Ivica Kostelić: "V športu ne bi smelo biti prostora za spletke."

Nato pa je iz Zagreba prišla malce nepričakovana vest, da bo Ivica Kostelić vendarle nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu.

Diplomirani zgodovinar, ki je bil pri nas na Pokalu Vitranc vselej deležen (vsaj) tako glasnih aplavzov kot slovenski tekmovalci, je eden izmed tistih sogovornikov, ki jih je v modernem športu žal vse manj. Ne le po zaslugi svojih uspehov, temveč predvsem zaradi 'njegove širine'. Oče dveh otrok sicer odkrito priznava, da se mora o tej svoji novi vlogi še veliko naučiti. O tem, o svojih načrtih za prihodnost, o ugibanjih, povezanih z njegovo poslovilno tekmo, in še o marsičem drugem pa v naslednjih vrsticah ...

Pravkar se je končalo svetovno prvenstvo. Seveda ne moreva mimo vašega nastopa. Kakšno je ozadje? Kaj se trenutno dogaja z vašo kariero?

Na vsak način sem se želel izogniti temu, da bi iz svojega športnega slovesa delal nekak­šno veliko medijsko zgodbo. Najbolj bi mi bilo všeč, če bi nekega dne preprosto izginil. Zdaj se vse skupaj malce vleče. Poglejte, slovo od smučarskega cirkusa je zame zelo težko. To je zelo dolga zgodba. Smučanje je moje življenje. Po drugi strani pa sovražim slovo, sovražim pogrebe. Od mene gotovo ne boste slišali, da se poslavljam. To ni moj stil. Nimam v mislih konkretnega datuma slovesa. Žal mi je, da na sporedu svetovnega pokala ni več kombinacije, ker bi sicer lahko nastopil še na posameznih tekmah. V slalomu nisem v pravi formi, vendar sem dobil priložnost za nastop v St. Moritzu. To je zame posebna čast, saj sem tam na prvenstvu leta 2003 osvojil zlato medaljo.

Hrvaška celotna smučarska zveza je zrasla okrog vaše družinske ekipe. Trenutno so spet aktualna podobna majhna moštva. V Sloveniji je tak primer Ilka Štuhec, pred njo Tina Maze. Kaj menite? V kakšno smer se bodo razvijale stvari na tem področju?

Ne vem, to je težko vprašanje. Mislim, da so družinske ekipe posledica določenih okoliščin. Sistem, ki stoji na dobrih temeljih, v smislu številnosti tekmovalcev in finančnih pogojev, ima gotovo svoje prednosti. Rekel bi, da je potreben. Če pa je v določeni državi manjša tekmovalna baza oziroma je na voljo manj denarja, potem pridejo v ospredje zasebna moštva. V tej luči je zelo težko napovedati prihodnost. Verjamem pa, da bodo veliki sistemi še vedno pomembni. Predvsem v velikih alpskih državah, kot so Avstrija, Italija in Švica. V manjših državah pa tovrstni zasebni pristopi ne bodo nobena redkost.

Opažam, da je pravih športnikov vse manj. Imamo zvezdnike, ki pravzaprav sploh ne izražajo več lastnega mnenja, temveč ponavljajo naučene floskule. Ob vašem odhodu bo na tem področju v smučanju nastala še večja praznina.

To se je sicer v določeni meri dogajalo že prej, vendar je v zadnjih letih ta trend še precej bolj prisoten, in to ne le v športu. V angleščini temu pravijo »don't rock the boat«. Gre za neke vrste konformizem. Moj občutek je, da so veliki sistemi postali tako močni, da so prepričali posameznike, naj bodo konformisti in se gibljejo znotraj začrtanih okvirov. Po drugi strani so ljudje vse bolj 'uspavani', stvari pa gredo s svojim tokom naprej. Mislim pa, da tovrsten pristop vsaj v športu ni pravšnji. Šport je ne nazadnje namreč dejavnost, kjer za razmiš­ljanje v okviru ustaljenih praks ni prostora. Še zlasti v individualnih športih posameznik ne bi smel biti podrejen sistemu, saj si odgovoren sam sebi. Jasno mi, če dobimo službo v neki korporaciji, ne smemo 'zibati čolna'. Ampak smučarji nismo zaposleni pri FIS-u. Kot ste dejali, pa gre za širši trend. Vse je PR. V smislu, pomembno je, da bomo ustvarili lepo podobo o sebi v svetu, in to je to. To se mi ne zdi prav. Vsak naj bo takšen, kakršen je tudi v resnici.

Sami nikoli niste bili konformist. Vedno ste stali za svojimi prepričanji in ste zato pogosto doživeli burne reakcije v medijih. Skupaj z očetom sta bila zaradi privilegiranega položaja smučarskih velesil v svetovnem pokalu in njihovih ugodnosti nemalokrat »v vojni«. Ali danes kakšno svojo izjavo obžalujete?

Niti najmanj! Vedno sem povedal to, kar mislim, da je prav. Svoje prepričanje sem vedno pripravljen argumentirano braniti. Pravzaprav ni šlo za nič drugega. Na nasprotni strani pa smo lahko pogosto opazili določene težnje oziroma, kar je še huje, zasebne interese. Prav ti so lahko usod­ni, ne le za smučanje, temveč tudi za šport kot tak. To je dejavnost, kjer so pomembne le tri stvari – citius, altius, fortius (hitreje, višje, močneje). Tukaj v športu ne bi smelo biti prostora za spletke.

Zdi se, da je danes alpsko smučanje v marsikaterem pogledu v krizi. Katere bi bile po vašem mnenju najboljše smernice za prihodnost?

Najprej bi morali ukiniti skupino najboljših tridesetih. Mednarodna zveza bi morala obenem bolj spodbujati vsestranske smučarje. V svetovni pokal bi morala priti nova prizorišča. Proge v vseh disciplinah pa bi morali po mojem mnenju postavljati profesionalni postavljavci. Treba bi bilo posodobiti sistem kvot po državah, ki je zastarel. Povedal bom primer. Naš smučar je v Adelbodnu osvojil mesto med najboljšo trideseterico in nam priboril še eno mesto na tekmi. Toda ta bo v veljavi šele po Kranjski Gori. Očitno pri FIS-u za komunikacije še vedno uporabljajo sistem 'pony express' in sle na konjih. Vse skupaj pa je še toliko bolj počasno, ker morajo ti vmes 'na svojem konju jahati' od enega birokrata do drugega.

Sami ste danes vzor marsikateremu mlademu športniku. Kaj pa vi? Ste imeli v mladosti vzornike?

V bistvu sem človek, na katerega je težko narediti močan vtis. Imam zelo visoka merila. Še posebej v športu. Eden izmed mojih vzornikov je bil prav gotovo Marc Girardelli. Vedno pa sem zelo cenil univerzalne smučarje, ki so bili uspešni v različnih disciplinah. Ne glede na obdobje, v katerem so nastopali – od Killyja naprej. V času mojih začetkov, v devetdesetih letih, Girardelli ni bil več na vrhuncu. Spomnim se, da je na moje prijatelje večji vtis naredil Tomba. Kot otroka me je najbolj navdušilo, ko sem videl nekoga, ki je bil enako hiter tako v smuku kot v slalomu. Vsekakor je bilo tudi veliko posameznikov, nepovezanih s smučanjem, vendar drugih športov kot otrok nisem pozorno spremljal. Ko odrasteš, dobiš boljšo sliko tudi na tem področju.

Odnos med Slovenijo in Hrvaško nekako spominja na dva stara zakonca, ki se prepirata. Med 'običajnimi smrtniki' je položaj drugačen. Pri slovenskih navijačih ste bili vedno zapisani na prav posebnem mestu.

Ja, vedno sem tako čutil. Rad pa bi povedal, da so tudi pri nas vselej glasno navijali za Tino Maze. Ampak če se vrnem k naši zgodbi. Ta je neločljivo povezana s Slovenijo. Z Janico sva imela srečo, da sva kot otroka tekmovala v takratni vzhodni regiji. Preizkušali smo se na slovenskem prvenstvih in na regijskih tekmah. Sistem tekmovanja je bil na zelo visoki ravni, mi pa smo na teh tekmah sodelovali. Potem je treba poudariti, da sem četrti razred osnovne šole obiskoval v Celju, kjer je bil oče rokometni trener. Sam sem bil član celjskega Uniorja in tudi na prvi tekmi v življenju sem zmagal kot član tega kluba. To je bilo na Golteh leta 1988. Moj trener je bil takrat Cene Jovan, s katerim sva sodelovala tudi pozneje. Hrvaški smučarji pa smo bili takrat sploh vezani na Slovenijo, saj se v tistih časih ni odhajalo na avstrijske ledenike, temveč v Kranjsko Goro.

V letih 1992, '93 in '94 smo tam z družino prebili ogromno časa. Stanovali smo v Podkornu, kjer so prišla do izraza prijateljstva mojega očeta. Na tem mestu bi omenil pokojnega gospoda Rudija Kopino, ki nam je ogrom­no pomagal. Bil je naš mecen, saj nismo imeli veliko denarja. Stanovali smo v penzionu Vitranc, ki je bil tako rekoč naš drugi dom. Vse skupaj je bilo posebno obdobje našega potovanja, ki ga hranimo na izbranem mestu v naših srcih. Še zlasti vse ljudi in prijatelje, ki so nam takrat pomagali.

Ne vem, kako bi vam povedal, kako sem se takrat počutil kot mlad fant. Sam sem lahko smučal, medtem ko so bili moji vrstniki v šoli. V Podkornu sem kot starejši pionir dobil tudi svoj prvi smuk v karieri. V Sloveniji sem dobil prijatelje, s katerimi smo bili skupaj vso kariero – fantje, kot so Jerman, Dragšič, Valenčič, Vajdič, pokojni Grubelnik in pozneje Košir, ki je malce starejši od mene ... Podobne zgodbe ne moreš deliti z nikomer drugim. Lepo pri vsem skupaj pa je tudi, da še danes, ko pridem k vam, osebno poznam tudi nekatere malce starejše žičničarje na smučiščih. V Kranjski Gori mi je uspelo tudi dvakrat zmagati. Zadnjič sem zmagal prav v Sloveniji.

Kako pa kot uspešen športnik gledate na mentaliteto tekmovalcev v obeh državah? Po porazu na tekmi za medaljo na svetovnem prvenstvu v rokometu so gledalci na Hrvaškem svoji ekipi očitali pomanjkanje odločnosti v ključnih trenutkih. Zanimivo je, da isti očitek pogosto leti na slovenske športnike pri nas ...

Glede na geografski položaj je jasno, da si ne moremo biti zelo različni. Konkretno glede zadnje rokometne tekme pa se mi zdi, da je napako naredil naš strokovni štab oziroma trener. Seveda je to moje amatersko mnenje. Dejstvo tudi je, da so bili naši fantje zelo utrujeni. Dve odločilni tekmi so odigrali v manj kot 24 urah. Glede ključnih tekem in mnenja navijačev pa je vprašanje – katere so na koncu ključne tekme? Pravzaprav vse tiste, po katerih izpadeš.

Vi ste imeli vselej poseben občutek za navijače, ki ste jih radi zabavali tudi s kitaro v roki, vaša sestra pa je bila precej bolj zadržana.

Z Janico se zelo razlikujeva po značaju. Njo odlikuje nekaj zelo redkega. Je rojena zmagovalka! Drugi se poskušamo tega naučiti, njej pa je bil ta dar položen v zibelko. Vesel sem, da sem lahko to spoznaval iz prve roke. O moji sestri so vedno govorili kot o 'božanskem talentu'. Nisem verjel, da kaj takšnega obstaja, ampak je bilo res tako. Po drugi strani je moja sestra zelo trmasta. To ji včasih povzroča tudi težave, ampak rekel bi, da je to lastnost večine ljudi, ki segajo visoko iz povprečja. Sva pa celotno športno pot prehodila skupaj in sva še vedno zelo povezana.

Seveda pa ne moreva mimo vašega očeta. Dal vam je veliko nasvetov. Če bi lahko izbrali le enega, katerega bi prenesli na svoje otroke?

Če bi se odločal kot tekmovalec, potem bi izbral njegov nasvet, ki pravi, da ni velikih stvari, ki jih moraš narediti za dosego cilja. Do zmage te bo pripeljalo neskončno število dobro izvedenih majhnih detajlov. S trenerske strani pa bi se odločil za nasvet, ki pravi, da trener ne trenira, temveč ustvarja človeka.

Kakšen pa je Ivica kot oče? Vas fanta ubogata?

Moram priznati, da nisem posebej strog. S tem imam težave. Prvič se znajdeš v prav posebnem položaju. Vse skupaj je težko. Prej si imel namreč najbolj rad samega sebe, potem pa pride nekdo, ki ga imaš rad še bolj. Veš, da svojim otrokom ne smeš popuščati, ampak to je zelo zahteven zalogaj, ker so otroci tako prisrčni. O vzgoji se moram gotovo še veliko naučiti.

Ju boste usmerjali v šport ali v kaj drugega?

Prav gotovo v šport. Panogo pa si bosta seveda izbrala sama.

V prostem času – tega nikoli ni bilo prav veliko – ste vedno najbolj uživali v morskih popotovanjih s prijatelji. Je še vedno tako?

Ja. Zdaj bom imel na srečo prostega časa malce več. To je stvar, ki me najbolj veseli. Vedno, ko sem moral zapustiti morje, sem bil malce žalosten. Morje obožujem še bolj kot hribe.

Sledi malce bolj neugodno vprašanje. Nam lahko zaupate svoj najljubši, prav poseben (še) skriti kotiček na jadranski obali?

Odvisno, kakšni ste kot oseba. Vsak lahko najde nekaj zase. Vedno sem razmišljal, kam bi odšel sam, če bi imel kot turist teden dni časa. Osebno so mi najbolj pri srcu kraji južno od Zadra oziroma Splita. Še zlasti malce bolj oddaljeni otoki – Vis, Lastovo, Mljet. Določenega kraja pa ne morem izbrati. To je tako, kot če bi moral izbrati določen kotiček v Benetkah. Lepot je preprosto preveč. Kot rečeno, vsak lahko najde nekaj zase. Glede na to, da ste slovenska revija, pa lahko povem nekaj zanimivega. Slovenci imate dober okus. Vedno, ko pridem na najlepša mesta, so tam že Slovenci. To priča o tem, da je pri vas veliko ljudi avanturističnega duha, ki radi raziskujejo tudi bolj oddaljene kotičke.

Omenili ste avanture. Pred kratkim ste prečkali Islandijo. Načrtujete še kakšen podoben podvig?

Ja, vsekakor. Ampak vseh podrobnosti še ne bi rad razkril.

Glede na zgodovino vaših poškodb ne moreva mimo zdravja. Sami ste prestali hude preizkušnje. Kaj bi svetovali ljudem, ki jih bolijo kolena? Kaj najbolj pomaga?

Ker imam žal res ogromno tovrstnih izkušenj, vam bom kot izvedenec za to področje najprej dejal, da je veliko odvisno od tega, za kakšno poškodbo gre. Splošen nasvet pa je naslednji. Za koleno so največji šok udarci. To pomeni, da so za rekreacijo najbolj primerni krožni gibi. Recimo plavanje ali vožnja s kolesom. Moj ključni nasvet na tem področju pa zadeva mišice. Ne glede na vrsto poškodbe je vedno najbolj pomembno, da prizadeta oseba čim bolj utrdi mišice. Te pomagajo držati stvari na pravem mestu.

Kje se sami vidite čez deset let?

To je še kar daleč. Trenutno nimam dolgoročne vizije. Upam pa, da bom lahko užival, ko bom opazoval odraščati svoje otroke. Nekaj mesecev na leto si želim preživeti na Mljetu. Želim si smučati za svoj užitek in se čim več družiti s svojimi prijatelji. Skratka, uživati ...

Še vprašanje za diplomiranega zgodovinarja. Trenutno se je svet, seveda to velja tudi za Evropo, znašel pred velikimi izzivi. Kje vidite pravo pot za prihodnost?

Veliki igralci – ZDA, Rusija, Kitajska – v prvi vrsti zasledujejo svoje cilje. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da je stabilnost v Evropi ključna za svet. Upam le, da se vsi ti veliki igralci skupaj zavedajo, kako zelo je pomembno, da v Evropi ne pride do večjih konfliktov. To bi bila zelo velika nevarnost.

Boštjan Belčič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču