Jelisaveta Karađorđević: Ko se je vrnila domov, je zajokala

Preprosta - zase pravi, da je neuradna - damska, veličastna, a veliko bolj skromna od marsikaterega 'običajnega' človeka, čeprav vedno poudarja, da ni nihče nič več od drugega. Da smo vsi v svojem bistvu enaki.

Story: Sestali smo se na prelepem Bledu. Kakšni so vaši spomini na Slovenijo, na našo prelepo naravo?

Jugoslavijo sem zapustila, ko sem bila stara štiri leta in pol. Se pa spominjam Brda pri Kranju in jezera ter prelepih gora, spominjam se, da je moj brat na Bledu praznoval 16. rojstni dan in da so imeli po vsem jezeru majhne čolne in drobne svečke, ki so lebdele na vodi. Ker sem imela komaj tri leta, sem to lahko spremljala le skozi okno. Takrat sem imela dva jelena, ki sem ju oboževala. Imenovala sta se Janko in Metka. Janko je bil slep, a ko sem ga poklicala po imenu, mi je vedno sledil. Skupaj smo hodili okoli jezera in jaz sem ju hranila. Lepo je bilo. Na Slovenijo imam prelepe spomine, in ko sem se prvič vrnila 1989, tik po vojni, je bilo prav tako lepo, kot sem si zapomnila.

Story: Kateri je pa vaš najljubši spomin iz otroštva? Je morda povezan prav s Slovenijo?

Res je. Biti tukaj, v Sloveniji. Pa tudi spomini na hišo v Beogradu. Spomnim se svetlobe, neba in dreves in vode. Ampak to je bilo verjetno v Sloveniji ... Moji spomini med tema dvema državama se iz otroštva malce mešajo. Pa vse moje živali. Veliko sem jih imela. Kanarčki, zajčki, konji ... No, konje so imeli moji starši. Pa mačke, pse, ... V Afriki sem imela celo munga in dolgoprstneža. Sedel mi je na ramenih, in to je bila preprosto prečudovita žival.

Story: Potovanja in obiski različnih krajev so tudi danes pomemben del vašega življenja. Kam greste, ko boste zapustili Slovenijo?

Obiskala bom Sicilijo, kjer se bom srečala s sinom in njegovimi otroki. Počitnikovali bomo v mestu blizu Katanije, kjer je kupil posestvo v gorah. Teden dni bomo tam preživeli skupaj ... v objemu vroče Sicilije.

Story: Kako pa so zdaj videti vaše počitnice? Tako, kot si jih predstavljamo?

Nič ni tako, kot si predstavljate. (smeh) Nikoli. Otroci tekajo povsod ... zelo neuradno. Jaz sem zelo neuradna.

Story: Ko ste bili mlajši, ste bili prav tako veliko na poti ...

Takrat sicer nisem potovala s takšnim namenom kot zdaj. Takrat je bila revolucija in v štirih urah smo morali zapustiti državo. Britanci so nas poslali v Afriko, najprej v Kenijo, kjer smo dve leti in pol živeli v hišnem priporu. Moj oče je bil kaznovan, ker je želel rešiti Jugoslavijo pred vojno, kar je nekaj normalnega v politiki. Če te ne marajo, se te preprosto znebijo.

Story: V Afriki pa ste takrat obiskovali tudi šolo.

Po Keniji smo se preselili v Južnoafriško republiko, kjer smo bili bolj svobodni. Ko sem bila stara devet let, sem tam začela prvič obiskovati šolo. Obiskovala sem dve različni šoli, potem pa smo se preselili spet v Evropo, najprej v Grčijo, potem v Švico, kjer sem obiskovala internat. Starši so se v tistem času preselili v Pariz, mene pa poslali v internat v Anglijo. Potem sem se vrnila, poslali so me v šolo v Pariz, kar sem mimogrede sovražila, od tam pa sem se preselila v Ameriko, se poročila in tam ostala nekaj časa. Nato sem se spet vrnila v Anglijo, šla v Ameriko, od tam v Južno Ameriko, ker sem se poročila z nekom iz Peruja, nato pa sem se odločila, da je čas, da se vrnem domov. Vse sem poskusila, da bi se lahko vrnila. Prvič sem prišla leta 1987 in se takoj odločila, da bom živela v Beogradu. No, dokončno sem se tja preselila leta 2000.

Story: Zdaj so potovanja in letenje del naših življenj, takrat pa je bilo verjetno to svojevrsten podvig?

Seveda. Če si takrat letel, se je letalo imenovalo DC3. Notri ni bilo izenačevalca pritiska in vedno, ko si letel, si se počutil slabo. Grozno je bilo. Vrtelo se ti je in bruhal si. To je bila popolnoma drugačna izkušnja od te, ki jo na letalih doživljamo zdaj. Letenja sem se ravno zaradi takšnih slabih izkušenj bala in se na koncu, prav zaradi strahu, odločila, da se bom letenja naučila še sama. To me je pozdravilo, saj sem izvedela, kako stvari delujejo.

Story: Prej ste omenili Združene države. Tam zdaj živi ena od vaših hčera, sicer znana igralka Catherine Oxenberg.

Res je, živi v Kaliforniji, a imamo na srečo zdaj vse te aplikacije, kot je WatzApp in podobno, da se lahko pogosteje slišimo.

Story: Ko je hčerka Catherine postala filmska zvezda, ste kot mama imeli kakšne pomisleke?

Nekaj skrbi in pomislekov sem seveda imela, ker gre za sektor, v katerem je zelo težko uspeti. V Hollywoodu, v Kaliforniji je veliko morskih psov, pa ne le v vodi. (smeh) Mislim, da se je v tem času imela lepo, je pa brez dvoma doživela nekaj težkih preizkušenj, ki so jo veliko naučile. Ni ji bilo vedno lahko, sem pa zelo ponosna, da ji je uspelo. Ko sem prvič prišla v Jugoslavijo leta 1989, je bilo obenem prvič, ko sem lahko čisto res potovala. Tako, čisto po svoji volji. Obiskala sem samostan, kjer so me prosili, naj se podpišem v njihovo knjigo. Podpisala sem se, nato pa so me prosili še, naj poleg napišem, da sem Amandina mama. Amanda je bilo Catherine namreč ime v nadaljevanki, v kateri je igrala. Malce me je bilo sram, ker se mi je zdelo, da menihi ne bi smeli gledali Dinastije. (smeh) Pa so jo.

Story: Pa ste ji ob začetku kariere namenili kakšne besede modrosti?

Ne, ker v tistih letih ljudje ne želijo poslušati modrosti svojih staršev. Zdaj je popolnoma drugače, še posebej z vnuki. Odnos med 20-letnim dekletom in njeno mamo ni vedno lahek. Takrat si želijo biti neodvisni, svobodni in mislim, da je bolje, da ne daješ nasvetov.

a,

Story: Kaj pa, ko ste vi postali odrasli, ste vi poslušali nasvete svojih staršev?

Rada sem poslušala očeta.

Story: Pa se vam je kakšna njegova beseda še posebej vtisnila v spomin?

Način, kako je govoril z ljudmi. To me je vedno očaralo. Vedno je bil vljuden in prijazen do vsakega, ne glede na to, za koga je šlo, znano osebnost, bogataša, politika, prodajalca ... Vedno je bil zelo prijazen. Tega sem se naučila od njega in še danes mislim, da je to zelo pomembno. Vsi smo enaki na vseh ravneh. Vsi smo videti drugače, ampak je naše bistvo enako. To moraš kot človek spoštovati. Takšen mora biti odnos do življenja na splošno, ne glede na to, ali gre za človeka, otroka ali za žival. Živali imajo prav tako občutke.

Story: Imate tudi zdaj doma kakšne živali?

Včasih sem jih imela veliko, zdaj pa jih ne morem imeti, ker v Beogradu živim v stanovanju v najvišjem nadstropju brez dvigala. Vsakič moram prehoditi več nadstropij in veliko potujem, zato bi bil problem tudi s tem, kdo bi za živali skrbel, ko me ne bi bilo doma. Moja hči ima nekaj prelepih mačk birmank. Prelepe in puhaste so in zelo so prijazne z otroki. Preprosto očarljive so.

Story: Bili ste edina hčerka. Mislite, da so vas starši zaradi tega malce bolj razvajali? Vam kaj več dovolili?

Seveda. Sta brata to podpirala? Ne. Bila sem najmlajša in deklica in dovolili so mi veliko več. Prvorojenec je vedno najbolj resen v družini. Moja najmlajša vnukinja Francis, ki ima šest let, je tako svobodna in tako smešna ter lahko počne, karkoli si želi, ker ve, kako očarati svojega očeta. Ko je jezen nanjo, se skrije za stekleno vazo in ve, da je videti smešno. Vsakdo, ki se skrije za vazo, je z izumetničeno perspektivo videti smešno. On to obožuje. Tako je bistra, točno ve, na kakšne strune igrati.

Story: Pa vas kdaj spominja na vas, ko ste bili deklica?

Seveda. Če si najmlajši, imaš posebne 'pravice'. Tudi če narediš kakšno neumnost, se ti to hitro oprosti. Jaz sem bila takšna s svojo babico. Bila je zelo stroga in moja mama se je je kar precej bala. Jaz pa sem lahko delala, kar sem želela. Moji mami je vedno govorila, pusti otroka pri miru.

Story: Rekli ste, da se zdaj odpravljate na obisk k sinu. Ob kateri priložnosti pa se potem navadno zbere vsa družina?

To je skorajda nemogoče. Sin živi v Belgiji in šolske počitnice so ob različnem času kot v Ameriki. Zelo se trudim, da bi se vsi zbrali ob božiču, ampak mislim, da letos to ne bo mogoče. Vsi živimo predaleč drug od drugega.

Story: Zdaj ste babica, kakšna pa bi rekli, da ste? Vnukinje radi razvajate?

Imam sedem vnukinj. Razvajam jih pa odvisno od tega, koliko so stare. Všeč mi bo, ko bodo odrasle in ko bodo najstnice, da bom lahko ugotovila in jim prisluhnila, kdo so v resnici. Ne želim, da bi imele 'oprane možgane', hočem, da bi bile odprte, svobodomiselne, da bi sprejele vse ljudi, vse vere, vse poglede življenja. Želim si, da bi bile svetovljanke, nimam rada ozkogledih ljudi. To je zelo pomembno. Še posebej v svetu, v katerem živimo zdaj.

Story: Pa kdaj pridejo k vam na počitnice v Beograd?

Ja, pridejo.

Story: Pa imate kakšne 'damske večere', greste skupaj v kino? Kaj navadno počnete, ko so pri vas na počitnicah?

K meni je prišla vnukinja iz Kalifornije, saj je delala kot asistentka slavnega igralca Piercea Brosnana. Pri meni je bila na počitnicah kar tri mesece in skupaj sva počeli vse to, kar počnejo babice in vnukinje. Bilo je zelo lepo.

Story: Pa vnukinjam kdaj pripovedujete zgodbe iz preteklosti? Kaj ste doživeli, kako ste živeli?

To jih za zdaj še ne zanima. Tudi hčerke Catherine to ni zanimalo, dokler ni pred desetimi leti začela pisati scenarija za film o mojem očetu. Imela je svoje življenje in kar naenkrat se je odločila, da zapiše to zgodbo. Naredila je raziskavo in ... moja hčerka je zelo pametna. Napisala je čudovit scenarij, za katerega pa žal še vedno ni našla producenta. Zgodba jo je očarala, spoznala je vse like v zgodovini, kaj so naredili, kdo so, kaj so rekli, kakšne so bile povezave med njimi. Ampak s takšnimi informacijami nočeš obremenjevati otrok. Morda bom o tem z njimi zdaj govorila na Siciliji.

Story: Ko ste tudi sami postali mama, ste od svojih staršev prevzeli kakšne vzorce vzgoje?

Kot oseba si seveda popoln odsev svojih staršev. Na neki točki pa moraš spustiti vse, kar so te kdaj učili. Ker je to na neki način pranje možganov. Na to moraš pogledati iz distance in obdržati le najboljše stvari. Iti moraš naprej in se sam naučiti, kaj si zares misliš in kdo si v resnici, v kaj verjameš ... Pomembno je, da nisi popolnoma navezan na preteklost.

Story: Pa je bilo najboljše, kar so vas vaši starši naučili, prav pogled na svet, o katerem sva prej govorili?

Seveda. Spoštovanje do človečnosti, do ljudi in to, da nikoli nisi pozen. Da nikoli nikogar ne užališ. Včasih grem sama sebi na živce, ker sem vedno točna in so drugi pozni. Moj dedek je vedno govoril, da bolje nikoli kot pozno. Mislim, da sem se to naučila skozi življenje. Vrgli so me iz moje države, ko sem bila še otrok. Vrgli so me ven, ker me niso več marali. Čeprav sem bila kot otrok, kot edina deklica, zelo priljubljena. S tem, da sem to lahko razumela, sem imela velike težave. Veliko sem se spraševala o tem, zakaj so me vrgli iz države, če so me imeli tako radi. To je bil zame zelo čuden občutek in tega sem se na primer morala osvoboditi sama.

Story: In če govorimo o sorodnikih, ste druga sestrična princa Charlesa. Se zdaj velikokrat sestaneta?

Vsakič, ko grem v London, se z njim dobim na čaju.

Story: Kako lepo. O čem pa se navadno pogovarjata?

Poznam ga, vse odkar je bil star leto dni, kar je zelo dolgo. Pogovarjava se o vsem. O tem, kar počne, o njegovih reakcijah na kakšne dogodke, podaril mi je tudi prelepo darilo, ki ga bom podelila zmagovalcu današnjega golf turnirja na Bledu.

Story: Potem ste spoznali tudi Camil­lo ...

Poznala sem jo, še preden sta se s Charlesom poročila, in mislim, da je preprosto očarljiva.

Story: Kaj pa William in Harry?

Preprosto očarljiva sta. Ko sta bila otroka, smo se večkrat skupaj igrali skrivalnice. To je bilo še v času, ko je bila Diana živa. Oba sta bila zelo ljubka otroka, še posebej Harry.

Story: Kaj pa Williamova otroka, Charlotte in George?

Ljubka sta, kaj nista?

Story: Kakšno pa je vaše življenje v Beogradu zdaj?

Zelo drugačno je od tistega, kar sem doživljala kot otrok. Najprej zato, ker sem odrasla, neodvisna in ker lahko počnem, karkoli si zaželim. Pridem in odidem lahko, kadar želim. Mi je pa všeč pomagati mladim glasbenikom in umetnikom. Pred kratkim sem obiskala poroko enega od svojih učencev v Loznici. Prekrasen harmonikar je, igra klasično glasbo in poročil se je s prekrasnim dekletom iz Estonije, sicer znano violinistko. To je bila res lepa izkušnja, pristna vaška poroka in ljudje so prihajali iz Rusije, Italije, France, Anglije ... Vsi njuni prijatelji, vsi glasbeniki.

Story: Kako lepo. Za vami je ogromno dogodkov. Kaj pa, če bi za konec pogledali nazaj na vašo preteklost, kaj je bila najbolj lepa stvar, ki ste jo doživeli?

Mislim, da je to trenutek, ko sem se vrnila v Jugoslavijo. To je bilo tako nenavadno, ker je bilo zame prepovedano, da sem tam. V trenutku, ko sem stopila z vlaka na peron, sem začela jokati. Jokala sem 24 ur, ne da bi se ustavila. Pa tudi zdaj, ko govorim o tem, mi gre na jok. Bilo je kot katarza. Da ti ni dovoljeno priti domov, da te tam nihče več ne mara in vseeno prideš. To je bil prečudovit trenutek. Jokala sem in jokala in nisem se mogla zadržati. Ni me brigalo, kdo me je videl v solzah, ker si nisem mogla pomagati. To je bilo zelo pomembno. Vedela sem, da sem imela to 'misijo', da se vrnem in da očistim očetovo ime. To sem tudi storila in za to sem se trudila mnogo, mnogo let. Ljudje ne vedo dovolj o tem, kdo je bil in kaj je naredil za državo, ampak mislim, da sem svoje zdaj naredila.

Kaja Milanič

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec