Kathleen Turner se je nekega jutra zbudila in ni mogla premakniti leve roke. Vsak sklep v njenem telesu je kričal od bolečine.
Stara je bila 38 let, na absolutnem vrhuncu hollywoodske kariere, in njen lastni imunski sistem je napovedal vojno njenemu telesu.
Leto dni je prenašala bolečine, ki bi zlomile večino ljudi. Prepričevala se je, da ni nič hudega. A bolečina je naraščala, dokler ni mogla več prijeti steklenice z vodo, obrniti glave ali prehoditi sobe, ne da bi jo ob tem sililo k omedlevici.
Zdravnik za zdravnikom se je motil. Kronična utrujenost. Skleroza. Napačna diagnoza za napačno diagnozo. In potem je nazadnje vendarle prišla resnica. Revmatoidni artritis. Njen imunski sistem je od znotraj uničeval njene sklepe.
"Preostanek življenja boste preživeli na invalidskem vozičku," ji je rekel zdravnik.
To je bila ženska, ki je zaznamovala osemdeseta leta. Film Body Heat jo je izstrelil med zvezde. Romancing the Stone je dokazal, da lahko nosi veliki filmski hit. Peggy Sue Got Married ji je prinesel nominacijo za oskarja. Bila je zapeljivi glas Jessice Rabbit - kulturna ikona. Bila je lepa, tržno močna in nedotakljiva. Potem pa se je vse čez noč spremenilo.
Zdravila ni bilo. Ogromni odmerki steroidov so jo obdržali zunaj vozička, a so povsem spremenili njen videz. Hollywood je to takoj opazil. A resnice ni mogla povedati. "Zaposlili bi nekoga s težavami z alkoholom," je pozneje razkrila, "ne pa nekoga s skrivnostno boleznijo."
Ko so se začele govorice - ko so šepetali, da se je zanemarila, da preveč pije - je molčala. Krutost je bila neznosna. In sčasoma jo je bolečina res pahnila v alkohol, kratek pobeg pred mučenjem, ki se ni nikoli končalo.
Sredina devetdesetih let jo je skoraj uničila. Nekatera jutra ni mogla vstati iz postelje. Hoja je pomenila agonijo. Zdravila so ji meglila um. Prestala je več operacij, da bi poskušala ostati korak pred boleznijo. Na najnižji točki ni vedela, ali si sploh še želi živeti.
A Kathleen Turner ni hotela izginiti.
Našla je nove zdravnike. Poskusila nova zdravljenja. Odkrila pilates. Borila se je skozi bolečine, ki bi končale večino karier. Počasi - boleče - si je začela vračati dele same sebe. Do leta 2005 se je njeno stanje dovolj stabiliziralo za še en boj.
Marca 2005 je na Broadwayu premierno zaživela predstava Who’s Afraid of Virginia Woolf? Turnerjeva je igrala Martho, vlogo, o kateri je sanjala že od študija. Tri ure. Tri izčrpavajoča dejanja surovih čustev in fizične intenzivnosti. Kritiki so odkrito dvomili, ali bo njeno telo zmoglo. Na premierni večer jim je vsem dokazala nasprotno.
Turnerjeva ni samo igrala Marthe - postala je Martha. Leta bolečine, besa in preživetja je prelila v eno najmočnejših predstav, kar jih je Broadway videl. Uprizoritev je doživela več sto ponovitev, gostovala po svetu in svetu znova pokazala, kdo Kathleen Turner v resnici je.
Leta 2008 je v svojih spominih Send Yourself Roses razkrila vse: diagnozo, zdravila, pitje, operacije in osupljivo krutost industrije, ki je videz postavljala pred človečnost. Postala je glasnica fundacije za artritis in svojo zgodbo uporabila, da bi drugim pomagala do zgodnejše diagnoze, k boju z boleznijo in k zavrnitvi sramu.
Danes je Kathleen Turner stara 71 let. Še vedno igra. Na daljših dogodkih uporablja palico ali invalidski voziček - ne kot poraz, temveč kot modrost, kot zaščito telesa, ki je preživelo desetletja napadov. Njen glas, poglobljen in zaznamovan s časom in bolečino, ostaja nezamenljiv.
Njena zgodba je pomembna, ker se ni hotela skriti. Izzvala je domnevo, da staranje ali bolezen pomenita neuspeh. Dokazala je, da moč ni v tem, da pri petdesetih izgledaš enako kot pri tridesetih - temveč v tem, da se kljub vsemu pokažeš. Da poveš resnico, tudi ko ni lepa.
Ženska, ki so jo zasmehovali kot pijanko, se je borila za življenje. Ženska, za katero so rekli, da se je 'zanemarila', je prestajala več, kot so si lahko predstavljali. In ko je končno spregovorila, je povedala vso resnico.
Kathleen Turner nam je pokazala, da se odpornost ne meri v tem, kako izgledaš. Meri se v pogumu, iskrenosti in absolutni odločitvi, da ne izgineš - tudi ko svet popolnoma narobe razume tvoj boj.
Preberite si tudi: Skrivala je, kako hudo je: "Če bom umrla, je bolje, da umrem v živo na televiziji."