Noel Fitzpatrick: »Zaprl sem oči, da bi ustavil bolečino, Pirate pa me je lizal po solznem obrazu.«

»Na neki posebno nasilen dan se niso zadovoljili le s pretepanjem med kosilom. Ko sem odšel v kolesarnico, da bi se odpeljal domov, so trije planili name. Strgali so mi jopič, zgrabili mojo usnjeno torbo, stresli njeno vsebino na tla in si podajali knjige kot žogo, ker so vedeli, da bom izpustil kolo, da bi jih prijel. Iz rok so mi izpulili kolo in ga zagnali po pobočju navzdol do rešetk za govedo, ki so jih položili ob cesti, da jih živali ne bi prečkale; nekako so vedeli, da bi se z nogami zagozdile mednje. Nasilneži so šli za njim, se vrešče smejali, zagozdili kolesa med rešetke in kolo brcali sem ter tja, da so se kolesa zvila in zlomila. Nekaj časa sem bil brez kolesa.«

Takšnih tiranij in pretepov se je mladi Noel sčasoma tako navadil, da so se kmalu naveličali maltretiranj s telesnim nasiljem in se domislili novih mučenj. Tokrat sta bila tarči njegovo srce in duh.

»Vedeli so, da so moji učbeniki in delovni zvezki edina gmotna dobrina, do katere mi je bilo resnično mar, zato so prežali in čakali. Nekega dne so nam rekli, naj za kosilo pustimo šolske torbe v učilnici. Vanjo so se vrnili pred mano, mi v torbo dali steklenico mleka, torbo pa položili na vrata v učilnico. Sedeli so, opazovali in čakali. Ko sem vstopil, mi je torba padla na glavo in po dragocenih knjigah se je razlilo mleko. Nato so se začeli valjati od smeha. Bil sem ves iz sebe, do konca pretresen. Več mesecev sem v delovne zvezke natančno risal grafe in si zapisoval vse, tudi najmanjše podrobnosti. Panično sem jih skušal rešiti iz luže mleka ter pri tem debelo požiral solze. Bil sem do konca pobit, in ko sem tistega večera v temnem, vlažnem in zatohlem hlevu objemal Piratov kuštravi vrat, resnično nisem videl ironije v ’joku nad razlitim mlekom’, kot po angleško rečejo ’po toči zvoniti je prepozno’. V tistih groznih letih sem prejokal veliko večerov, toda takrat sem bil resnično strt. Nisem hotel in znal nadaljevati. Zaprl sem oči, da bi ustavil bolečino, Pirate pa me je lizal po solznem obrazu.«

Prav v tistih najbolj temnih nočeh Noelovega življenja se je rodil superjunak, o katerih je takrat tako živo sanjal.

Rodil se je v polmraku hleva, v katerem si je domišljal, kako s taščico leti po svetu in rešuje polomljene živali. »Ni se imenoval Super-veterinar, saj takrat nisem imel tako veličastnih misli; imenoval se je Vetman. Batman je po smrti staršev iskal ljubezen in smisel, Vetman pa je ljubezen in smisel prinašal ter znal tako kot Wolverine zdraviti sebe in druge. Tudi jaz nisem hotel več trpeti bolečin. Hotel sem postati Vetman, superjunak, ki je vedno in povsod rešil vsak živalski problem.«

Rojstvo superjunaka je danes svetovno znani veterinar, ki je odraščal na družinski kmetiji na Irskem, kjer je bil vsak dan v stiku z domačimi živalmi in zemljo, prav njegov ljubljeni ovčarski pes Pirat pa mu je bil v veliko uteho pred nasilneži, ki so ga zbadali v šoli, popisal v knjigi Prisluhnil sem živalim.

Prav vez s Piratom in usodna noč, ko je v obupu reševal življenje pravkar rojenega jagnjeta, sta Noela Fitzpatricka navdihnili, da vstopi v svet veterinarske znanosti in postane superveterinar.

Uspešno televizijsko serijo Superveterinar snemajo že dvanajst sezon, prav srčnost veterinarskega nevrologa in ortopeda Noela Fitzpatricka pa predstavlja hrbtenico priljubljene oddaje.

»Zvezda, ki sem se ji priporočil, ko sem pri desetih letih na tistem s slano pokritem polju ležal na hrbtu, strmel v ogromno vesolje in sklenil, da bom postal veterinar, je moja vodnica že vse življenje. Zame ste ena najsvetlejših zvezd na nebu vi, ki prav zdaj berete to knjigo. Imate neskončen potencial. Verjamem, da bi lahko izboljšali svet, če bi dovolj zvezd izžarevalo enako svetlobo.«

Prisluhnil sem živalim: kako sem postal superveterinar

Močna, topla in navdihujoča knjiga najbolj znanega in nadvse priljubljenega angleškega veterinarja, profesorja Noela Fitzpatricka, zvezdnika s televizijskih zaslonov in oddaje Superveterinar.

V spominih Prisluhnil sem živalim Noel pripoveduje o tem svojem pogosto presenetljivem potovanju, potem ko je na podeželju Irske za seboj pustil prakso veterinarja in v Surreyju odprl enega najsodobnejših veterinarskih centrov za male živali na svetu.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec