“V mladosti sem preveč priložnosti pustil splavati po vodi. Podnevi sem deskal, ponoči obiskoval gledališča. Z razlogom sem se čedalje bolj, ko sem se približeval okrogli tridesetici, zavedal, da sem zapravil preveč časa,” brez dlake na jeziku pove avstralski igralec Joel Edgerton.
Ne, da je izbiral slabe odločitve - mladi igralci potrebujejo delo. Poudarek je na dobrih filmih, ki ne dosežejo zaslužene slave. V vrh ga je izstrelil Veliki Gatsby. Obstaja razlog, zaradi katerega bomo za vedno prikrajšani za Edgertonove prve korake, posnete na očetovo kamero v Avstralskem nacionalnem parku, ali pa za njegove amatersko izpopolnjene raperske glasbene filme, dodelane s plesno koreografijo in vprašljivimi besedili, za katere danes ugotavlja, da niso bila ravno primerna za učenjaško okolje, v katerem je kot mladostnik nastopal. Zaprašen, nekje globoko v arhivih obstaja posnetek rahlo vinjenega 15-letnega Avstralca, ki se s svojim polomljenim posluhom na vse pretege trudi ustvariti kar se da približano različico hita benda U2 - seveda prepričan, da mu uspeva do zadnjega tona.
“To je razlog, zakaj nikoli nisem praznoval 21. rojstnega dne. Vedel sem, da se bodo vsi šalili na moj račun,” se spominja Edgerton. “Mati me bo verjetno sovražila zaradi tega,” nadaljuje, “a vse posnetke iz otroških dni je nevede presnela s stotinami televizijskih nadaljevank. Vsi spomini so izbrisani. Nikoli nisem bil dober pri organizaciji stvari, ki mi pripadajo.” Morda ravno iz tega izvira njegovo iskreno občudovanje vzhajajočih zvezdnikov, ki so življenjsko poslanstvo našli mnogo prej kot on.
“Fantje, kot je Timothee Chalamet, so si na jasnem že pri dvajsetih. Ti otroci, ki sestavijo sestavljanko že tako zgodaj, me neverjetno navdušujejo. Ko sem jih jaz imel toliko, sem se še spotikal ob lastno senco,” prizna. Njegovo življenje je po njegovih besedah še danes do skrajnosti neuravnoteženo. Resnica je, da nam ga niti ni treba tako zelo poznati, da vemo, da je preteklo desetletje zaznamoval s presežki. Zaradi njegove velike ambicioznosti je med ustvarjenimi filmskimi prvenci preteklo le malo vode. Med uspešnicami, kot sta Veliki Gatsby ter Bogovi in kralji, je ustvaril kriminalki Loving in Živalsko kraljestvo, skupku pa dodal še lastne režiserske prvence - Darilo, Kvadrat in Fant izbrisan. Potem sta tu še Vojna zvezd in ruska vohunska drama Rdeči vrabec, ki je kinodvorane napolnila do zadnjega sedeža.
Povprečja narekujejo, da na leto posname štiri filme. Skoraj pretiranega deloholika je življenje skoraj povozilo leta 2013, po tem, ko je razdrl zaroko z modno oblikovalko Alexis Blake. Rezultat nehvaležnega spleta dogodkov pred petimi leti je skorajda pripeljal do točke, ki na stranpota zvabi mnogo moških, ki se znajdejo v istem položaju, to je bega pred velikim življenjskim preobratom. Avstralec se je zakopal v delo: “Moški moramo delati. Da bi govoril o občutkih in sedel pri miru, ne bi šlo. Tegobe življenja z lahkoto zamaskiram z delom. Gre za nekakšno popolno taktiko izogibanja. Kako dobro se sliši, da imam na voljo izgovor, da moram za nekaj mesecev oditi v drugo deželo. Kar bi se pravzaprav res izkazalo za dobrobit, saj se navsezadnje počutim, kot da sem že deset let v neprestanem pogonu. Ne vem več, kaj bi rad dokazal. Nekje globoko v sebi si želim, da bi bili starši ponosni name, čeprav je že davno tega, odkar so preminuli. Rad bi, da so ne glede na to, kje so, ponosni name.”
Ni skrivnost, da za njegovim neusmiljenim pristopom k delu stojijo starši. O očetu Michaelu govori z moškim ponosom. Ne nazadnje je on razlog, da sta z bratom Nashem postala dva izmed najbolj cenjenih pripovedovalcev zgodb sodobnega časa. Oče, ki je vodil svoje podjetje, je bil predan družini, Joel pa ga označuje kot najbolj kvalificiranega neplačanega izvajalca igre, kar jih je srečal. S sposobnostmi, da nasmeji še tako resnega človeka, in retoričnimi spretnostmi je fasciniral sinova: “Ne bi trdil, da si je želel goreče postati igralec, vendar mislim, da je obstajal trenutek v njegovem življenju, ko je bil prepričan, da bi ga le to veselilo. A če bi skozi okno vrgel svojo odvetniško diplomo in se predstavil kot igralec, to ne bi nahranilo ne mene ne mojega brata.”
Igralec priznava, da so bila njegova dvajseta naboj, kateremu se je na srečo izognil. Še tesnejšega prijateljevanja z drogami in alkoholom ga je odrešila le stroga katoliška vzgoja mame Marianne van Dort, sicer nizozemske imigrantke, rojene v Haagu. Z začudenjem je opazoval, kako hitro so mu zgodbe iz Biblije o Bogu in Jezusu zlezle pod kožo, pove. In ravno strah pred razočaranjem domačih ga je obrnil na prava pota, pove pa tudi, da je imel že takrat - vsaj kar se tiče moralnih vprašanj - zelo ostro izoblikovan pogled na svet: “O tem sem imel črno-belo mnenje. Starejši ko sem postajal, več sivine se je začelo pojavljati.” Nekateri so vedno korak od kaosa. Genetski zapis pravi, da je njegova osebnost odvisniške narave: “Včasih sprejemam čudne odločitve.” Hkrati je obseden z nadzorom, pove.
“Ta in kaos nekako v sožitju bivata v meni. Me pa znata tudi vreči iz tira,” še pove. Rad namreč proučuje mnenje ostalih, česar se mu ni uspelo otresti že od prvega potovanja v prestolnico svetovne filmske industrije. Los Angeles je prvič obiskal po tem, ko je že maturiral in bil zaposlen na dramski univerzi v Sidneyju in tam tudi izkusil gledališki oder. “Lahko bi bil igralec v gledališču,” zna biti danes sentimentalen.
Nekoč je igral v šolskem dramskem krožku, odšel celo v Teksas na dramsko izmenjavo. Ambicije niso segale čez te meje; bil je le srečen, da je lahko delal. Prvega obiska Hollywooda se spominja po srečanju Elizabeth Taylor in povabilu na zasebno zabavo, polno prvorazrednih zvezdnikov. V mislih mu je ostala kot premikajoča se hiša voščenih lutk. “Moja teorija glede igralcev je, da smo vsi obupno nesamozavestni. V otroštvu smo bili prikrajšani za veliko ljubezni in zdaj imamo poklic, kjer iščemo pozornost množice. A če bi nam nekdo dejal, da nas v sobi pričakuje več kot 500 nestrpnih oboževalcev, bi nas zmrazilo,” v šali pove.
Joel Edgerton oddaja vse prej kot nesamozavestno avro. Že s filmom Felony, krhkim avstralskim trilerjem, ki pripoveduje zgodbo o detektivu in po pijančevalskem razvratu povzročeni nesreči z razvažalcem časopisov na kolesu, nas s svojim likom Malcolmom in njegovim zanikanjem obtožb posrka v razvnet splet dogodkov. Poleg tega, da je v filmu nastopil, je zanj tudi napisal scenarij in ga režiral. To pa ni bilo debitantsko delo. “Prvo sceno sem napisal na podlagi vseh policistov, ki sem jih kdaj srečal,” je povedal v intervjujih. Menda pozna veliko mož v uniformah iz rane mladosti, čeprav - kot vztraja - ne prek bližnjih srečanj z njimi: “V resnici sem bil dober fantič, nikoli nisem zašel v resnejše težave.”
Večini pa je z gotovostjo ostal v spominu po markantnem aristokratskem banditu Tomu Buchananu iz Velikega Gatsbyja. Odigral ga je, kot bi mu bil pisan na kožo, izdal ga je le rezek avstralski naglas. Narečje predmestnega okolja Blacktown, zahodnega dela avstralske prestolnice, ga še vedno veže na domovino. “In nikoli se nisem niti pretirano trudil, da bi ga izgubil,” priznava. Tam se je leta 1974 tudi rodil in odraščal, danes pa na drugem koncu sveta piše nove uspehe: “Kar ni nikogaršnja ‘krivda’, razen moja.”
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
