Michael Phelps se v vodi počuti tako dobro kot riba. No, obvlada tudi delfina - je namreč ameriški plavalec, ki premika meje zmogljivosti človeškega telesa in po Riu de Janeiru postaja najuspešnejši olimpijec vseh časov. Z naskokom drži v rokah največ zlatih medalj in 39 rekordov, a bleščeča športna kariera skriva temačnejšo plat, ki se vije okoli alkohola in škandala z marihuano. In ker je nepremagljivi Michael leta stremel le k uspehu, si težko predstavljamo, da v resnici trpi za hiperaktivnostjo in hudo motnjo pozornosti ...
Še preden mu je v Riu de Janeiru uspelo odplavati daleč stran od plavalcev na sosednjih progah, tako zlahka, kot bi ga gnala višja sila, so se že na olimpijskih igrah v kitajski prestolnici novinarji lotili kontroverzne tematike, da naj bi bil Phelps čisto 'preveč dober, da bi bil resničen.' Prah so dvignila namigovanja na uživanje prepovedanih substanc, ki so pri takrat 27-letnem Phelpsu naletela na gluha ušesa. S skopim pojasnilom, da je član projekta Believe, ameriške protidopinške organizacije, pod okriljem katere se športniki tudi testirajo, se jih je otresel za kratek čas, a besede niso prepričale - vzorce krvi je moral dati kar devetkrat in teste po 'čudežu' uspešno prestal.
Poleg 55 milijonov dolarjev vrednega premoženja Michael Phelps v sebi skriva izjemni talent, njegovi kar 193 centimetrov visoko telo, 90 kilogramov in dvometrski razpon rok pa mu omogočajo, da se z njegovimi zamahi v bazenu ostali tekmovalci le s težavo kosajo. Zvezdnik je član plavalnega kluba North Baltimore v zvezni državi Maryland, kjer je bil 30. junija leta 1985 tudi rojen, že od zgodnjega najstništva pa vodne tokove reže pod budnim očesom trenerja Boba Bowmana. Za njegovo strogo in neusmiljeno špartansko disciplino je Phelps nemalokrat imel kakšen piker komentar, opisuje ga kot komandirja: "Je pa res, da je treniranje z Bobom najpametnejša stvar, za katero sem se odločil. Nikoli ne bi plaval za koga drugega."
Bowman ga po drugi strani opisuje kot vojaka z borno osredotočenostjo. Nikoli se namreč ni pretirano govorilo o tem, da se je Phelps pri sedmih za šport odločil zaradi diagnosticirane motnje pozornosti in hiperaktivnosti, bolje znane pod strokovno okrajšavo ADHD.
"Učitelji so se pritoževali, da se ne more skoncentrirati med poukom, in to me je prizadelo. Hotela sem jim dokazati, da to ni res, in hkrati vedela, da če mu stojim ob strani, je sposoben česarkoli," je nekoč dejala njegova mati in razkrila, da mu je priskrbela osebnega tutorja in športne revije, iz katerih se je učil brati. Zdravila za lajšanje težav so bila sicer neizbežna, a Michaelova vztrajnost, da šolo dokonča, jo še zdaj navdihuje pri predavanju svojim dijakom: "Vsak otrok ima lahko kakšno slabost, a če se jim posvetiš in se z njimi ukvarjaš, te v devetih od desetih primerov naredijo ponosne."
Z odločbo v šestem razredu osnovne šole ga je s plavanjem tako spodbujala, da nakopičeno energijo pusti v bazenu, in uspeh ga je pričakal za prvim vogalom - pri desetih je postal nosilec državnega rekorda na 100 metrov v konkurenci svoje starosti. Takrat je ljubljenec ameriških src, v katerem se sicer pretaka mešanica angleške, nemške, irske in škotske krvi, še odraščal v majhni soseski Rodgers Forge, se šolal v krajevni osnovni šoli in povzročal preglavice dvema starejšima sestrama Hilary in Whitney. In bil priča ločitvi staršev, zaradi katere je pozneje odraščal z mamo samohranilko. Deborah Sue Debbie Phelps, ravnateljica srednje šole, in oče Michael Fred Phelps (po katerem je plavalec prevzel tudi drugo ime), upokojeni policist in nogometaš, ki se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pomeril v washingtonskih Redskinih, sta se ločila 1994, le nekaj let za tem pa so za Freda ponovno zvonili cerkveni zvonovi. No, če se vrnemo k Phelpsovi športni poti - s trenerjem, ki je nekoč izdal knjigo z desetimi koraki do uspešnega življenja, sta skupaj celo trenirala v Michiganu (Michael v vlogi njegovega pomočnika), po igrah v Londonu pa je za javnost pripravil velik šok. Vse je kazalo na nepričakovano upokojitev: "Upokojen sem. Želim končati plavanje in nočem imeti več opravka s tem športom."
Po adrenalinu se mu je zopet zahotelo, saj naj bi ga ponesrečeni poskusi ameriške reprezentance po novih lovorikah motivirali, da se vrne v njihove vrste in se po vročih trenjih med pripravami na London z govorom pobota tudi z Bowmanom: "Ne treniram, da se zapišem v zgodovino, niti za medalje niti za oboževalce. Treniram zase in želim uživati v izkušnji."
Je pa res, da je predvsem na njegovo javno nastopanje imel velik vpliv avstralski plavalec Ian Thorpe. Ta mu je nekoč očital, da v Pekingu ni sposoben priplavati osmih medalj, in lahko bi rekli, da se je s svojimi napovedmi pošteno opekel. Pred startom na 4 x 100 metrov, kjer sta se s plavalnim virtuozom potegovala za medaljo, ga je le-ta potrepljal po ramenih - Phelps jih je do takrat osvojil že sedem. Uspelo mu je še osmič in Avstralec je čestital Američanu ter poljubil njegovo mamo: "Ponosen sem nanj, vendar ne zato, ker je osvojil osem odličij. Bolj zato, ker je odrasel in se spremenil v resnično dobrega človeka. Nikoli v življenju nisem bil tako srečen, ko mi je nekdo očital, da sem se motil."
Michaelova dobrota namreč ne pozna meja, humanitarne vode so mu domače kot okolje, v katerem šestkrat na teden preživi šest ur dnevno. Dan se mu namreč začne že ob pol sedmih zjutraj. Glede humanitarnosti - v času Pekinga leta 2008 je ustanovil fundacijo Michaela Phelpsa, ki se osredotoča na razvoj plavalnega športa in promovira zdrav način življenja. Zanjo je segel v žep za kar milijon ameriških dolarjev (sicer po bonusu sponzorja Speedo) in jo pozneje združil s svojo plavalno šolo in korporacijo Kids Health, s pomočjo katere so ustanovili nacionalni program IM za fante in dekleta. Slednjih učijo zdravega in aktivnega življenjskega sloga z osredotočenostjo na plavanje in promovirajo vrednost načrtovanja in postavljanja ciljev. Phelps je svoje presegel - doma ima izobešenih 83 medalj z velikih mednarodnih tekmovanj (66 zlatih, 14 srebrnih in 3 bronaste), vse te lovorike pa so mu kar sedemkrat prinesle nagrado za najboljšega plavalca na svetu in devetkrat najboljšega v Ameriki. Nanj je upravičeno ponosna zaročenka Nicole Johnson, nekdanja miss Kalifornije in diplomirana komunikologinja, ki smo jo z njunim trimesečnim sinom Boomerjem Robertom v naročju opazili na navijaških tribunah brazilske metropole. Pred desetimi leti sta se spoznala na ameriških nagradah za športnika leta ESPY, se začasno razšla v letu 2012, Phelps pa je medijem prejšnji teden dejal, da se že neizmerno veseli novega poglavja s svojo družino. Po 28 olimpijskih odličij si, čeprav ga bomo v navijaški vročici pred malimi zasloni močno pogrešali, zasluži slovo od garaškega športa. Oznanil je upokojitev.
"Prišel je čas, da obrnem list v svojem življenju in začnem graditi družino z Nicole. Vedel sem, da so to moje zadnje olimpijske igre in zadnja dirka, v kateri se bom preizkusil. To me je kar močno zadelo," je dejal pod vplivom emocij. Ni le njegova največja oboževalka, Nicole je tista, ki je športnika z največ olimpijskimi medaljami na svetu postavila na noge. Temačna stran Phelpsa je namreč manjša kriminalna preteklost in nekaj policijskih kartotek. Prva ga zasleduje že od rosnega devetnajstega leta. Aretacija zaradi vožnje v alkoholiziranem stanju ga je takrat sicer oglobila za pičlih 250 ameriških zelencev, vendar je sledila tudi kazen 18 mesecev pogojne prostosti in družbenokoristnega dela. Srednješolcem je moral predavati o varni vožnji brez alkohola in se udeleževati srečanj mater, ki se borijo proti tovrstni neodgovornosti. In kako je nastalo situacijo pozneje komentiral v pogovorni oddaji Matta Lauerja?
"Veliko ljudi v državi sem pač razočaral." Pa vendar, prvo srečanje z roko pravice ni bilo zadnje. Zaradi sporne fotografije z zabave Univerze Južne Karoline, avtentičnost katere je takoj priznal in na kateri je jasno razvidno, da z bongom kadi marihuano, ga je stala sponzorske pogodbe z verigo prehrane Kellogg in dobil je trimesečni suspenz ameriške plavalne zveze. Sledilo je javno opravičilo, njegovo vedenje so ocenili kot neprimerno, a vrhunskega športnika to ni izučilo. Pred dvema letoma mu je bila odvzeta prostost zaradi enakega razloga kot prvič (tokrat je bila dodana še prevelika hitrost), sledila sta šestmesečni suspenz z vseh tekmovanj in grožnja, da ne bo smel nastopiti na svetovnem prvenstvu leto pozneje. No, kljub težavnemu karakterju brez njega reprezentanca ni zmagovalna, ostali so brez finala prostega plavanja na 4 x 100 metrov. Le kakšen bo plavalni šport zdaj, ko je kopalke in plavalno kapo za vedno postavil v kot ...
Napisala Neja Drozg
Fotografije Profimedia
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
