Mariska Hargitay: Z delfini do duhovnosti

Mariska Hargitay: Z delfini do duhovnosti (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Story
14. 10. 2018

Zakon in red: enota za posebne primere je ena od najuspešnejših produkcij tovrstnega žanra. 

Srčna ognjevitost in empatija detektivke Olivie Benson pa se prenašata iz epizode v epizodo, najverjetneje zato, ker njena pristnost izvira iz življenjskih izkušenj Mariske Hargitay, hčerke slavnega bodibilderja in Playboyevega dekleta. Ženske, ki je v 54 letih doživela paleto čustev in doživetij, od izgub in življenja za zapahi do posvojitev, fundacije in televizijskega uspeha.

Vloga eminentne ženske, ki z ravno pravšnjo mero ostrine in čustev da pečat svojemu poklicu, je bila odskočna deska v njeni karieri. Lastnica številnih nagrad in nominacij, med katerimi so tudi zlati globusi, je na svet prišla 23. januarja leta 1964 kot hči prvaka bodibildinga in igralca Mickeyja Hargitaya ter igralke Jayne Mansfield.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je slednja veljala za seks simbol; moški so si radi spočili oči na njenih nastopih v nočnih klubih, med drugim je zaslovela tudi kot Playboyevo dekle. Kakorkoli že, v Mariski se pretaka tudi malo madžarske krvi. Že njeno ime je madžarskega izvora in se navezuje na Marijo Magdaleno.

S polbrati in polsestrami Miklosom in Zoltanom, Jayne, Antonion in Tino je bila tudi vzgojena v duhu Rimskokatoliške cerkve. Zakonska sreča njenih staršev pa ni trajala dolgo. Pravzaprav sta še pred njenim rojstvom podpisala ločitvene papirje, ki jih je sodnik pozneje sicer označil za neveljavne, se tik pred prihodom Mariske pobotala in se pozneje znova ter dokončno ločila.

Leta za tem je Mansfieldova s takratnim partnerjem umrla v prometni nesreči na cesti med New Orleansom in Misisipijem. Triletna Mariska je bila očitno rojena pod srečno zvezdo, saj je odmevno nesrečo takratne hollywoodske zvezde preživela zgolj s še danes vidno brazgotino na čelu. “Včasih kar težko verjamem, da nisem odvisnica od mamil ali alkohola. Velikokrat sem podlegla črnim mislim in prepričanju, da se mi bo vedno dogajalo najhujše,” pravi.

Po smrti matere sta potomce vzgajala oče in njegova tretja žena. “Oče je bil središče našega vesolja,” v intervjujih rada poudarja igralka, je pa res, da v nasprotju s pohvalami, povezanimi z nadaljevanjem očetovega talenta, prezira primerjave z mamo, kar pove brez dlake na jeziku.

Kot najstnica je bila aktivno dekle. Bila je članica navijaške ekipe, študentskega parlamenta, atletskega ter dramskega krožka. Igra je postala velika strast. Šolanje je nadaljevala na UCLA, na programu za teater in televizijo, vse dokler je zaradi kariere ni obesila na klin.

Njene vloge so bile že od začetkov povezane s temačnimi zgodbami, celo njen filmski debi leta 1985 se je zgodil v komični grozljivki Ghoulies, na malih zaslonih pa v avanturistično dramatični seriji Downtown. Kar nekaj igralske vode je preteklo, preden je v roke prejela scenarij za gospo Benson, ki je leta pozneje postala navdih za ustanovitev fundacije Joyful Heart, ki se zavzema za spolno zlorabljena dekleta. Za vlogo Bensonove se je potegovala na avdiciji spomladi leta 1999, režiser Dick Wolf pa jo je izbral med šestimi finalistkami. “O tem sploh ni bilo dvoma,” prepričano pove.

Navdušila ga je njena kemija s soigralci, in da bi izpopolnila vlogo, ji je omogočil celo šolanje, kako ravnati z žrtvami spolnega nasilja. Gledalci so jo vzljubili in ji niso zamerili niti takrat, ko je seriji zaradi nosečnosti začasno pomahala v slovo. Maja 2009, po končani deseti sezoni šova, je že služila slabih 400 tisoč ameriških zelencev na epizodo. S soigralci je takrat kot pogoj za nadaljnje sodelovanje zahtevala povišico in pojavile so se govorice, da naj bi bile njene zahteve prevelike za uresničitev. Navsezadnje so se ji le težko odpovedali. Pogodbo so podpisali, Hargitayeva pa je v žep pospravila kar pol milijona dolarjev na epizodo. Agentka Benson bo za vedno ostala vloga njenega življenja, morda tudi zato, ker je na snemanjih spoznala svojega moža Petra Hermanna, s katerim sta ljubezen potrdila sončnega avgusta 2004. Kmalu po poroki je s carskim rezom rodila sina Augusta Miklosa, ki sta se mu pozneje pridružila še dva posvojena otroka.

Ustanovitev prej omenjene dobrodelne organizacije za pomoč žrtvam nasilja pa ni bila le posledica spleta okoliščin na snemanjih, nekoč je dejala, da je bil navdih srečanje z delfini pri rosnih petnajstih, ko je brezskrbno plavala ob obali Havajev. Srečanje je v njej prebudilo duhovne občutke in željo po delitvi teh.

Leta 2010 je organizacija pod njenim okriljem kar pet tisoč ženskam omogočila terapevtske programe v New Yorku, Los Angelesu in na Havajih, v sklopu katerih so se udeležile joge, meditacije, masaže in plavanja z delfini: “Začela sem dobivati pošto žrtev nasilja, ki so čutile močno povezanost z Olivio. Z mnogo pismi so ljudje razkrili osebne zgodbe. Želela sem najti pot, s katero bi znova zaživeli in dobili upanje ter priložnosti.” Če govorimo o številkah, ni skrivnost, da je fundacija do zdaj zbrala že več kot 20 milijonov sredstev in pomagala malo manj kot 10 tisoč žrtvam.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story21/2018

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 21/2018

Story 21/2018, od 27. 09. 2018