Nekoč nadobudni košarkar, danes junak velikih zaslonov.
Ustvaril je novo predlogo. Nekoč so ga imeli za novega Willa Smitha, zdaj pooseblja njegovo idealizacijo. Vsi si želijo biti kot on. Z megalomansko Marvelovo uspešnico Črni panter, posneto v Atlanti, je njegovo ime postalo eno izmed vodilnih v svetovni filmski industriji. Vendar si igralec prizadeva biti veliko več kot le filmska zvezda. “Želim biti kot Tom Cruise, Leonardo DiCaprio ali Will Smith,” pove.
Na svojstven način nedosegljiva zvezda in milo rečeno že sloni na vseh stebrih svoje kariere hkrati ter brez slabe vesti zanesenjaško izraža velike ambicije, ne da bi kdorkoli sploh pomislil na to, da gre za blodnje. Pisalo se je leto 2013, ko je na platna prišel film Postaja Fruitvale, ki je prepričal javnost o njegovem talentu, nato pa ga je potrdil še z dramo Creed. Med snemanjem četrte sezone Friday Night Lights mu je režiser Peter Berg dal vedeti, da bo prišel trenutek, ko bo naveličan čakati telefonski klic in naveličan narekovanja drugih: “Spodbudil me je, da prevzamem nadzor nad svojimi odločitvami. Ustvarjaj svoje zgodbe, mi je dejal, in takrat boš krojač lastne sreče.”
Jordan je nasvet upošteval, je pa res, da je že od začetka kariere vedel, kaj si želi. Niti enajst let še ni imel, ko mu je receptorka v zdravstvenem domu dejala, naj razmisli o manekenski karieri. Z vso podporo staršev - očeta Michaela, nekdanjega marinca, in matere Donne, umetnice in socialne delavke - mu je uspelo. Od tistega trenutka je večino otroštva in pozneje mladoletnosti preživel v avtomobilu, razpet med domom in igralskimi avdicijami. Pri štirinajstih je z vlogo Wallacea, preprodajalca mamil, nastopil v seriji Skrivna naveza. Dobrosrčnega Wallacea so se ustvarjalci odločili znebiti in smrt lika je bila na splošno eden od najbolj čustvenih trenutkov, ki pa so ga gledalcem postregli že v prvi sezoni predvajanja.
“Vsem sem se čisto preveč prikupil,” se spominja Jordan. Bil je tako všečen, da je pač moral dobiti kroglo v prsi, in zdelo se je, da se bo težava otresti vloge nesrečnikov. V prihodnjih vlogah - kot Vince Howard v Friday Night Lights, pa Alex s srce parajočo zgodbo v Starševstvu, kot Oscar Grant, nedolžni Oaklandčan, umorjen po brutalnosti možeh v modrem v Postaji. Še kot slepi pacient s skrivnostno boleznijo v eni sami epizodi serije House je Jordan pokazal širok spekter svojega talenta in se počasi, a vztrajno prikradel v srca gledalcev, ki so s težavo opazovali, kako se od malih in velikih zaslonov vedno tragično poslovi. To je njegova vrlina, je prepričan.
Vzbuditi čustva v ljudeh. Pri devetnajstih se je preselil v Los Angeles iz Newarka, kamor se je družina v njegovi rani mladosti preselila iz kalifornijske Santa Ane, kjer se je Michael februarja 1987 rodil in odraščal kratek čas. Ulice Newarka so bile nevarne za mladostnike. V enem izmed zgodnejših intervjujev je omenjal krog družbe, ki se je preživljala s preprodajo prepovedanih substanc in krajo avtomobilov. Da se strahovi staršev ne bi uresničili, se je šolal doma. Igralski poklic je bil takrat še v povojih, a je Michael ostal nad zakonom in se ob spodbudi staršev lotil poziranj za časopisne oglase, nato televizijskih oglasov in nizkoproračunskih serij.
Otepal se je stereotipnih vlog, ki jih ponujajo mladim temnopoltim igralcem na začetku kariere. In če mu je sreča že bila naklonjena, na avdicijah ni maral opazovati vrstnikov, željnih istih vlog. Ni maral občutka, da iz tega ‘nastane’ še en uspešen temnopolti igralec v belsko naravnani industriji. “Zdelo se je, da si nasprotujemo. Vsi bi morali imeti priložnost, da delamo, odraščamo in jemo skupaj. Več ponujenih vlog potrebujemo,” spregovori o rešitvi iz začaranega kroga. V teh dneh je Jordan med igralci prve lige.
Vloge si lahko izbira sam. In jih tudi zavrača, če je to potrebno. Operacija postati uspešen moški mu gre zelo dobro od rok, čeprav mu nekaj stvari povzroča preglavice. V žepu nima ravno večplastnega načrta, kako se spopasti z vsemi tegobami slave, zlasti po filmu Črni panter. Metoda, s katero se je dvignil nad kritike, je bila daljše obdobje oddaljenost od vsega hrupa. Taktika, ki si jo je, kot pravi, izposodil od občudovanega igralca Denzla Washingtona. Njegov ljubi citat, zakaj bi nekoga plačevali, da ga vidimo ob koncu tedna, če ga lahko vidimo kadarkoli med tednom, je v Jordanu vzbudil željo po občutku nedostopnosti.
“Želim gojiti občutek, da nisem vedno na voljo, prisoten na vseh priložnostih. Naj se me toliko bolj razveselijo ob redkih priložnostih,” pove. Je pa res, da si pri razlagi njegovih potez tabloidi radi manejo roke in uporabljajo svojo domišljijo. S katerimi dekleti prijateljuje, je vedno aktualna tematika. Zatrjuje, da je samski. “Moja kariera je čudovita, vse gre kot po maslu. V vseh preostalih plateh življenja pa včasih občutim pomanjkanje. Sem izredno zrel na mnogo področjih življenja, vendar zmenki niso eni izmed teh.”
Zato je trenutno predan delu, izpopolnjevanju sebe kot osebnostne celote in izgradnji imperija. Folkloro bele kulture si želi nagniti še v temnopolto smer. Ironično je, da med vsemi mejniki, ki si jih je zarisal in tudi dosegel, eno stvar prepušča sami sebi. Odkar je Hollywood postal njegov dom, nima svojega doma. Še vedno živi s starši. Kadar pogovor nanese na njegovo zapuščino, je veliko manj zaskrbljen glede vsega, kar žrtvuje zaradi uspeha, in živi veliko bolj v pričakovanju vsega, kar življenje prinaša: “Družini bi rad zagotovil varen pristan.
Mama in oče, brat Khalid in starejša sestra Jamila, nečakinje in bodoči otroci, vsi bodo živeli dobro.” Khalid sicer igra nogomet za ligo univerze Howard, Jamila pa deluje v filmski produkciji. “Gradil bom na medgeneracijskem bogastvu in se ob tem neizmerno zabaval.”
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
