Hrvaški pevec Ivan Zak vedno znova navduši. Najprej na odru kot pevec in tudi za njim, ko pride na intervju. Prijazen, galanten in odkrit. Pove, kar misli, iz njega vejeta iskrenost in samozavest.
Pravite, da ste od malih nog vedeli, da boste glasbenik …
Na sceni sem že 23 let, od svojega 16. leta, ko sem nastopil s prvim bendom. Najprej sem deloval lokalno, nato sem postal profesionalni pevec. Res je, imel sem veliko srečo, da sem že kot šestletni fantek vedel, kaj želim postati v življenju. Pot ni bila lahka, bilo je veliko ovir, a mi je uspelo. Ampak težja ko je pot, slajši je na koncu uspeh. In predvsem dlje traja.
Lahko rečem, da sem hvaležen, ker mi ni uspelo čez noč, tako kot je nekaterim drugim. Uspeh, ki pride čez noč, po navadi tudi čez noč tudi izgine. Do prve velike uspešnice sem potreboval 15 ali 16 let. Do takrat sem posnel vsaj 45 pesmi. To pomeni, da moj uspeh sloni na zdravih temeljih. Imel pa sem tudi že svoj krog oboževalcev, ki mi je sledil, kar se je videlo v zagrebški Areni leta 2017, ko se je na koncertu zbralo 17.500 ljudi. Takrat sem si rekel, to je moj novi začetek, poslej bo vse tako, kot mora biti. Ta koncert je nekako obeležil ta del moje kariere.
Verjetno pa imate še kakšne neizpolnjene profesionalne želje?
Glasbeniki imamo vedno kakšne neizpolnjene želje. To je dobra stvar, saj v glasbi ni meja, kakor jih tudi ni v ljubezni. Pravzaprav nikoli ni dolgočasno, vedno je nekaj, kar te žene naprej.
Kako je koronska kriza vplivala na vaše glasbeno ustvarjanje?
Vse se je zamajalo do temeljev, a na koncu je bila dobra stvar ta, da je prišlo do nekakšnega ponovnega zagona. Vse je bilo že zasičeno, vse je šlo kot po tekočem traku. V glasbi pa ne sme biti tako. Zame osebno je ta reset prišel ob pravem času, saj sem bil že utrujen in sem to leto in pol izkoristil za premor.
Se pravi, da ste dali glasbo na stranski tir?
Nikakor, delal sem glasbo in bil sem v studiu, a bil sem manj obremenjen z nastopi in gostovanji. Aktiviral sem nove ljudi, prišlo je do novih sodelovanj, naredil sem svojo diskografsko hišo, pripravljam svoj šov. To je tisto, vedno lahko narediš boljši koncert, narediš boljše pesmi, vedno lahko napolniš večjo dvorano …
Kaj vam pomeni trenutek, ko se zaprete v studio?
Studio je svet zase, kot bi bil v izolaciji. Za seboj zapreš vrata in ničesar ne slišiš. Samo vibracije studia. Zame je to, kot bi se izstrelil v drugo galaksijo. Tam je drug svet, tam se pozabi na vse težave. Po navadi izključim tudi mobitel, ne vedno, a če se le da.
Kako poteka en dan v življenju Ivana Zaka? Greste vsak dan v studio?
Kakšen glasbenik pa bi bil, če ne bi imel studia? Kot avtomehanik brez delavnice ali pa župnik brez oltarja. Oditi v studio vsak dan je zame ritual. Ko se zbudim, najprej popijem kavo, potem grem s kolegi v mesto še na eno. Kosilo imam okoli petih ali šestih popoldne in potem gremo vsi skupaj v studio. Največkrat delamo glasbo, včasih pa se samo pogovarjamo, a spet o glasbi, o pesmi, ki jo delamo, o produkciji. Včasih mine cela noč, ne da bi zaigrali en sam akord, se pa zato dogovorimo veliko stvari.
Ste torej nočni človek, tudi ko nimate koncertov?
Vedno, saj čez dan nekako ne začutim kemije med seboj in pesmijo, ki jo imam v delu. Ponoči pa se vzpostavi nekakšna povezava. Res je, da sem nekaj hitov napisal tudi čez dan, a sem končno verzijo vedno naredil ponoči. Noč ima svojo moč, drugačne vibracije. Pravzaprav je ponoči vse drugače.
Zaupajte nam, kakšna glasba, seveda poleg vaše, vam je še všeč.
Sam glasbe ne delim po zvrsteh. Lahko poslušam džez, turbofolk, zabavno pop glasbo. Ni pomembna zvrst, temveč sporočilo in kemija pesmi. V pesmih se vedno išče kemijo in sporočilo, prav tako kot v ljubezni. Šablonske pesmi, ki so sestavljene na tako imenovani matematični način, lahko doživijo pet minut slave in nič več. To niso pravi hiti, ki ostanejo in gredo iz generacije v generacijo. Glasba mora biti pristna.
Veliko nastopate tudi v diaspori.
Da, v Nemčiji, Švici, Avstriji, vsaj nekajkrat na leto, v dvoranah ali večjih klubih. Atmosfera je vedno enkratna, saj ljudje radi slišijo hrvaško pesem. Nastopati tam je vedno dober občutek.
Za nastope morate gotovo biti v dobri formi. Veliko telovadite?
Nisem tip, ki bi hodil v fitnes, raje imam naravo in sprehode. Preden grem v studio, grem po navadi še na sprehod za hišo na Plešivici. To je moja telovadba.
Kaj ste se v vseh teh letih naučili o ženskah?
Mislim, da ste ženske veliko bolj pametne od nas moških. Predvsem pa ženske vodite igro. Naj se mi moški še tako trudimo in govorimo razne stvari, na koncu je vse tako, kot hočete ve.
Se vam zdi, da obstaja prijateljstvo med moškim in žensko?
Seveda, sam imam veliko ženskih prijateljic in z njimi se odlično razumem.
Kaj pa oboževalke oziroma oboževalci na sploh?
V glavnem imam z vsemi dobre izkušnje. Oboževalci so tisti, ki ti dajo veter v hrbet. Včasih vidim nekatere na svojih koncertih dva dni zapored, in to v prvih vrstah. To je res lep občutek. Zgodilo se je že, da sem v petek pel v Mariboru in naslednji dan v Splitu, pa so bili v prvi vrsti moji oboževalci dva dni zapored. Prav oboževalci so najboljši promotorji, še posebej v današnjem času družabnih omrežij.
Kako pa vi gledate na družabna omrežja? Jih pogosto uporabljate?
Niti ne,.Res je, da pogledam čez dan, kaj se dogaja, a to je to. Želim imeti svoj mir, da se lahko ukvarjam z glasbo. Vsa ta omrežja pa bi me potegnila v neki drug svet, kar ne bi bilo dobro. Distanciram se, kolikor se le lahko, saj nočem postati odvisnik.
Za vas je torej življenje glasba in glasba življenje …
Če ne bi bil pevec, bi vseeno zagotovo bil v glasbenem svetu. Verjetno bi bil menedžer, ukvarjal bi se z videoprodukcijo. No, to se bom tudi zdaj, saj iz prve roke vem, kaj glasbenik potrebuje.
Imate občutek, da se je glasbena scena zelo spremenila, odkar ste sami postali njen del?
Da, zelo se je spremenila. Na sceni je velika gneča, veliko je pevcev in veliko je hitov. Seveda je posledica tega tudi veliko rivalstvo. Stvari funkcionirajo drugače kot nekoč.
Imate kakšne prijatelje tudi iz glasbenega sveta?
Imam, seveda, v dobrih odnosih sem s kolegi. Imam pa tudi prijatelje od prej. Ne družim se z nikomer zaradi tega, kar je, temveč zato, ker je dober človek.
Ste izjemno priljubljeni in zagotovo so vam ponudili že kakšno vlogo v kateri od televizijskih serij, ki so sedaj tako zelo popularne.
Res je, dobil sem nekaj ponudb, vendar se v tem ne vidim. Delam vedno le tisto, kar imam rad. Glasba me ne privlači zaradi slave in denarja. Privlači me sama glasba. Če ne bi čutil adrenalina pri ustvarjanju novih pesmi, bi delal kaj drugega. Seveda je denar potreben za življenje, a ne sme biti prioriteta. Po vsakem nastopu s sodelavci vedno analiziramo vse, kako je bilo, kakšen je bil odziv. Vedno povem, če mi kaj ni bilo všeč, in potem to skušam izboljšati. Ni pomembno, ali igramo v dvorani ali v manjšem klubu, nastop mora vedno biti popoln. Vedeti morate, da se kemijo s publiko laže vzpostavi, ko je klub poln, če ni, se moraš veliko bolj potruditi.
Imate kdaj tremo pred nastopom?
Ne bi rekel, da imam tremo, bolj gre za adrenalin. Bilo bi res smešno, da bi po vseh teh letih še imel tremo.
Kakšne knjige najraje berete?
Najraje berem kakšne psihološke knjige, te me zanimajo od nekdaj. Po vseh teh letih nekako laže ocenim ljudi. Izkušnje so tiste, ki štejejo, in nemalokrat kasneje vidiš tisto, česar prej še opazil nisi. Ko si rečeš, kako je bilo nekoč vse lepše, mogoče niti ni bilo tako, samo vse skupaj si videl z drugega zornega kota.
Vas je med korono kdaj pograbilo malodušje?
Ne, a vseeno mi ni bilo vseeno. Name zelo slabo vpliva, ko se nič ne dogaja, ko vse obstane. Nisem pa imel strahov ali pa psihičnih težav. Še naprej sem delal glasbo in organiziral nove projekte. Več sem se družil s prijatelji in z naravo. Čas, ki mi je ostajal, sem izkoristil zase. Ko je človek stabilen in ima svojo svobodo, ni prostora za strah in slabe stvari.
Smo sredi poletja, nameravate kam na dopust?
Kar se dopustov tiče, sem bolj dolgočasne sorte. Ko živiš tako, da uživaš v svojem delu, je to že dopust. Vsak dan se spočijem, kolikor je treba. Rad imam morje, a ne tako, da bi šel tja za dlje časa in ležal na plaži. S prijatelji gremo na morje za dan, dva, rad se popeljem naokoli z jahto in to je to. Zame je preveč statično biti predolgo na istem mestu. Priznam, tudi pri mojem delu pridejo težki trenutki, a vseeno obstaja veliko več lepih stvari.
Kaj bi sporočili našim bralkam in vsem svojim zvestim oboževalcem?
V tem težkem in norem času ostanite zvesti sebi. Tako boste uspešno prebrodili vse nevšečnosti. Vse prej ali slej mine, bodite stabilni in svoji.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Marko Grubišić