Nihče drug ne bi mogel s takšno lahkoto uprizoriti tako kompleksnega značaja kot Javier Bardem. Navdušil nas je z Loving Pablo, filmom v njegovi režiji o zloglasnem prekupčevalcu mamil Pablu Escobarju. Pablovo ljubico igra Bardemova resnična ljubezen Penelope Cruz. To je njegova zgodba.
Morda neodobravanje hollywoodske kulture izraža ravno zato, ker je večino življenja preživel v Španiji in v objemu njene temperamentne kulture. Nikoli ga ne bomo videli v 'poceni' komedijah ali slišali njegovega glasu v animirani seriji. Raje kot to ima preklete, mučne karakterje, težke osebnosti. Preprosto zastrašujoče negativce. 'Privzeta nastavitev' njegovih vlog je globina. Ste si ogledali predzadnji del Jamesa Bonda, Skyfall? V Bardemovih rokah je bila vloga Bondovega nasprotnika tako markantna, da je še sicer izjemno šarmantni Daniel Craig stopil v senco. In ni treba omeniti vloge Antona Chigurha iz filma Ni prostora za starce (No country for old men), hladnokrvnega morilca, ki mu je prinesla oskarja.
Nič nenavadnega, da njegov seznam vseh prejetih nagrad presega običajno dolžino igralskega življenjepisa. Vrhunski režiserji ga označujejo kot De Nira ali Pacina svoje generacije. Ima karakter. Je kul. Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je njegovo lahkotno osebnost precej težko povezati z enim od najprepoznavnejših 'zločinskih' obrazov. Njegovi znanci baje trdijo, da je to zaradi njegove velike glave. Bardem se strinja: "Včasih, ko je vloga uspešna, te želijo znova in znova." Jasno je, da ga privlačijo temačne karakteristike: "Za vsako pošastjo je oseba, ampak moramo vedeti, kaj to osebo pripravi do tega, da postane pošast." Hollywoodski hribi so slavni po množici posameznikov, prepričanih, da so rojeni igralci. Za Bardema to drži. Njegovo družinsko drevo krasi nešteto igralcev zgodnjega španskega filma - to so bili stari starši, tudi stric, njegova mama Pilar Bardem - igralka, ki je Javierja in njegovo sestro in brata vzgajala v domu, kjer je bilo igralstvo religija. Religija, s katero razumemo duha in se naučimo, kaj pomeni imeti človeški duh.
Njegova prva vloga se je zgodila leta 1974, ko je bil star šest let, ko ga je mama vzela s seboj na avdicijo za telenovelo El Picaro. Takrat ga je prevzelo. "Po tem telefon dolgo časa ni zazvonil, ampak bil sem igralec," pove. "In ko postaneš igralec, je konec. Ni poti, s katero bi odšel iz tega, razen če pač moraš nahraniti družino," v smehu pove in doda, da si še takrat igralec. Bo že vedel.
Čeprav je bila mama spoštovano ime v filmski industriji, je živela iz dneva v dan, da bi nahranila svoje otroke. Oče Jose, poslovnež, ni bil prisoten, zato je garala po Španiji, igrala v gledališčih in nastopala na televiziji. Nešteto ur so z bratom Carlosom in sestro Monico, ki sta pet in šest let starejša od njega, preživeli sami doma. "Zgodilo se je, da nismo imeli ničesar jesti. Nismo imeli tople vode, včasih celo niti elektrike." Vendar takrat nikoli niso niti pomislili, da bi igralski poklic obesili na klin. Bardemova sestra je naposled obupala, brat je imel nekaj manjših vlog. Prek igranja ragbija, za katerega pravi, da mu je pomagal umiriti najstniške hormone, je Javier izoblikoval postavo, ki je bila primerna za vloge v telenovelah.
"Ta latinska mačevska stvar," ji reče. Konec osemdesetih je bil že tako prepoznaven, da je začel vzbujati ljubosumje. Neke noči leta 1989 so ga v baru napadli neznanci, da bi mu izmaličili obraz. Če so ga hoteli prikrajšati za delo, jim ni uspelo. Imel je zlomljen nos, pa še tega so mu 'umetniško' popravili. Bardem je začel dobivati še večje vloge. Bil je zvodnik v filmu Ages of Lulu (1990), kar je bila prebojna vloga. Režiser filma je bil nad njim tako navdušen, da mu je dodelil glavno vlogo v svojem novem filmu Jamon Jamon, v katerem Bardem odigra manekena in bikoborca. Takrat je prvič sodeloval s še najstniško Penelope Cruz in tandem je očitno navdušil kritike - film je postal svetovna uspešnica. To je bilo leta 1992.
Takrat Bardemovo znanje angleščine ni presegalo besedila pesmi Highway to hell, a je Julian Schnabel v njem videl dovolj potenciala, da mu je ponudil vlogo v filmu Before Night Falls. To je bila njegova prva vloga zunaj Španije in povsem se je posvetil pripravi nanjo. Da bi bil videti kar se da poetski, je popolnoma spremenil svojo podobo - prebarval si je lase, izgubil nekaj kilogramov. Upodobil je Reinalda Arenasa. V sklopu priprav je prebral vsa njegova dela, odpotoval na Kubo, da bi spoznal njegove bližnje in se približal njegovemu naglasu. Nato se je preselil v New York, v Chelsea Hotel, kjer se je tri mesece učil angleščine in pisal pisma Arenasu in ga prosil za pomoč. Če gre verjeti Schnablu, je bil za Bardema izredno zaskrbljen: "On postane vloga. Postane tisti človek." Vloga mu je prinesla nominacijo za oskarja, seveda, in vsi, od kritikov do poetovih bližnjih, so bili navdušeni. Edini, ki ni bil navdušen, je bil Javier.
"Ko sem si prvič ogledal film, sem se skoraj pogreznil v zemljo," je povedal časniku The Guardian leta 2001. "Včasih si rečem: zakaj si se sploh odločil opravljati ta absurdni poklic? Zakaj ne greš v Afriko in pomagaš ljudem? Edino, kar znam, je igrati." Ko je Bardem sprejel vlogo Chigurha, ki svoje žrtve zasleduje prek puščave izza volana starega ramchargerja, ni znal voziti in nikoli prej ni v rokah držal orožja. "Na snemanju so me klicali španska balerina," prizna. O tem se zdaj pošali, a ko je moral odigrati osebnost, ki ji je popolnoma vseeno za čustva drugih, celo svoja lastna, je bilo težko delo za moškega, ki se izjemno ravna po svojih občutkih. Predvsem pa to, da je moral povsem zatreti svoj naglas. Osvojil je oskarja in postal prvi španski igralec, ki mu je to uspelo. Nato so prišle malce lažje vloge - leta 2008 je zaigral v romantični komediji Woodyja Allena, Vicky Cristina Bacleona. Penelope Cruz, soigralka, je takrat že bila hollywoodska zvezda, igrala je ob imenih, kot sta Tom Cruise in Will Smith.
"Od nekdaj sem jo jemal za pogumno žensko. Zapustila je domovino in si izbrala težko pot. Nato se je zgodilo," se spominja začetkov romance z usodno žensko njegovega življenja. Pevec zasedbe U2, Bono, je bil Penelopin prijatelj: "Seveda sem moral storiti nekaj, da bo človek, ki ga na velikih platnih tako obožujem, našel svojo srečo." Da sta par, sta priznala šele dve leti pozneje, leta 2010, ko sta ljubezen tudi okronala s poroko. Deset let pozneje sta na sliki še dva otroka (sin Leo se je rodil 2011 v Los Angelesu, hčerka Luna pa 2013 v Madridu).
"Preden sem postal oče, nikoli nisem izkusil tako brezpogojne ljubezni. In priznam, kar malo zastrašujoča je." Ko je igralec odraščal, se je v njem namreč kopičila jeza zaradi očetove odsotnosti. Bardem je bil kmalu po poroki nominiran za še enega oskarja (film Biutiful), nato je igral v filmu Jej, moli, ljubi. Danes Bardema vloge ne okupirajo več tako psihično kot nekoč. Ne pusti si, da ga bolijo, pravi. V času priprav na vlogo sodeluje s profesorjem igre, ker to pač je samoten proces. In ima dva terapevta - z enim govori angleško, z drugim špansko. "Vsak bi si moral kdaj privoščiti terapijo. Polni smo vprašanj, na katera si sami ne znamo odgovoriti."
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
