Marlon Brando: Zaznamovan s trpljenjem in besom

Športna vzgoja in dramska igra sta bila edina predmeta, za katera je kazal zanimanje. V igri je oče videl morebitno rešitev, mu ponudil finančno pomoč in ga poslal na študij v New York. (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Story
9. 6. 2017

Marlon Brando še danes buri duhove. Je enigma s platen, katere filmska prezenca mafijskega čudodelca Botra ne zmore zasenčiti vsega, ravno nasprotno – postaja prispodoba ene najskrivnostnejših osebnosti vseh časov, človeka, ki se je stran od sojev žarometov neuspešno bojeval z lastnimi demoni. Marlonova zgodba je zgodba o umoru, mladostniškem trpljenju, posilstvu in boju za pravice.

Boter. Zadnji tango v Parizu. Apokalipsa zdaj. Vloge, ki ga uvrščajo na seznam igralcev, ki so najbolj zaznamovali filmsko industrijo prejšnjega stoletja. Pa vendar se ga zunaj njenih zidov oprijema sloves hkrati ene najskrivnostnejših osebnosti; Hollywood ga je opisoval kot velikega, težko obvladljivega ekscentrika, bil je hladen lomilec ženskih src.

Marlon Brando

Ugibajo, da naj bi vsa njegova kompulzivna nagnjenja izvirala iz domačega okolja in grozovitih dogajanj, zaradi katerih se je pozneje pravzaprav umaknil od oči javnosti. Hollywood ga je izpljunil, ker je, milo rečeno, odstopal od prvotne mladostne lepote. Ostal je le še nemiren samotar, ki se bojuje z demoni in je na drvečem vlaku proti samouničenju. Bo pa držalo, da so njegove najbolj precizno odigrane vloge bile prav tiste, ki so prikazovale notranji bes in trpljenje.

"Odraščal je v neurejenem družinskem okolju. Trdosrčna mama in oče, oba alkoholika, oba seksualno promiskuitetna," so pozneje poročali mediji. Spomin na očeta obuja tudi v številnih zapisih v svoji avtobiografiji, iz katerih je razbrati, kakšna sovražna nagnjenja so tlela v njem: "Ne vem, kaj bi storil, če bi bil oče še vedno živ," se sprašuje Brando, v njej celo razkriva razmišljanja po njegovi smrti: "Spominjam se, kako sem razmišljal o tem, naj mi ga Bog vrne za osem sekund, da mu razbijem brado."

Marlon Brando

Medtem ko ni skoparil s tovrstnimi nazornimi opisi, se je po drugi strani rad izogibal podrobnostim svojih treh zakonov s tremi nekdanjimi igralkami, ki so mu rodile pet otrok. Sicer je kar šest njegovih potomcev zunajzakonskih – trije so na svet privekali kot plod vroče afere z gvatemalsko domačo gospodinjo, trije kot posledica 'prijateljevanja' z dekleti za eno noč. Kako resnično izprijene razsežnosti je dobivalo 'zaodrje' igralca, si lahko predstavljamo, če se spomnimo na nekoč medijem izrečene besede Brandonovega najslovitejšega sina Christiana Branda: "Sestava družine se je nenehno spreminjala. Ob zajtrkih smo sedli za mizo in vprašali: Kdo pa je to?"

Da od vseh 11 Marlonovih potomcev ostaja v ospredju prav Christian, se je 'zahvaliti' odmevni kriminalistični preiskavi in obtožbi za umor leta 1991. za zagrešeno dejanje, uboj Daga Drolleta, takratnega fanta Christianove noseče polsestre Cheyenne, je dobil 10 let zapora, opravičeval pa se je z nestrpnostjo do Drolletovega nasilja nad njo.

Zaščitniški odnos do nje je izhajal iz tega, da jo je lasten oče, torej Marlon, v dobi odraščanja povsem zapostavljal: "Vseeno mi je zanj. Preziram ga, ker me je kot otroka ignoriral," je pogumno dejala v nekem intervjuju. Krivila ga je celo za poznejše težave z mamili, tudi to, da je zaradi teh morala leta preživeti v psihiatrični bolnišnici podpirala jo je le mati Tarita, ena od Marlonovih žena. Chayenne je po Drolletovi smrti zapadla v depresijo, sodnik je na sojenju celo določil Tarito kot uradno skrbnico njenega sina. Le štiri leta za tem, ko je zapustila bolnišnico, so jo našli obešeno v materinem domu. Marlona je izguba zaznamovala do konca življenja, pa vendar je to imelo tudi svetle točke.

Ikona minulega stoletja se je rodila

3.aprila 1924 v Omahi, Nebraski. Odraščal je v Illinoisu (tja so se z družino preselili, ko je dopolnil šest let) in po izgonu z vojaške akademije, kjer je kopal jarke, dobil priložnost študija igre (tako kot ena izmed njegovih sester) v New Yorku. Sodelovati je začel z znamenito igralko Stello Adler iz Actor's Studia.

Na vojaško akademijo je, mimogrede, šel na očetovo željo, da ga iz razuzdanca spremenijo v poslušnega mladeniča. Štel jih je komaj 17 in tam ostal vse do 20. leta, dokler mu pod pritiskom avtoritete ni prekipelo in so zaradi neukrotljivega vedenja obupali nad njim. Srednje šole tako ni nikoli končal, kar naj bi po pripovedovanjih sodeč pozneje celo obžalovali to, da ne bi imel zaključne srednje šole in diplome, naj bi mu bilo v veliko sramoto in velik osebni poraz. Naposled mu je finančno le pomagal oče.

Marlon se je, kot rečeno, v Velikem jabolku posvetil metodi proučevanja likov, s katerimi igralci lastna čustva in izkušnje zrcalijo v upodobljenih likih. Že leta 1944 je s predstavo I remember Mama debitiral na broadwajskih odrskih deskah. Z le dve leti poznejšo predstavo Truckline Caf pa so ga kritiki že označili za zvezdo v nastajanju. Losangeleška prestolnica filmske industrije ga je začela vabiti v svojo družbo, ustvarjalci zgodovinskega filma o drugi svetovni vojni The Men so mu ponudili vlogo veterana.

Z njo so se začele nizati uspešnice, kot so film Julij Cezar pa Divjak, v katerem je upodobil seksapilnega voditelja motoristične tolpe v usnjeni jakni, kmalu za tem pa še Na pristaniški obali, s katerim je Akademijo tako navdušil, da mu je podelila zlati kipec za glavno vlogo. Karierna kriza se je začela v 60. letih, ko je na povabilo MGM Studiov sprejel sodelovanje pri snemanju novejše različice filma Upor na ladji Bounty. Snemalni ekipi je hodil v zelje, saj je želel spreminjati scenarij, poleg tega pa je v tistem času bil na tapeti zaradi številnih afer in pridobivanja teže zaradi silovitega prenajedanja.

Marlon Brando

Oddaljil se je od ekipe, naposled pa v žep le pospravil zavidljivo vsoto ameriških zelencev; po pogodbi je dobil pet tisočakov za dan snemanja, skupen zaslužek pa je znašal dober milijon dolarjev. Leta 1972 mu je uspelo obuditi kariero z vsem dobro poznanim mafijskim šefom Donom Corleonom; film Boter Francisa Coppolina je bil presežek v vseh pogledih, zanj je spet dobil zlati kipec za glavno vlogo.

A Marlon ne bi bil Marlon, če ne bi spet dvignil prahu. Tokrat z zavrnitvijo oskarja zaradi osebnega nasprotovanja hollywoodskemu odnosu do avtohtonih Američanov. Prireditve se ni udeležil, nagrado je sprejela kar domorodka Apačev Sacheen Littlefeather (pozneje je postala igralka). Naslednje leto je nadaljeval s kontroverznim pohodom: film Tango v Parizu, celo označen kot film za polnoletne osebe, je buril duhove, in to počne še danes. Glavna igralka (med snemanjem jih je štela le 20 let) je namreč pred desetimi leti nekemu novinarju dejala, da naj bi se na prizorišču snemanja čutila posiljeno in s prstom pokazala na Marlona in še enega soigralca, Bernarda Bertoluccija.

Oskarjev nagrajenec za kinematografijo Vittorio Storaro, sodelujoč pri snemanju sporne scene, je stopil v bran tako Marlonu kot tudi režiserju: "Bil sem tam z dvema kamerama. Nič se ni zgodilo. Snemali smo samo film, nič ni zares. Nihče ni nikogar posilil," je zagotovil in dodal, da je bil prav Brando tisti, ki se je vsak dan snemanja hotel prepričati, kaj bodo snemali: "Brando je vedno rad izražal svoje mnenje. Vsako jutro smo se sestali in prišel je z novimi idejami."

Verjeli ali ne, plod te kočljive vloge so bili znova mastni zaslužki, začeli so ga snubiti z vseh koncev in krajev: "Ko vstopi v prostor, veš, da je tam. Izžareva posebno energijo," je nekoč dejal njegov soigralec. Pisateljica njegove avtobiografije Susan Mizruchi o tem ve povedati veliko. Tudi o njegovem skrivnostnem nasmešku, ki je desetletja sijal z velikih platen, z malih zaslonov pa to počne še danes: "Ko se nasmeje v filmih," pove, "je to običajno polnasmešek s polovico ironije oziroma nečesa skrivnostnega, ki se zna preleviti v žalost ali zloveščost."

Marlon Brando

Ko pod vsemi dejstvi potegnemo črto, je Marlon Brando tragičen lik, ujet v vrtincu oboževanih. A le malokdo ve, da se je za vsem tem skrival strasten knjigoljub, človek, čigar domača knjižna zbirka presega marsikatero akademsko. Bil je bralec z veliko začetnico. Ob njegovi smrti leta 2004 so v njej našli prek štiri tisoč knjig neprecenljive vrednosti, nekatere izmed njih je hranil celo iz najstniškega časa. Medtem ko se veliko zapisov o Marlonovem življenju suče okoli njegovega apetita do hrane in lepotic, se avtorica Mizruchijeva osredotoči na njegov apetit do knjig in znanja, za katerega se zdi, da seže prek meja naše domišljije.

Napisala Neja Drozg
Fotografije Profimedia

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story23/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 23/2017

Story 23/2017, od 01. 06. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri