Lahko Kamala Harris postane prva predsednica ZDA?

Lahko Kamala Harris postane prva predsednica ZDA? (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
13. 12. 2016

Kar ni uspelo Hillary Clinton, bi čez štiri leta lahko uspelo Kamali Harris.

Na drugi novembrski torek v letu 2016 je vsaj polovica Američanov doživela šok, od katerega si ne bo tako kmalu opomogla. Bahav, nespoštljiv, pogosto vulgaren, brezobziren, a včasih čustveno nenavadno občutljiv Donald Trump, kandidat republikanske stranke, katere številni veljaki so se ga vnaprej odrekli, je dobil volitve, v katerih je veljal za popolnega outsiderja, za nepovabljenega vsiljivca, za nekoga, ki govori, kar mu pade na pamet, in tak človek vendar ne more postati predsednik Združenih držav Amerike.

Mar ne?

Ne.

Trump je očitno bolje kot kandidatka demokratske stranke Hillary Clinton razumel dovolj velik del volilnega telesa, predvsem beli delavski razred je prepričal, da je postal manjšina, da ga ogrožajo tisti, ki naj bi v resnici bili manjšine, torej temnopolti, priseljenci iz Latinske Amerike, priseljenci iz Azije, muslimani, visoko izobraženi, okoljevarstveniki, ženske na visokih položajih v družbi. Toda sredi nepopisnega presenečenja je svet prezrl dejstvo, da je Kalifornija za svojo predstavnico v ameriškem senatu izbrala Kamalo Harris. Hči ginekologinje indijsko-ameriških korenin in doktorja ekonomije, profesorja na univerzi Stanford jamajško-ameriških korenin.

Kalifornija je vselej na čelu sprememb

Harrisova kot hčerka Kalifornije verjame v pregovor, ki pravi, da Kaliforniji vselej sledijo celotne Združene države Amerike: »Mislim, da imamo odgovornost izvoliti voditelje, ki bodo pogumni in bodo sposobni voditi ljudi tudi na nacionalni ravni. Mislim, da prebivalci Kalifornije tudi verjamejo, da morajo biti voditelji dokazano ljudje, ki uresničujejo obljube, ki torej stvari naredijo do konca. Če se ozrem na izzive na skoraj vseh ravneh družbe, vidimo, da lahko storimo še veliko več, da lahko tako Kalifornijo kot Združene države Amerike upravljamo še bolj drzno, še bolj napredno."

Tudi.

»Poglejte zgodovino mojega službovanja v kalifornijskem senatu. Vselej sem sodelovala z ljudmi vseh prepričanj. Če ne bi bilo tako, nam številne stvari ne bi uspele. Povsem prepričana sem, da številni izzivi, ki se jih morajo Združene države Amerike lotiti, niso več stvar strankarskih preigravanj, saj presegajo raven strankarske politike,« je prepričana 52-letna Harrisova.

»Na stvari gledam kot državna tožilka, to je zapisano v mojem genskem zapisu, in zato nikoli ne gledam na to, kdo pripada kateri stranki, temveč kdo je najboljša in najbolj usposobljena oseba za določeno nalogo. Kot tožilec se mora človek vesti praktično. Nisem namreč še spoznala roparja, ki bi žrtev vprašal po strankarski pripadnosti! Po vsej državi imam kolege, ki uradno pripadajo demokratski ali republikanski stranki, a jim je v resnici povsem vseeno, kaj jim piše v strankarski knjižici.«

Včasih je bilo drugače

Včasih so Združenim državam Amerike vladali ali zmerni demokrati ali zmerni republikanci. Ko je Kamala kot najstnica obiskovala kolidž v Oaklandu, je med poletnimi počitnicami zaprosila za prakso v ameriškem senatu. Poznala ni nikogar.

Toda.

»Gotovo sem bila ena izmed vsaj nekaj sto najstnikov, ki so prosili za to prakso, nikogar nisem poznala, ki bi me lahko rinil naprej ... in sem bila sprejeta. V pisarni sem odpirala pošto za senatorja Alana Cranstona, srečevala sem Teddyja Kennedyja in nihče ni odkrito sovražil nikogar, bilo je prijetno. A ti časi se bodo vrnili, o tem sem prepričana, saj se bomo le tako lahko razvijali naprej. Vsak med nami bo prej ali slej imel trenutek v življenju, ko se bo pogledal v ogledal in se vprašal: Kdo sem, kdo smo? In bo ugotovil, da je Američan, da so Združene države Amerike čudovita, veličastna država, ki je bila postavljena na idealih, ki so nam vsem blizu. Mislim tudi, da je ni podrobnosti, ki ne bi bila pomembna.

Kot družba se včasih odločimo, da so nekatere podrobnosti dolgočasne, ne dovolj pomembne, da bi se jim posvetili, in nenadoma se iz tega lahko razvijejo veliki, kaj veliki, velikanski problemi!« je prepričana Harrisova, velika zagovornica zakonov, ki ščitijo okolje.

Bi se lahko v Trumpovi dobi zgodilo, da Kalifornija, da Silicijeva dolina, ki je že dolgo časa zibelka tehnoloških podjetniških prebojev, postane žrtev teženj ameriške administracije, ki želi po vsej sili nadzirati ves svet in v te namene uporablja tudi tehnološke velikane, kot sta Google in Facebook?

»Mislim, da moramo primere obravnavati ločeno. Sama že nekaj časa veliko pozornosti posvečam tako imenovanemu tehnološkemu kriminalu. V ta namem sodelujemo s trgovinsko zbornico in podjetja izobražujemo o tem, kako varno upravljati vse obširnejše baze podatkov,« pravi Harrisova.

Že v mladosti...

"Ko sem kot najstnica obiskovala kolidž v Oaklandu, sem med poletnimi počitnicami zaprosila za prakso v ameriškem senatu. Gotovo sem bila ena izmed vsaj nekaj sto najstnikov, ki so prosili za to prakso, nikogar nisem poznala, ki bi me lahko rinil napre ... in sem bila sprejeta. V pisarni sem odpirala pošto za senatorja Alana Cranstona, srečevala sem Teddyja Kennedyja in nihče ni odkrito sovražil nikogar, bilo je prijetno."

Besedilo: Luka Tonelli
Fotografije: Shutterstock

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri