Maksim Mrvica: "Ko me ponese, imam krvave prste"

maksim mrvica (foto: Foto: GORAN ANTLEY) Foto: GORAN ANTLEY
Vir: Story
17. 3. 2019

Eden od najpriljubljenejših crossover pianistov na svetu s Hrvaške, Maksim Mrvica, po treh letih prihaja v Ljubljano, kjer bo med drugim predstavil glasbo z najnovejšega albuma New Silk Road, v katero je vključil tradicionalne azijske inštrumente in melodijo.

Story: Kako se počutite kot svetovno znan pianist, glede na to, da si niste mislili, da bo vaša pot takšna?

Res je, ni se mi sanjalo, da bo tako, so me pa, ko sem podpisal za agencijo, pripravljali - imel sem treninge za komunikacijo z mediji. Z agencijo sem podpisal pogodbo, ki je veljala za najbolj vredno pogodbo tistega leta. Bil sem njihov največji izvajalec.

Story: Ste imeli srečo, da ste prišli k tako profesionalni agenciji?

Rad povem, da sem vstopil skozi največja vrata. Vedno povem, da sem imel srečo, seveda sta potrebna tudi talent in delo, ampak nista dovolj. Na svetu so tudi glasbeniki, ki so boljši, a niso imeli priložnosti.

Story: Je bil trenutek, ko ste podpisali pogodbo z agencijo, pravzaprav prelomen v vaši glasbeni karieri?

Vsekakor, ko sem podpisal to pogodbo, sem imel 26 let, bil sem zelo vztrajen. Bil sem v Parizu in potem prek hrvaškega skladatelja Tončija Huljića prišel v to agencijo. Sem pa za sabo že imel uspeh, zmagal sem na treh mednarodnih tekmovanjih, ki so najboljši način, da se predstaviš; ne edini, ampak eden od najboljših. Tonči Huljić me je povezal z agentom Melom Bushom, britanskim rok promotorjem, med drugim je sodeloval z Davidom Bowiejem, skupinama Led Zeppelin in Queen, ki je pravzaprav ustvaril mojo kariero. Zdaj sva velika prijatelja.

Story: Kako doživljate svoje velike koncerte v Aziji, predvsem na Kitajskem?

To je povsem drugačna dinamika, predvsem na Kitajskem, ki ji moj največji trg. Podatek izpred nekaj let pravi, da se na Kitajskem 40 milijonov ljudi uči igrati klavir. To je neverjetno priljubljen inštrument pri njih. Ko pridem na Kitajsko, se počutim fenomenalno. Imam svoje oboževalce, ki imajo radi mojo glasbo. V Koreji, na primer, imam oboževalce, ki jih poznam že sedem, osem let. Zelo so mi privrženi. Neka japonska oboževalka hodi povsod po svetu na moje koncerte, Korejke so bile tudi na mojem koncertu v Šibeniku. Zelo spoštujem njihovo pripadnost, ker je konkurenca na svetovnem trgu ogromna, in če imaš tako zveste oboževalce, je hvalevredno.

Story: Ste imeli kakšno krizo?

Pred dvema ali tremi leti sem malo pavziral po zelo veliki in naporni turneji, ko sem pregorel. Takrat sem pavziral in odpovedal turnejo. Imel sem tiskovne konference, na koncertih pa nisem nastopal. Navsezadnje tudi jaz potrebujem čas, da se regeneriram.

Story: Kako so to sprejeli v agenciji?

Niso ravno razumeli, zakaj nočem igrati, ampak menedžer je to spoštoval. Nekdo, ki je na vrhu in ima toliko dela, se redko odloči prekiniti turnejo. Takrat sem imel vsega preveč v glavi, ni šlo drugače.

Story: Torej kljub svetovni karieri niste izgubili samega sebe?

Nisem.

Story: Klasiko še igrate?

S to turnejo, ki jo imam na Kitajskem, začenjam igrati solo, ne izključno klasike, ampak precej več klasike. Pred dvema letoma sem na turneji igral le klasično glasbo. Klasika je moja konstanta, tudi ko poslušam glasbo, je po navadi to klasična glasba. Tudi ko se usedem za klavir in igram za svojo dušo, je to klasika.

Story: Kaj je s to zgodbo, da imate po koncertih velikokrat krvave prste?

To drži, dobesedno imam krvave prste, ko me igranje klavirja ponese, še posebej, ko imam veliko koncertov drugega za drugim, takrat se mi ločuje meso od nohtov. Ko vidim, da je na tipkah kri, pomeni, da me je res poneslo. Po koncertu mi prinesejo posodo z ledom, da hladim prste. Seveda to velja, ko izvajam crossover, pri klasiki se to ne dogaja, saj takrat nisem tako dinamičen. Pri crossover glasbi, ki je tudi dosti bolj glasna, gre za drugačno energijo.

Story: Se vam je sploh sanjalo, da boste svetovna zvezda?

Kje pa, v srednji glasbeni šoli sem bil klasični puritanec, niti na misel mi ni prišlo, da bom to počel. Spreminjal sem se in med odraščanjem prevrednotil glasbo. Klasično glasbo sem želel predstaviti drugače. Bil sem na koncertih, kjer so Rahmaninova izvajali ob laserjih, videti so bili kot pop koncerti. Prav tako se je spreminjala glasba, tudi sam sem jo želel spreminjati, ji dodati nekaj novega, drugačnega. Tudi zadnji album New Silk Road je nekaj drugačnega. Dodal sem na primer klasične kitajske inštrumente in kitajsko melodijo.

Story: Kako se počutite po koncertu?

Izčrpano. Čustveno izžet, fizično povsem uničen, potrebujem vsaj uro ali dve, da se zavem.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Goran Antley, Story Press

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story05/2019

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 05/2019

Story 05/2019, od 28. 02. 2019