Po četrt stoletja čakanja bo oktobra Slovenijo končno opustošil rave tornado Scooter. Ikona tehna, rejva, hardcora ... je našo regijo res zanemarjala, zato ne preseneča, da najava nastopa v Stožicah zelo odmeva tudi pri koncertno razvajenih južnih sosedih.
Začelo se je poleti 1994, ko je tudi Slovenija dokončno podlegla rejv evforiji in je muzika v klubih in na radiih kar naenkrat postala hitra, razigrana, poskočna in evforična. Vzklik 'Hyper Hyper' še danes pozna vsak ljubitelj elektronske muzike, podtalne in tiste za največje arene, to pa je bil šele prvi od kar 23 top 10 hitov, ki so jih karizmatični frontman HP Baxxter in kolegi nanizali do danes. V tej kategoriji so najuspešnejši nemški bend vseh časov, prodali so več kot 30 milijonov albumov in singlov, zbrali čez 80 zlatih in platinastih plošč, v anale pa so se vpisali s klasikami, kot so How Much Is The Fish!?, Maria, Friends, Fire, Move Your Ass, I'm Raving, Fuck The Millenium, Nessaja, Harder Faster Scooter, Call Me Manana ...
“Rejv kultura je bila v Hamburgu, kjer sem živel sredi 90. let, vseprisotna,” se spominja HP, ki pravi, da se brije dvakrat dnevno, lase pa si beli na dva tedna. “Na britanskem radiu BFBS smo poslušali didžeja Steva Masona, na lokalne rejve pa je hodilo veliko britanskih vojakov, ki so bili nastanjeni v mestu. Najbrž so bili prav zato naši rejvi tako drugačni od tistih v drugih nemških mestih. Vsako večje mesto je imelo svojo rejv sceno, ki so bile dokaj zaprte, skupno pa jim je bilo, da so vsi sovražili skupino Scooter. A sovraštvo otopi. Naučili smo se živeti z njim. Tam nekje okoli leta 2012 pa so nas kar naenkrat vsi vzljubili,” se spominja blondinec, ki je igral tudi v nanizanki Alarm za kobro 11 in kot žirant sodeloval v nemškem X Factorju.
”Ko sem prvič slišal skladbo Hyper Hyper, sem pomislil: 'To je konec'. Oboževali smo detroitski tehno, Scooter pa je kot čista antiteza tistega alternativnega zvoka postal eno od največjih imen elektronske glasbe. Ta hit je zame sinonim za zvok komercialnega tehna, ki po vaseh nabija iz sfriziranega golfa. To je bil zame umor tehna,” se spominja Sebastian iz priznanega tehno dvojca Modeselektor. A dojemanje skupine se je sčasoma spremenilo in danes je ta glasbeni karneval priznan kot pomemben del elektronske glasbene kulture. Predlanskim so recimo nastopili v Sisyphosu, ob Berghanu enem od najbolj razvpitih berlinskih klubov, pa tudi Tassilo iz berlinskih tehno prvakov Pan-Pot nas je presenetil z izjavo, da “si zelo predstavljam posneti kaj s Scooterji. Oni so pomemben del elektronske glasbene evolucije in pri tem bi morali le najti dobro srednjo pot med najinim in njihovim zvokom.”
“Bil sem v Tresorju in drugih ikoničnih klubih, a me ta minimalizem, temačnost in repetitivna muzika brez vokalov niso pritegnili. Bližje so mi energija in vzdušje velikih dvoran in trenutek, ko tisoče ljudi hkrati začuti isto energijo. Sporočilo rejv gibanja je v marsičem nasprotovalo kulturi introvertiranih kul mulcev, ki so pred eksplozijo te evforije poslušali minimalistični tehno po temnih kleteh. Z rejvi pa je bila kar naenkrat znova dovoljena masovna histerija. Prva Parada ljubezni me je čisto navdušila. In Scooter vedno poskuša sprožiti to evforijo. Danes razumem, zakaj je marsikdo mislil, da smo bili mulci, ki jih je neki tehno producent izbral na avdiciji. Najbrž smo bili res videti tako. A bili smo resnični producenti in avtentičen bend.” In prav v tem je tudi skrivnost njihovega uspeha: “Skrivnost našega preboja in tega, da smo se tako dolgo obdržali na sceni, je v tem, da smo znali od prvega singla evforijo rejva stisniti v štiriminutne komade: nagovarjanje, hrup in odmev s plesišča, zvoki, ki jih lahko v živo slišiš le v veliki areni. Veliko naših hitov je prežetih z občutki živih nastopov, in to pritegne ljudi.”
Če dodaš še dobro promocijo, brend in kult osebnosti, pa si že na poti med nesmrtne bende: “Vedno sem oboževal bende z močno odrsko prezenco. Ko sem kot najstnik poslušal hard rock, sem oboževal Ritchieja Blackmora iz Deep Purple, ki je na vsakem koncertu uničil kitaro. Že takrat sem vedel, da je to naštudiran del šova, a to ni zmanjšalo navdušenja, ki sem ga čutil ob njegovem razbijanju. Ko pomislim, kakšno pirotehniko smo uporabljani na prvih turnejah, v primerjavi z današnjimi eksplozivnimi šovi, se le nasmehnem. Na neki točki smo za pirotehniko zapravljali več, kot smo lahko zaslužili z vstopnicami, a smo si to lahko privoščili, ker so šovi prodajali ogromne količine plošč. Vsak komad, ki smo ga izdali, je postal zlat ali platinast, potem pa so se začeli kar naenkrat prodajati še albumi. To se je seveda povsem spremenilo, na srečo pa se je tudi pirotehnika pocenila in se nam pri tem ni treba zadrževati.”
