Na slovenska tla bodo marca stopili mojstri čarovnij, magije in dih jemajočih trikov, Iluzionisti.
Še preden ljubljanske Stožice osupne gruča iluzionistov, pa smo imeli priložnost spoznati Andrewa Bassoja, ki z drznimi pobegi poskrbi za pravo mero adrenalina in vznemirjenja. Že kot majhen fant je bil povsem osredotočen na svoje sanje, na to, da postane čarovnik.
“Če se danes ozrem nazaj, nikoli nisem sanjal o tem, da postanem gasilec ali pa astronavt. V Italiji so vsi mahnjeni na nogomet, jaz pa v življenju nisem pogledal niti ene samcate nogometne tekme. Če me povprašate o imenih znanih nogometašev, nimam pojma. Prav zato, ker sem bil tako osredotočen na svoj cilj,” nam je zaupal Andrew, ki prihaja iz severne Italije. Mali cirkus, ki je pripotoval tudi v njegovo vas, ga je povsem prevzel, tako močno, da si je tudi sam zaželel nekoč zaživeti življenje čarodeja.
“Spominjam se, ko je v naše mesto prišel cirkus. Mali cirkus z ovcami in racami. A kot otrok sem z velikimi očmi opazoval šotor in slišal glasbo. Starša sta mi izpolnila željo in me peljala v cirkus. Spominjam se vonja pečene koruze pa akrobatov, oblečenih v živobarvna oblačila. Svet, poln smeha in zabave. Tako sem si želel živeti v tem svetu. Nekoč pozneje sem srečal čarovnika. Z mamo sva se sprehajala mimo gruče ljudi, ki je opazovala njegove trike. Ustavil naju je in izvedel majhen trik. Ko sem videl, kako se je spremenil izraz na obrazu moje mame … Še danes se ga dobro spominjam. To me je zaznamovalo za vedno. Oči so se ji zaiskrile, prevzelo jo je vznemirjenje, veselje. Od takrat sem želel postati le čarovnik in lahko sem srečen, da sem že v tako rosnih letih poznal svoje poslanstvo,” je povedal čedni iluzionist, ki navdušuje z nemogočimi triki, naj gre za reševanje iz bazena, polnega vode, z zvezanimi rokami in gručo ključavnic na zapestjih.
Navdih za točko se mu porodi povsem spontano. Včasih ob gledanju filma, ob predmetu ali pa mu v povsem neobičajnem trenutku v glavi naredi klik. “Moji možgani delujejo na poseben način. Niso kaj dosti logični. (smeh) Danes imam eno idejo, jutri drugo, čez nekaj časa pa se bosta ti dve ideji združili v nekaj povsem tretjega. Povsem nepredvidljivo,” pove Andrew, ki se poskuša s svojimi točkami čim bolj približati občinstvu. Najbolj mu je pomembno, da so vragolije gledalcem všeč. A ne skrbite, recepta za uspešno izvedbo ne zaupa nikomur. Fant namreč ostaja nadvse skrivnosten, čeprav se veliko ljudi sprašuje, le kako mu uspe.
“Moje točke so rezultat stoletij učenja in raziskovanja čarovnij. Želim poustvariti točke, ki se jih drugi ne upajo lotiti, ali pa jih izvedem po svoje. Trudim se biti unikaten. Veliko ljudi me sprašuje, kako mi je uspelo. To je povsem logično, saj želimo v svojih možganih razjasniti nekaj, kar se na prvi pogled ne zdi mogoče. Držim se tradicije in ne razkrivam skrivnosti. Ko pa ustvariš nekaj svojega, potem se še bolj trudiš, da obdržiš skrivnost zase. Nekega dne bom prenesel te skrivnosti na nekoga drugega,” pove s ponosom v glasu. Prav zaradi njegovih izjemnih trikov ga številni primerjajo z Davidom Copperfieldom in Harryjem Houdinijem, kar si Andrew šteje v veliko čast.
Italija je v njegovem srcu
Houdini ga namreč duhovno navdihuje že vse od začetka. “Njegov duh je potrkal na moja vrata, ko sem bil star 14 let. Vse od takrat je del mojega življenja. Copperfield pa me je navdušil s televizijskimi predstavami, prav tako sem ga spoznal v živo. Upam, da bom nekoč jaz tisti, s katerim bodo primerjali nadobudne iluzioniste,” nam zaupa iluzionist italijanskih korenin, ki kljub življenju v New Yorku ostaja povezan s svojo rodno Italijo.
Pa si predstavlja, da bo nekoč ulice Velikega jabolka spet zamenjal za sever apeninskega polotoka? “Zredil se bom,” pove z nasmeškom in zaključi: “Povezava z Italijo je premočna, zato ne bi mogel do konca življenja živeti v New Yorku. Temu ne morem pobegniti. To imam v genskem zapisu. Spominjam se, da sem bil nekoč deset mesecev odsoten iz Italije in kako sem jo takrat pogrešal, dom, starše … Nekaj je v zraku, kar si zapomniš, nekaj, po čemer veš, da si doma. Rad potujem in spoznavam nove ljudi. Nekje se počutiš bolj, drugje manj doma. Tu smo zelo blizu Italiji, zato se počutim doma. Zaradi narave poklica pogosto potujem, a brez dvoma se nekoč v prihodnosti vidim doma, v Italiji.”
Besedilo: N. A. // Fotografiji: Goran Antley
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"