Takšna je bila Jovanka Broz v resnici.
Začetek vzpona: Sovladarica Jugoslavije
Jovanka Broz, nekdanja prva dama Jugoslavije, je bila ženska, ki je s svojo osebnostjo, pojavo in vplivom zaznamovala eno obdobje. Zgodovinarji poudarjajo, da je bila Jovanka veliko več kot le žena Josipa Broza Tita – od sovladarke, bojevnice, do ženske, ki je aktivno spreminjala tok zgodovine. Svojo vlogo ob Titu je prevzela z resnostjo in odločnostjo, pogosto pa se je vmešavala v politične in družbene procese v državi, kar jo je sčasoma naredilo za centralno figuro ne samo v domači, temveč tudi v mednarodni politiki.
Titova pozornost in nežnost do Jovanke
Jovanka je pogosto poudarjala ljubezen in pozornost, ki jo je prejela od Tita. V intervjuju z novinarko Miro Adanjo Polak se je spomnila njunih skupnih trenutkov. Po njenih besedah je bil Tito nežen in pozoren mož, ki je vsako jutro, več kot dvajset let, kuhal kavo zanjo in zase. Čeprav sta imela na voljo služinčad in vse privilegije, je Tito vztrajal pri tej gesti, ki je pokazala ljubezen do svoje žene na preprost in oseben način.
Vendar Jovankina usoda ni bila zgolj zgodba o moči in privilegijih. Njeno obnašanje do Titovih sodelavcev je pogosto opisano kot arogantno in težko za sodelovanje. Po nekaterih virih je Jovanka v političnih krogih povzročala nemir, kar je privedlo do številnih obtožb na njen račun. Tajni dokumenti Zveze komunistov Jugoslavije, s pomočjo takratne tajne policije, vsebujejo trditve, da je bila Jovanka "elementarna nesreča" za mnoge Titove sodelavce, občasno tudi zanj samega. Nekateri so jo obtoževali poskusov prevzema oblasti, drugi pa so trdili, da je psihično nestabilna in paranoična.
Leta izolacije: Ločitev od Tita
Zadnja tri leta Titovega življenja so zaznamovala njuno fizično ločitev. Čeprav nista bila ločena, je Jovanka živela ločeno od Tita. Njeno umikanje iz javnega življenja, kot tudi obtožbe, ki so spremljale njeno bivanje na Dedinju, so pustile sled na njenem ugledu. Po Titovi smrti je Jovanka skoraj tri desetletja živela v izolaciji, brez osebnih dokumentov in kakršnih koli pravic, ki so bile nekoč del njenega življenja.
Jovankina zgodba je zgodba o ekstremih – od življenja v razkošju in politični moči do življenja v samoti in ponižanju. Njena usoda ostaja tema razprav, z različnimi interpretacijami o njeni vlogi v Titovem življenju in politiki Jugoslavije. Ostaja zabeleženo, da je bila ženska, ki je ljubila in bila ljubljena, toda tudi ženska, čigar značaj in ambicije so včasih vzbujali strah in odpor pri tistih, ki so jo obkrožali.
Kljub temu ne moremo reči, da ni imela vpliva
Pričala je, da je bila njena ideja oblikovanje gibanja Neuvrščenih, ki je predstavljalo protiutež blokovskemu svetu med hladno vojno. Njena dolžnost je bila med drugim biti "zadnji prstan Titove obrambe". To vemo tudi iz njenega pričevanja, morala je zaščititi Tita, če vsi drugi odpovejo, zato je vedno nosila pištolo s sabo v osebnih stvareh. V Ameriki ji je pištola nehote padla iz torbice, kar so opazili ljudje iz administracije predsednika Richarda Nixona", poudarja Karanović.
Jovankin položaj je dodatno oteževalo, ker ni imela formalne izobrazbe. Vpisala se je na študij svetovne književnosti, vendar nikoli ni diplomirala. "To ji je vedno predstavljalo breme in na neki način odvzemalo legitimiteto. Morda je prav zato včasih bila neusmiljena do osebja, vendar so si gostje zapomnili le najlepše", poudarja Pantelić.
V protokol je vključila elemente bizantinskega cesarskega in britanskega kraljestva. "Zanesljivo vem, da so jo mnogi videli drugače in se pritoževali nad njo, a govorim le o svoji osebni izkušnji, do mene je bila vedno ne samo vljudna, ampak celo poudarjeno prijazna."
"Predstavila me je kot 'književnika, ki je pristal, da nam pomaga', nikoli kot plačano osebje, ki ji mora biti na voljo," je pričal dolgoletni Titov in Jovankin prevajalec Ivan Ivanji v članku za "Vreme".
Monografija Ivane Pantelić je, sicer, prvi in zelo redek primer znanstvenega dela, posvečenega Jovanki Broz. Zgodovinopisje se je z njo malo ukvarjalo. "Težko jo je rekonstruirati, ker ni imela javne funkcije, zapisi, še posebej iz sedemdesetih let o njej, so na meji, da preidejo v tabloidno," navaja zgodovinarka.
V tem delu citira slovenskega zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki Jovanko Broz v knjigi "Tito in drugovi" imenuje "jugoslovanska Ksantipa". Ksantipa je bila žena antičnega filozofa Sokrata. Jovanko so leta 1975 dejansko aretirali in iz Igal odpeljali v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravstvena komisija, ki je morala preveriti njeno duševno stanje.
"Burna zaslišanja so se končala s sklepom, da Jovanka ni vpletena v nobeno zaroto, da je samo paranoična in da bi bilo za Tita najbolje, da se z njo razide. Tega ni storil, temveč se je z njo ponovno pobotal in ji celo dovolil, da se maščuje 'sovražnikom'", navaja Pirjevec. Njej se ni bilo mogoče upreti. Kdor je to storil, je bil odstranjen. Največji sovražnik ji je bil general Ivan Mišković, močni šef jugoslovanske tajne službe, ki ga je na koncu stala vojaške kariere. In takih je bilo, poleg Miškovića, cela legija.
Tudi njen mož Josip ni mogel v mnogih situacijah ugovarjati Jovanki. V omenjenem dokumentu, "Beli knjigi" (uradno ime je "Obnašanje in delovanje Jovanke Broz do leta 1974 / do ustanovitve komisije SKJ"), je navedenih več presenetljivih podatkov, ki zvesto ilustrirajo to tezo. Josip Broz Tito, po izjavi Nikole Ljubičića, nekdanjega zveznega ministra za obrambo, nasproti Jovanki ni bil trojni narodni heroj.
“Ljubičić pravi, da je predsednik republike pričakoval, da bo čas in to, da nista skupaj z Jovanko Broz, vplivalo na to, da bi ona spremenila svoje obnašanje, zato je občasno prihajal na Užičko 15. Ob eni priložnosti, ko je prišel, je Jovanka Broz tako močno vpila in ga grajala, da je predsednik bil prisiljen - ko je ona popoldne zaspala - poklicati adjutanta, generalmajorja Marka Rapo, in zdravnika, da ga, ker je bil bolan, v pižami odpeljeta iz hiše v Beli dvor".
Ko se je Tito vrnil iz Kitajske leta 1978, s potovanja, na katero je odšel sam, ker je Jovanka postavljala nesprejemljive pogoje, ji je prinesel darilo. Jovanka je darilo vrgla na - moža! Takrat je Josip Broz sprejel odločitev za ločitev. O tem so takrat ugibali po vsej Jugoslaviji, a prave razloge za razhod so poznali le redki.
Mučila ga je ponoči
Nikola Ljubičić trdi, da je Jovanka na Tita izvajala neznosni pritisk, ko je šlo za kadrovanje. V zvezi s tem sledi ena skoraj neverjetna epizoda: "Poudarja tudi, da se mu je Tito večkrat pritoževal, kako ga Jovanka Broz ponoči muči, kako je prihajala v njegovo spalnico in celo noč izvajala pritisk nanj glede kadrovskih in drugih vprašanj, ne dopuščajoč mu, da spi, da ga je občasno neposredno žalila in da je bil pogosto prisiljen, da se zaklene v kopalnico in tako počaka jutro."
Junak Sutjeske in Neretve, človek, na katerega je Hitler poslal Ota Skorzenija, velikan, ki je Stalinu rekel: "Ne!", je moral torej bežati v kopalnico, da bi spal v kadi pred prevladujočo močjo Jovanke Broz, ženske, po čigar volji so "vrabci na Dedinju napredovali v prepelice, Pepelka pa v princeso".
Stane Dolanc je na isti komisiji Josipa Broza Tita opisal kot - copatarja. "V razpravi na seji Sveta za varstvo ustavnega reda 23. maja 1980, med drugim, je povedal, da je bil skupaj s Petrom Stambolićem prisoten, ko je predsednik Republike v hišnih copatih pobegnil iz Užičke 15 v Beli dvor. Te noči je Predsednik njiju poklical in prosil, naj zagotovita, da Jovanka Broz ne pride k njemu, ker da "ne more živeti" zaradi nje."
Kakšno sliko to daje o Brozovem resničnem značaju? Iz vrste pričevanj v tej knjigi bomo videli: kot zasebna oseba je bil veliko mehkejši, kot se misli. Rad je bil ljubljen, popularen, oboževan. Bil je hedonist. Obračune s tekmeci je prepustil drugim. Tito ni izbiral spopadov in vojn, če ni bilo nujno. Znano je, da nikoli ni podpisal odločbe o smrtni kazni. Te odločitve je podpisoval Aleksandar Ranković, ko je bil na dolžnosti.
Jovanka se je po vojni pridružila partizanskemu gibanju, kjer je spoznala Josipa Broza Tita. Poročila sta se aprila 1952, ko je prevzela njegov priimek. Kot žena predsednika republike je prvih nekaj let opravljala svoje dolžnosti v skladu s tradicionalno vlogo prve dame, spremljala Tita na uradnih potovanjih in državniških dogodkih.
Rastoči vpliv
Od leta 1958 je Jovanka vse bolj kazala zanimanje za politične in kadrovske procese v Titovi administraciji. Začela se je aktivno vključevati v organizacijo dela v rezidencah predsednika republike, pa tudi v politične zadeve. Iskala je vpogled v državne dokumente in sodelovala v pogovorih z domačimi in tujimi uradniki. Njeno obnašanje je povzročalo napetosti, tako s Titom kot tudi z njegovimi najbližjimi sodelavci.
Tito ni odobraval njenih potez, kar je privedlo do občasnih sporov in vse izrazitejših nesoglasij med njima. Jovanka je, po nekaterih navedbah, imela pomemben vpliv na kadrovske odločitve, kar je pogosto odlašalo sprejemanje ključnih odločitev.
Spori in izolacija
Napetosti so dosegle vrhunec v začetku leta 1974, ko je Predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije ustanovilo posebno komisijo, da bi preučilo situacijo v Titovih rezidencah in ugotovilo vpliv Jovanke Broz na državniške posle. Izvedenih je bilo kar 50 sej, na katerih je bila Jovanka edina tema. Čeprav so spori eskalirali, se Tito od Jovanke ni formalno ločil, vendar jo je postopoma izključeval iz svojega življenja.
Pregon po Titovi smrti
Mesec dni po Titovi smrti leta 1980 je bila Jovanka izgnana iz skupne hiše na Užički 15 z orožjem. Ni ji bilo dovoljeno vzeti osebnih stvari in bila je premeščena v staro, zapuščeno vilo na Dedinju, brez ogrevanja in osnovnih življenjskih pogojev. Naslednjih 33 let je živela v izolaciji, brez osebnih dokumentov in zdravstvene izkaznice. Jovanka je bila v nekakšnem hišnem priporu, čakajoč na dedno obravnavo, da bi izvedela, kaj ji pripada od Titovega premoženja. Vendar do konca svojega življenja ni doživela zadovoljstva pravice.
Konec življenja in zadnja želja
Jovanka Broz je umrla 20. oktobra 2013 v Beogradu zaradi srčnega zastoja, stara 89 let. Njena zadnja želja je bila, da bi bila pokopana ob Josipu Brozu Titu v Hiši cvetja. Šele takrat, simbolično, sta se ponovno združila. Jovanka je pogosto govorila, da je "kriva brez krivde in obsojena brez sodišča".
Novo na Metroplay: Anja Ramšak o poroki, ljubezenski zgodbi, vrnitvi v jutranji radijski program in hobijih