Vsi se kdaj nasmejimo ob misli na mladostniška leta in Ivan Zak ni nobena izjema. Simpatični hrvaški pevec je že v zgodnji mladosti vedel, da želi nekega dne postati glasbenik, otroške sanje pa je začel uresničevati šele pred nekaj leti.
"Seveda se nasmejem spominom na mladost. Velikokrat sem naredil kaj takega, kar se mi zdaj zdi smešno. Danes bi namreč marsikaj storil drugače, tako v zasebnem življenju kot pri delu. Danes sicer naredim kaj drugače kot takrat, nekatere stvari pa so iste. Ljudje spremenimo nekatere navade, medtem ko druge ostanejo takšne, kot so bile," je razkril v prijetnem pogovoru po tem, ko se nama je po zaledeneli potki uspelo prebiti do kavarne. Ivan je že v zelo zgodnji mladosti vedel, kaj želi postati. Medtem ko so drugi sanjali o policistih in zdravnikih, je trdno verjel, da bo nekega dne postal glasbenik. "Moja velika prednost je ta, da sem že pri šestih vedel, da želim biti glasbenik. To je velika prednost, saj številni prijatelji do srednje šole niso vedeli, kaj bi počeli. Nisem vedel, zakaj menijo, da mi je lažje, in pojasnili so mi, da zato, ker vem, kaj želim početi, ker sem našel svojo pot. Res je tako, to je velika prednost in bogastvo. Oni namreč niso vedeli. Neprijetno je početi nekaj le zato, da prejemaš plačo, ne da bi pri tem užival. Vsakdanjik je veliko lepši, če nekaj počneš rad in tega ne šteješ kot delo," se svoje velike prednosti zaveda pevec, ki se je pri šestih tudi naučil brenkati na kitaro. Bil je še tako majhen, da je z rokama le s težavo držal to glasbilo. Sčasoma se je naučil igrati tudi na klavir, tako da danes pesmi najraje ustvarja prav na omenjenih inštrumentih.
"Z glasbo se ukvarjam že dolgo in hitro lahko svoje znanje prenesem na glasbilo. Starši se niso ukvarjali z glasbo, verjetno pa je bil kakšen izmed daljnih prednikov, saj sem ohranil glasbeni gen. Od nekoga sem vendarle moral podedovati ljubezen do glasbe," pove z nasmehom na ustnicah. Njegovi starši so se zavedali, da so to njegove sanje, in za to jim je nadvse hvaležen. Nikoli ga namreč niso silili ali pretirano usmerjali na njegovi poti v stvari, ki mu ne bi bile všeč. Prav zato je imel na voljo vso svobodo. Nekega dne bi tako tudi sam rad vzgajal otroke. "Želim si otroke. Tega ne načrtujem, a se zagotovo nekoč vidim v očetovski vlogi. Kaj ti pomeni, če imaš vse v življenju, če te nihče ne bo nasledil," se sprašuje Ivan, ki bo morda svoj podmladek naučil tudi igrati na kitaro: "Le če bodo to hoteli. Ne bi jih želel siliti. Mogoče bodo športniki, rokometaši, smučarji, glasbeniki ... nihče ne ve. Človeka ne moreš usmerjati, vsak mora najti svojo pot. Mislim, da je napaka, če pritiskamo na otroke. Ne smemo jih neprestano omejevati, temveč jim pustiti, da izberejo svojo pot."
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Dražen Novak
