Zvezdnik Justin Timberlake se zaveda, da je imela zgodnja slava nanj velik vpliv.
Če bo šel sin po njegovih stopinjah, mu bo stal ob strani, pretirano pa ga ne bo spodbujal. Ameriški glasbenik, glasbeni producent in igralec Justin Timberlake je zaslovel že kot otrok, in sicer v televizijskem šovu The Mickey Mouse Club, v katerem sta mu družbo delali Christina Aguilera in Britney Spears. Kmalu zatem, pri komaj 14 letih, je postal član fantovske skupine NSYNC, s katero je zaslovel po vsem svetu. Pravzaprav imamo občutek, da je Justin na sceni že celo večnost. Tako rekoč od nekdaj. In to čeprav je mož igralke Jessice Biel (36 let) pred kratkim dopolnil komaj 37 let! Z Jessico je poročen od leta 2012, njun sin Silas Randall pa ima tri leta.
Otroštvo zvezdnika
Justin v povezavi z zgodnjo slavo ni govoril le o strahu, ampak celo o travmi! Da bi si lažje predstavljali, kaj je doživljal, je opisal dogodek, ki ga ne bo nikoli pozabil. “Star sem bil 15 ali 16 let. Imeli smo koncert na festivalu na ogromnem polju v Nemčiji. Ko smo se po koncertu z avtobusom odpeljali po prašni poti, sem pogledal nazaj in videl vsa tista mlada in dovzetna dekleta, ki so tekla za nami,” je dejal Justin. Ta zgodba sicer ne zveni najbolj tragično, a igra še kako pomembno vlogo v njegovem življenju. Prav zaradi trenutka, ki ga je opisal, je pozneje namreč ugotovil, da pravzaprav nikoli ni imel normalnega otroštva.
To spoznanje je zanj postalo še toliko pomembnejše, ko je postal oče. Na vprašanje, ali bi se iskreno veselil, če bi se njegov 22-mesečni sinček Silas Randall nekega dne podal po njegovih stopinjah, ne more – kot je poudaril – odgovoriti z gotovostjo: “Ali bi jaz to hotel? Veste, na to vprašanje ne morem odgovoriti niti sebi. Če bi si moj sin to res dovolj močno želel, pa bi ga lahko marsikaj naučil o tem, česa ne sme početi.”
O svojih napakah sicer ni hotel podrobneje razpredati, kljub temu pa se je med vrsticami dalo razbrati, da jih je storil kar nekaj. Odkar se mu je rodil sinček, čedalje pogosteje brska po spominih na svoje otroštvo in razmišlja o tem, kako je, ko je bil star deset let, njegovo otroštvo nenadoma krenilo v smeri neobičajnega. In ravno zato ni povsem prepričan, ali bi si želel, da njegov sinček ubere podobno pot.
“Skozi življenje greš z lastnimi travmami, velikimi in majhnimi, in si misliš: Saj ni tako slabo, za veliko stvari sem lahko hvaležen, moji starši so vse naredili po svojih najboljših močeh. Potem pa imaš svojega otroka, nenadoma se odprejo vse vodne zapornice in takrat pomisliš: Ne, ne, ne! Ta travma iz otroštva me je res povsem uničila!”
Kot v šovu
“Videti, kako moj sin poskakuje na mojo pesem Can't Stop the Feeling! in se iz nje uči svojih prvih besed, je najboljši občutek na svetu!” je dejal ponosni očka in dodal, da ga je očetovstvo v številnih pogledih precej spremenilo. Je pa v isti sapi priznal, da ga je dojenček sprva, kot novopečenega očka, navdajal s strahom: “Na začetku me je povsem izčrpal. Prvih osem mesecev je bilo še najbolj podobnih tistim starim televizijskim šovom, v katerih so lovili ravnotežje s krožniki na palicah. S to razliko, da otroci umrejo, če jih izpustiš.”
Besedilo: Sandra Bratuša // Fotografije: Profimedia