Njegova želja po risanju nasmeškov na obraze drugih izvira iz otroštva, ko je čutil potrebo po razveseljevanju mame, ki je bila depresivna. Igralcu francosko-kanadskih korenin Jimu Carreyju to uspeva še danes. Zna nas nasmejati do solz, ko to najbolj potrebujemo, in to je talent, ki ga premorejo le redki. On čaka, da se mu nasmehne oskar.
Ale malo ljudi ve, da je eden od najuspešnejših stand-up komikov in filmskih igralcev do vrha stopal po trnovi poti. Že v zgodnjem obdobju šolanja je bil znan kot nediagnosticiran dislektik - bil je tih, samotarski, ni mogel ustvariti kroga družbe kot vrstniki.
Šola je bila zanj utelešeno trpljenje, ki ga je začel kompenzirati s humorističnim vedenjem med poukom. Takrat so njegove še naletele na gluha ušesa, mnogo profesorjev ga je označevalo za motečega, pa vendar se je hladen odnos vrstnikov do fanta iz Kanade počasi začel topiti, ugotovili so, da le ni tako slab, vsaj po šalah sodeč. Jimu se je zazdelo, da se lahko z njimi poveže prek izvirnega humorja. Razvijati se je začela njegova ustvarjalnost, ki se še danes kaže na velikih platnih. Maska in Ti, ti lažnivec sta komediji, v katerih smo ga vzljubili.
Do solz mu je uspelo nasmejati celo najbolj trdosrčne in nas prepričal, da ni nič drugačen v zasebnem življenju. A vrnimo se nazaj na začetek. "Jim naloge opravi prvi, nato začne motiti razred," se je glasila večina zapisov v redovalnici, čeprav je imela nekaj kritik na to temo (ob izidu njegove biografije) njegova nekdanja razredničarka: "Nikoli ga nisem dojemala kot zahtevnega otroka, otroka z resnimi vedenjskimi težavami. V spomin si ne morem priklicati niti nobenih kazni. Ravno nasprotno, menim, da je bilo čudovito pri teh letih opazovati fanta s tolikšnim talentom."
Sošolce je uspešno zabaval z grimasami in upodobitvami znanih obrazov, kot je John Wayne ali Elvis Presley, kralj rokenrola. Nato si je želel še več - da bi ga prepoznali tisti, ki se na komedije resnično spoznajo. Pri desetih letih je svoj 'življenjepis' poslal igralki Carol Burnette v upanju, da bo prepoznala njegov talent. Učne težave vsekakor niso bile voda na njegov mlin, a pri preverjanjih znanja se je zanašal na svoj odlični spomin. Oče Percy je spodbujal njegove želje (pozneje ga je celo vozil na nastope in avdicije), v nasprotju z mamo Kathleen, ki ga je ob hiperaktivnih izpadih raje pošiljala v sobo (tudi to ni bila ovira za Jima, saj je imel tako več časa, da mimiko vadi pred ogledalom).
Družino so v eni od najokrutnejših sosesk v tem obdobju začele pestiti tudi finančne težave, zato je moral za priliv denarja skrbeti tudi mali Carrey - z osemurnimi nočnimi izmenami v bližji tovarni. Dnevi v šoli so bili tako utrujajoči, revščino in resnico o preživljanju časa po koncu pouka pa je poskušal na vse pretege skriti pred vrstniki. Družinskega stanja se je namreč sramoval. Zaradi vsega tega je spoznal, da ga šolanje ne bo pripeljalo nikamor, in pri šestnajstih je šolo dokončno obesil na klin. Pravzaprav si je življenje povsem na glavo želela obrniti celotna družina.
Po očetovi izgubi službe so tako pobrali šila in kopita in se brez kakršnihkoli načrtov preselili v Kanado, natančneje v vzhodni del prestolnice Toronto. Več kot osem mesecev je dom staršev in štirih otrok (Jim ima namreč starejšega brata in dve sestri) predstavljal rumeni Volkswagnov kombi, parkiran na različnih prenočiščih za kampe. Finančni status je oče poskušal družini vrniti s priložnostnimi deli, od vloge varnostnikov do hišnika v korporaciji Nissan. V mnogo poznejših intervjujih je razodeval razočaranje nad seboj, takratno čustveno stisko pa opisuje kot posledico izgube običajnih najstniških let. Sramoval se je revščine, a je morda ravno ta prispevala k nastanku tega velikega imena z velikih zaslonov. Odrekal se je več stvarem kot ostali, vloženega je bilo veliko več truda kot pri marsikaterem drugem igralcu.
Eden izmed avtorjev njegove avtobiografije meni: "Njegova največja ustvarjalnost se je rodila iz obupa. Premogel je izjemno voljo po tveganju." In tako se je začelo, v komedijantskem klubu Yuk Yuk v Torontu, kjer je imel prvi javni nastop. Debitantski nastop pri rosnih petnajstih se ni ravno obnesel, mu je pa uspelo narediti korak naprej. Z intenzivno željo po udejanjenju v svetu komedije je očaral Eleanor Goldhar, klubsko publicistko. Spominja se ga kot tihega fanta, kot jin jang ostalim mladim upom. "Opazovala sem ga opazovati in poslušati. Natančno je preučil vsak naš korak in dogajanje," se spominja.
Mimogrede, kot zanimivost lahko navedemo, da se je dve leti pozneje vrnil v isti klub, z novo bero šaljivih vložkov, navdušil in postal glavni klubski zabavljač. Ja, težke čase mu je uspelo spremeniti v nekaj sijočega. Bil je sposoben spajati nasprotujoče si žanre, tudi komedijo z dramatiko. Ne le da zna izvabljati nasmeške, prepričljivo odigrane še tako dramatične vloge ga uvrščajo v sam vrh hollywoodske filmske industrije. Vozovnico za Los Angeles je 'kupil' 1979 in precej hitro poskrbel, da je priimek Carrey završal med že uveljavljenimi. Američane je impresioniral s pojavo v še danes slovitem lokalu The Comedy Store, z njim pa priznanega stand-up komika Rodneyja Dangerfielda alias Caddyshacka, v ekipi katerega je pristal kmalu zatem. Z njim se je podal na turnejo, zatem pa začel počasi prodirati na televizijske zaslone, najprej v začetnih vlogah v manjših serijah, nato pa v visoko proračunskih filmih, kot so prvi in drugi del Ace Venture, ki je 1994 v blagajne prinesel dobrih 72 milijonov ameriških zelencev, Maska, Batman Forever in še mnogo drugih.
Ni presenetljivo, da mu dom krasi tisoč in ena nagrada - od zlatega globusa pa nagrad MTV ... Postal je najbolj iskan igralec v svetu šovbiznisa in nič kaj šokantno ni bilo, ko je javnost izvedela, da je za vlogo v filmu The Cable Guy v žep pospravil 20 milijonov dolarjev. V kategoriji tovrstnih komičnih igralcev je postal absolutni rekorder tistega časa. In potem smo ga leta 1997 dočakali v filmu Ti, ti lažnivec. Le kdo ne pozna družinskega filma s precej klišejskim zapletom s kančkom ironije in parodije na odvetniško srenjo.
Na drugi strani pa je bilo dogajanje v njegovem zasebnem življenju skorajda burnejše od tistega na odrih in platnih. Večno ljubezen je iskal večkrat, večkrat ga je tudi vabil zakonski stan. Prvič leta 1987 z natakarico Melisso Womer, ki je postala mati njegove hčere Jane Erin. Po šestih letih sta sklenila prekiniti skupno življenje (skrbništvo nad deklico je pripadlo Melissi, sam pa je moral mesečno zagotavljati zajetnih 10 tisoč zelencev), Jim pa si je našel novo brhko izbranko. Tokrat soigralko v po mnenju marsikoga njegovem najbolj zabavnem filmu Butec in butec. Z Lauren Holly sta si le za slabo leto dni dahnila usodni da, ker so ga zamikale še druge lepotice. Renee Zellweger pa Jenny McCarthy in ruska balerina Anastasiya Volochkova. Danes 55-letni Carrey se odpira bolj kot kdaj prej in deli občutke ter doživetja s tistimi, ki so ga neomajno podpirali tako v lepših trenutkih kot v tistih z grenkim priokusom. "Za menoj je toliko neverjetnih izkušenj. Srečen sem, da živim," se je pošalil pred kratkim. A na odre se ne želi vrniti, vsaj ne v bližnji prihodnosti, priznava: "Trenutno sem v obdobju, ko raziskujem samega sebe.
Odkrivam vse plasti svoje osebnosti." Razkrije tudi, da je bil včasih človek, ki je okušal svet, danes je drugače. "Ne razumite me narobe - Jim Carrey je odličen karakter in počaščen sem, da sem bil del njega," je pred kratkim zaupal ploskajoči publiki v ameriškem pogovornem šovu z Jimmyjem Fallonom in dodal: "Nisem prepričan, ali temu lahko še rečem jaz." Morda se sprašujete, kaj to pomeni, a danes je Carrey povsem spremenjen in bi ga težko prepoznali. Z dolgo sivo brado, ki dviguje več prahu, kot bi bilo treba. In Jim ne bi bil Jim, če ne bi imel tudi za takšno priložnost v rokavu pripravljene šale ali dveh: "Vprašanje je, zakaj si puščam brado in zakaj se brijem tam spodaj? Kdo bi vedel. Nima smisla." Skrivnost tiči v ohranjanju ravnotežja, se še nasmehne.
Napisala Neja Drozg
Fotografije Profimedia
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"
