Netflixova dokumentarna serija 'Tyson' raziskuje zapleteno in kontroverzno kariero Mika Tysona, od njegovega vzpona na sam vrh boksa do temačnih trenutkov v zasebnem življenju.
Le malo športnih biografij ponuja toliko gradiva za resno, napeto in predvsem kompleksno zgodbo. Prav zato Netflixova štiridelna dokumentarna serija 'Tyson' pušča tako grenak priokus. Njena največja težava namreč ni pomanjkanje zanimivih sogovornikov, arhivskih posnetkov ali neverjetnih življenjskih zgodb, temveč dejstvo, da se prepogosto zdi, kot da je njena naloga zaščititi glavnega junaka, ne pa ga zares razumeti, je v svoji recenziji za Večernji list jasen Samir Milla.
Od problematičnega mulca do boksarske senzacije
Tyson je brez dvoma fascinanten človek. Njegova preobrazba iz problematičnega mulca, ki ga je policija nenehno aretirala, v boksarsko senzacijo, ki je že pri 20 letih osvojila naslov svetovnega prvaka, je ena najbolj neverjetnih zgodb v zgodovini športa. V dokumentarcu bo zato izjemno zanimivo spremljati arhivske posnetke njegovih dvobojev. Zastrašujoča hitrost, eksplozivnost in skoraj živalski nagon za nokavtiranje nasprotnikov spominjajo na to, zakaj je nekoč veljal za enega najstrašnejših ljudi na planetu.
Posebej zanimivi so deli, ki obravnavajo njegov odnos z D'Amatom, človekom, ki mu je postal nekakšen oče in brez katerega bi Tysonovo življenje verjetno ubralo povsem drugačno pot. Toda po D'Amatovi smrti leta 1985 se začne zgodba, ki je precej temačnejša od njegovega boksarskega vzpona. Prav tu pa dokumentarec začne razkrivati svoje resne pomanjkljivosti.
Tysonov zakon z igralko Robin Givens je bil eno najbolj kontroverznih obdobij njegovega zasebnega življenja. Givensova je v televizijskem intervjuju z Barbaro Walters spregovorila o peklu, ki ga je doživljala v zakonu, obtožbe o nasilju v družini pa so boksarja spremljale več let.
Givensova pri snemanju ni sodelovala, njene izkušnje pa so predstavljene skozi arhivske posnetke in pričevanja drugih ljudi.
Tyson, ki jo še danes označuje z izjemno žaljivimi izrazi, ne kaže posebne pripravljenosti, da bi resno preučil svoje ravnanje.
Posebej pretresljivi deli dokumentarca se nanašajo na njegovo otroštvo in odnos z mamo Lorno. Tyson brez zadržkov pripoveduje, da se je ukvarjala s prostitucijo, pri čemer tudi sam uporablja izraz 'prostitutka'. Spominja se, kako je kot deček spal v isti postelji z njo, medtem ko je sprejemala stranke.
Toda to je le del travmatične podobe njegovega odraščanja. Gledal je, kako so mamo zlorabljali njeni partnerji, kako ji je eden od njih izbil zobe in jo polival z vrelo vodo. Nasilje, ki mu je bil priča doma, je kmalu postalo tudi del njegovega lastnega življenja.
Spominja se, kako ga je mama pretepala z vsem, kar ji je prišlo pod roke, od električnega podaljška do steklenice alkohola.
Po takšnih pričevanjih ni težko razumeti, od kod izvirajo nekateri Tysonovi notranji demoni. Toda razumeti človeka in opravičevati vse, kar je pozneje počel, sta dve povsem različni stvari. Prav te razlike pa dokumentarcu ne uspe vedno dovolj jasno poudariti.
Še bolj problematičen je del, ki obravnava primer Desiree Washington. Tyson je bil leta 1992 obsojen zaradi posilstva takrat 18-letne udeleženke lepotnega tekmovanja in je prestal tri leta zaporne kazni.
Še danes zanika krivdo, do česar ima pravico, vendar se zdi, da si dokumentarec preveč prizadeva gledalce prepričati v njegovo različico dogodkov.
Washingtonova v seriji ni sodelovala, prostor, ki ga dobijo ljudje iz Tysonovega ožjega kroga, med katerimi nekateri odkrito dvomijo o njegovi krivdi, pa ustvarja precej enostransko podobo.
Dokumentarec, ki se prelevi v nekritičen slavospev
Težava ni v tem, da dokumentarec prikazuje Tysonovo zanikanje krivde, temveč v tem, da ga ne podvrže dovolj resnemu kritičnemu preverjanju. Prav tu se razkrije največja slabost serije. Tyson je hkrati protagonist, glavni pripovedovalec in človek, ki ima očitno možnost odločati, kako daleč lahko seže pogovor o najbolj neprijetnih poglavjih njegovega življenja.
Ko se na primer odpre tema promotorja Dona Kinga, se Tyson sprva večinoma noče spuščati v pogovor.
Ko beseda nanese na njegovo vedenje, se vse pogosto skrči na pojasnila o težkem otroštvu, travmah, ljudeh, ki so ga izkoriščali, in svetu, ki ga nikoli ni razumel.
Vse to so nedvomno pomembni deli njegove življenjske zgodbe. Toda pojasnilo ni isto kot opravičilo, dokumentarec pa se zdi, kot da to razliko občasno povsem pozabi.
Seveda serija ne zaobide niti nekaterih najbolj znanih epizod njegove kariere. Tu so razvade, alkohol, droge, milijoni, ki jih je zapravil, nenavadne življenjske odločitve, tetovaža na obrazu in seveda zloglasni dvoboj z Evanderjem Holyfieldom leta 1997, ko mu je Tyson odgriznil del ušesa, potem ko je to že enkrat poskušal storiti.
Tyson se v dokumentarcu zaradi svojega vedenja v ringu označi za razvajenega otročaja, vendar tudi takšna priznanja v primerjavi z resnostjo vsega, kar se je zgodilo, delujejo nekoliko površinsko.
Posebej pretresljiv del govori o smrti njegove štiriletne hčerke Exodus, ki je leta 2009 umrla v nesreči. To je tragedija, ki je globoko zaznamovala Tysonovo življenje, in eden redkih trenutkov, ko dokumentarcu resnično uspe prodreti skozi njegovo javno podobo.
Zanimiv je tudi pogovor z njegovim sinom Miguelom, ki ne poskuša olepševati očetove vloge v družini in ga opisuje kot očeta, ki v njegovem življenju ni bil prisoten.
Takšni trenutki nakazujejo, koliko zanimivejši bi lahko bil dokumentarec, če bi se manj opiral na Tysonovo lastno interpretacijo preteklosti.
Potem pa pridemo do Donalda Trumpa.
Od bahavega Trumpa v psihedelični zaključek
Že samo pojavljanje ameriškega predsednika v dokumentarcu je dovolj nenavadno, njegove besede pa še dodatno ponazarjajo težavo celotnega projekta. Trump brani Tysona, trdi, da je zelo iskren človek, in namiguje, da je bil zaradi medijske gonje deležen nepravične obravnave. Ob tem svojo izkušnjo z medijskimi napadi primerja s tem, kar je prestajal boksar.
Tako dokumentarec postreže s še eno epizodo, v kateri namesto resnega pogovora o odgovornosti spremljamo zgodbo o ljudeh, ki jih mediji domnevno nikoli niso razumeli.
Težko si je predstavljati primernejši simbol napačne smeri, v katero je zašel dokumentarec.
Če je bil namen prikazati, kako se Tyson po desetletjih samouničevalnega vedenja poskuša spraviti sam s seboj, zaključek serije stvari še dodatno zaplete.
V zadnjih minutah Tyson režiserju Floydu Russu predlaga, da bi skupaj zaužila DMT, psihedelično snov, ki jo imenuje 'žaba', in oba se dejansko podata v takšno izkušnjo. Režiser je pozneje sicer pojasnil, da takšen zaključek ni bil vnaprej načrtovan, temveč se je zgodil med snemanjem.
Toda namesto da bi serija ponudila resnejši sklep o človeku, čigar življenje so zaznamovali nasilje, odvisnosti, tragedije in posledice lastnih odločitev, se konča s skoraj nadrealistično psihedelično izkušnjo.
"'Tyson' je zato zamujena priložnost," dokumentarec za Večernji list oceni Samir Milla.
Ponuja odlične arhivske posnetke, fascinantnega glavnega junaka, nekaj resnično čustvenih trenutkov in dovolj neverjetnih zgodb, da gledalce brez težav zadrži pred zasloni. Toda manjka mu pogum, da bi se oddaljil od svojega glavnega junaka in mu zastavil vprašanja, na katera ta noče odgovoriti.
Vir: Večernji list
