prav vse, od vaj, ki so včasih trajale tudi vso noč, do tega, da je lahko spal do poldneva. Skratka, v gledališkem svetu se je počutil kot riba v vodi.
Po prvih uspehih, ki jih je požel kot gledališki igralec, je kmalu začel dobivati tudi prve ponudbe za vloge v serijah in televizijskih ter kinematografskih filmih. Prvenec na velikem platnu je doživel leta 1980, ko je v biografski glasbeni drami Nijinsky upodobil slovitega ruskega koreografa in plesalca Mikhaila Fokina. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja si je nadarjeni igralec s filmi, kot so romantični drami Ženska francoskega poročnika, v kateri mu je družbo delala legendarna Meryl Streep, in Swann in Love, v kateri je zaigral ob Ornelli Muti, ter z zlato palmo nagrajena pustolovska zgodovinska drama Misija, v kateri je zablestel ob Robertu De Niru, utrl pot do src kritikov in filmskih navdušencev ter vzbudil veliko pozornosti. Za to, da se je dokončno prebil med resne in spoštovane igralce iz 'prve lige', pa je leta 1990 poskrbel z vlogo Clausa von Bülowa v biografski drami Reversal of Fortune, s katero si je priboril oskarja v kategoriji najboljšega igralca v glavni vlogi. Pet let pozneje je posnel film, ki je bil v njegovi dotedanji karieri v komercialnem smislu daleč najuspešnejši. Gre za pustolovski akcijski triler Umri pokončno brez oklevanja, v katerem je igral ob Bruceu Willisu in Samuelu L. Jacksonu.
V letih, ki so sledila, se je Jeremy - morda tudi v želji, da ga slava ne bi pokvarila in da bi se znova nekoliko 'prizemljil' - najpogosteje pojavljal v manjših filmskih produkcijah. Pravzaprav to sploh ni nenavadno, saj še danes vedno znova poudarja, kako zelo ceni neodvisne filme, ki so po njegovem mnenju pogosto posneti z več strasti kot velike kinematografske uspešnice, poleg tega pa na odločitve ustvarjalcev ne vpliva le denar.
Leta 2000 pa si je tudi Jeremy, ki v zavidanja vredni karieri tako rekoč nima črne pike, privoščil brco v temo.
Posnel je namreč domišljijski akcijski film Dungeons & Dragons, ki se je izkazal za pravo polomijo, popljuvali so ga tako kritiki kot gledalci. Ko ga je neki novinar vprašal, zakaj je sprejel vlogo v tem filmu, mu je pomežiknil in odvrnil: "Je to šala? Ravnokar sem si kupil dvorec, ki sem ga vendar moral nekako plačati!" Pri tem je imel v mislih dvorec Kilcoe v mestu Cork na jugozahodu Irske, ki je bil zgrajen v 16. stoletju. Po nakupu razkošne nepremičnine se je tako vneto posvečal njeni dolgoletni obnovi, da je postal že skoraj obseden. "Dvorec sem kupil in ga obnovil, ker sem se naveličal snemanja filmov in se mi je zdelo, da je to dobra ideja. Hotel sem nekaj, nad čimer bi bil očaran, in nekaj, kjer vedno obstajata tveganje in nevarnost, zato sem se lotil tega dvorca. Ravno ko sem ga preuredil, se mi je vrnil apetit do snemanja filmov, zato se nameravam kmalu vrniti v svet igralstva," je pojasnil marca 2009.
Po obnovi, ki ga je seveda veliko stala, je očitno tako krvavo potreboval denar, da je sprejemal tudi angažmaje v televizijskih filmih in serijah. In tako smo ga med drugim lahko gledali v dveh epizodah priljubljene serije Zakon in red: Enota za posebne primere, med letoma 2011 in 2013 pa je v prav tako priljubljeni seriji Borgijci upodabljal Rodriga Borgia. Pozneje se je - čeprav prisega na neodvisne filme - vendarle precej pogosto pojavljal tudi na velikih platnih, med drugim v romantični misteriozni drami Čudovita bitja, romantičnem trilerju Nočni vlak v Lizbono, biografski športni drami Tekač in biografski drami Mož, ki je poznal neskončnost. Lani smo ga lahko gledali v veliki kinematografski uspešnici, akcijskem domišljijskem spektaklu Batman proti Supermanu: Zora pravice, v katerem je odlično upodobil Batmanovega služabnika in zaupnega prijatelja Alfreda Pennywortha, trenutno pa v kinu blesti v akcijski domišljijski pustolovščini Asasinov nazor.
Jeremy se je do zdaj torej preizkusil na vseh igralskih področjih, saj se je pojavljal tako v gledališču, serijah in neodvisnih filmih kot tudi v velikih kinematografskih uspešnicah. Ob takšni pestrosti njegovo poslovno življenje prav gotovo ni dolgočasno, kar pomeni, da je dosegel namero, zaradi katere je sploh postal igralec - ušel je hromečim in duhamornim ustaljenim navadam britanskega vsakdanjika. Če se malo pošalimo, pa se zdi marsikateremu (hollywoodskemu) ženskarju, ki partnerice menjava kot spodnjice, 'hromeče in duhamorno' njegovo ljubezensko življenje, ki je daleč od nekonvencionalnega. Jeremy si življenje namreč že skoraj štiri desetletja deli z isto žensko. Osemindvajsetega marca 1978 se je do oltarja sprehodil z 68-letno irsko gledališko, televizijsko in filmsko igralko Sinéad Cusack, ki jo je spoznal v gledališču in s katero je nadvse srečen še danes. Zaradi svojih poklicev sicer veliko potujeta in posledično nista veliko skupaj, a Jeremy je prepričan, da je prav zaradi tega njun zakon še boljši.
"Ko se vrneva domov, obnoviva svoje razmerje. Tako rekoč si redno jemljeva dopust drug od drugega," pojasni in razkrije nekaj nasvetov za dolg in uspešen zakon: "Zelo pomembne za ljubezen so medsebojna naklonjenost in lepe manire. In absolutno zaupanje! To rad primerjam s sokolarjem, ki sokolu pusti, da odleti, saj izhaja iz tega, da se bo vedno znova vrnil k njemu." Igralec pa priznava, da na njegov zakon blagodejno vpliva tudi to, da sta z ženo dejavna v istem poklicu. "To nama olajša zadeve, saj oba razumeva, kako igralci 'tiktakajo'," pravi junak naše tokratne zgodbe, ki je očka prvič postal že kmalu po poroki. Šestnajstega septembra 1978 je luč sveta namreč ugledal Samuel 'Sam', ki je dejaven kot fotograf in občasni igralec. Drugega sina, Maximiliana 'Maxa', ki si kruh služi kot igralec in model, pa je Sinéad povila 17. oktobra 1985. Jeremy, čigar prva soproga je davnega leta 1969 postala Julie Hallam, a ta zakon skoraj ni vreden omembe, saj je trajal le nekaj mesecev, s svojo ljubljeno ženo živi v že omenjenem dvorcu na irskem podeželju, kjer nadvse uživa.
"Ljubim naravo, odmaknjenost in mir. Mestni zrak lahko prenašam le v omejenih količinah. Seveda pa se zavedam, da živim zelo privilegirano življenje. Če imam srečo, delam dva, tri mesece na leto, vse drugo pa je prosti čas," pravi zvezdnik, ki v prostem času najraje jadra in jezdi, z veseljem pa se poda tudi na lov. Si ga predstavljate v ribiški ali lovski opremi? Verjetno težko, saj ga večina ljudi iz njemu neznanih razlogov dojema kot velikega intelektualca, ki večino časa preživi za štirimi stenami svojega doma s knjigo v roki. S takšnim mišljenjem pa mu ljudje - kot zatrjuje - delajo krivico: "Niti najmanjšega pojma nimam, zakaj dajem vtis, da sem blazno razgledan in izredno pameten. V resnici sem namreč vse prej kot to. Poleg tega se ne ravnam po glavi, ampak po želodcu, zato reagiram povsem instinktivno." Kakor koli že, intelektualec ali ne, neizpodbitno je, da se Jeremy lahko pohvali z izredno bogato in uspešno kariero, kar v Veliki Britaniji včasih pripelje do tega, da umetnike 'nagradijo' z viteškim nazivom sir. To je seveda velika čast, ki pa legendarnemu igralcu - kot je marca lani poudaril v intervjuju za radio BBC - ne diši najbolj: "Igralec sem postal zato, da bi bil upornik in vagabund. Za ta 'sistem' torej ne bi bilo primerno, da bi name gledali kot na enega od svojih, saj to nisem." Škoda, naziv sir bi se mu vsekakor lepo podal ...
Napisal Tim Jeras
Fotografije Profimedia
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
