Marija Šerifović o mami, družini, Pesmi Evrovizije in tudi o tem, da nikoli ne uporablja plejbeka

Marija Šerifović je pred kratkim nastopila na nepozabnem koncertu v Ljubljani. Že od prvega takta skladbe Pametna i luda, s katero je otvorila večer v prepolni Hali Tivoli, ji je občinstvo z evforijo in petjem v en glas pokazalo kakšne emocije goji do glasbenice, ki je zagotovo lastnica najbolj impresivnega ženskega vokala v regiji. Seveda koncert ni mogel mimo brez Molitve, ki je še vedno na vrhu med skladbami, ki jih želi občinstvo slišati.

Talent za petje ste podedovali po mami Verici. Ali še kdaj zapojeta skupaj?

Profesionalno ne, le na kakšni družinski zabavi kdaj zapojeva skupaj. Sicer pa je celotna družina precej glasbena, oče, babica, dedek, prababica in praprasorodniki ... vsi so igrali kakšen instrument. Povsem logično torej je, da se z glasbo ukvarjam tudi sama.

Pesem Molitva, s katero ste zmagali na Evroviziji na Finskem, se številnim zdi najlepša ljubezenska pesem. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu s tega nastopa?

Najbolj se spominjam, da sem imela v polfinalu neverjetno tremo. Tako grozno, da takšnega trenutka ne privoščim nikomur. Na tem nastopu je bilo poleg mene še pet deklet in vsaka je stala na svojem mestu, v središču pa sem (o)stala sama. Tri minute, preden sem stopila na oder – spominjam se, da je pred mano nastopila Nemčija – so se zdele kot večnost. Bil je res grozen občutek. Želela sem samo, da se nemški nastop že konča in začnem jaz. Ampak to tremo sem nekako preživela in nikoli pozneje nisem imela večje. Kot se spomnim, mi je v polfinalu pogled bežal levo in desno. Želela sem si namreč zapomniti ta trenutek, te občutke, te ljudi. Medtem ko sem v finalu gledala samo v eno točko. Spominjam se namreč, da je bila edina točka, kamor sem gledala, velika rdeča luč. Tudi na posnetku se vidi, da nisem pogledala nikamor drugam. Nikogar in ničesar nisem videla, popolnoma sem bila osredotočena na tisto eno točko. In to je tudi edino, česar se spominjam. Povsem drugače je bilo v polfinalu, kjer mi je odpovedalo celotno telo.

Ali je mama resnično zastavila hišo za vašo zmago na Finskem?

Ne, ni. Številni so stavili, ampak se ne spomnim točno, kdo je stavil in kaj vse je stavil. Je pa resnično, da so ljudje stavili denar.

Pojete tudi pesem Pukni zoro od Magnifica. Veliko jih pravi, da je vaša izvedba boljša kot originalna. Kaj vam je na tej pesmi tako všeč, da jo izvajate?

Pesmi nisem izbrala ali pela, le slučajno sem jo posnela. V studiu v Los Angelesu je nekdo to posnel, ko sva s prijateljem sedela za klavirjem, potem pa ta posnetek objavil. Tako je ta pesem zaživela.

Kako v nekaj sekundah prepoznati najslajšo mandarino

Slovenci Magnifica obožujemo, nestrpno tudi pričakujemo njegov božični koncert. Je tudi za vas koncert v živo največji poklon zvestemu občinstvu?

Koncert v živo je zame najljubši del nastopa, ker obožujem peti v živo. In odkar pomnim, imam vedno koncerte v živo – kar je nekaj res lepega – in ne uporabljam plejbeka.

Ljudje vas radi intimno povezujejo z različnimi osebami. Je to razlog, da veliko časa preživite v Los Angelesu in na Dunaju?

Na Dunaju že dolgo nisem bila, v Los Angelesu pa sem od leta 2014, tako da rada rečem, da tam živim. In če imam na voljo vsaj 10 dni v kosu, grem z največjim veseljem tja. V to mesto sem se zaljubila. Z vidika arhitekture je grd, ampak glede vzdušja, svobode in vseh občutkov je to najlepše mesto, kjer sem bila. Najverjetneje bom tudi na stara leta živela tam. Imam tudi veliko prijateljev, tako da mi ni nikoli dolgčas. Mediji so me povezovali z različnimi osebami in pisali o aferah, a nikoli nisem dajala nobenih izjav na to temo – in jih še naprej ne bom. Vedno pravim, da obstaja nevidna, vendar strogo določena meja, ki je ne smemo prestopiti ne jaz ne vi. Moram pa reči, da imam zadnja leta dober odnos z mediji.

Ali ste se postavljanja meja morali naučiti?

Nikoli nisem nobenega prispevka o sebi zanikala, pojem pa že od leta 2003. Preprosto pustim, da o tem ljudje sami presodijo.

Enkrat ste dejali, da je ljubezen mogoče čutiti, ne samo do partnerja, ampak tudi do drugih bitij. Kdo vas v življenju osrečuje?

Moje občinstvo in moj pes.

Kako mu je ime?

Hak. Star je dve leti in je zelo lep.

Se že približuje čas za naraščaj?

Kar se tiče otrok, nimam postavljenih nobenih omejitev, kdaj bi se to moralo zgoditi. O tem bom razmišljala, ko bo prišel primeren trenutek. Tudi posvojila bi ga brez težav, čeprav na prvi pogled videti, da bi me otroci oboževali. To pa verjetno zato, ker sem sama še vedno otrok po duši in otroci to čutijo.

Odrasli imamo težave, ker smo pozabili, kako je biti otrok ...

To je greh. Po drugi strani pa je življenje tisto, ki narekuje takšen način. Res se trudim negovati tega otroka v sebi.

Čemu je namenjena ljubezenska pesem?

Predvsem temu, da se dotakne duše. Da jo pozdravi, da se človek zjoče. Da izzove iskreno človeško reakcijo. Temu v moji glavi služi glasba. Pesem lahko pomaga, če ne ravno v življenju, pa v trenutku.

Pri 15 letih ste bili na koncertu Whitney Houston na Dunaju. Ste takrat že čutili strast do petja?

Takrat se je vse skupaj začelo. Na koncert sem odšla sama, z avtobusom iz Beograda na Dunaj, kjer me je počakal mamin brat, ki tam živi. To je bilo leta 1999, bil pa je najboljši koncert, kar sem jih doživela v življenju. To je bila njena zadnja turneja, na kateri je bila zdrava, zato je imela pravo energijo. Zame je najboljša pevka vseh časov!

Vaš zadnji koncert, ki ste ga obiskali in vam je bil res všeč?

Noro je bilo na koncertu Bruna Marsa v Los Angelesu. Je odličen glasbenik. Zame je nadgradnja Michaela Jacksona, verzija za 21. stoletje. Poleg njega poslušam tudi Celine Dion, Robbieja Williamsa, Adele ... Res rada hodim na koncerte, vendar Mars izstopa.