Oliver Dragojević: "Bolj bi bil presenečen, če ne bi odkrili ničesar"

Vir: Lea
9. 9. 2017

Poletni meseci so pri priljubljenem hrvaškem pevcu Oliverju Dragojeviću namenjeni družini in morju, največkrat se skupaj s sinovi odpravi lovit ribe na odprto morje, se posveti vnukom in svoj prepoznavni obraz pred trumami turistov skrije pod čepico. Letošnje poletje pa so ga Korčulani le redko videli v pristanišču, nehal je zahajati tudi v priljubljen lokal, v katerem je navadno srkal jutranjo kavo.

V svoji novinarski karieri sem že nekajkrat sedla za mizo s hrvaškim romantikom, ob čigar pesmih se mi še danes orosijo oči. Nazadnje sva se srečala pred nekaj meseci, pred začetkom poletnega obdobja, v katero nas vedno znova pospremijo njegove melodije. Takrat sva spregovorila o sreči, ki je po mnenju hrvaškega mojstra povsem relativna. "Sreče nimaš v genih! Lahko si srečen brez denarja in materialnih dobrin. Sreča ni odvisna od ničesar, samo od notranje moči. Če verjameš vase, če imaš v sebi vse potrebno, potem je to sreča.

Če pa ti tega ni uspelo urediti, te ne more rešiti prav nihče," mi je zagotovil Oliver, ki se je strinjal, da je fenomen sreče le težko pojasniti. Sam se lahko na svojo kariero ozre z velikim nasmeškom, zadovoljstvom. Ne le da je ustvaril zavidljiv opus pesmi, ki nikoli ne bodo šle v pozabo, ponosen je lahko tudi na družino, svoje tri sinove, Damirja, Dina in Davorja. Zadnjega je pred letom dni pospremil pred oltar. Na poroki je bil tudi Zlatan Stipšić Gibonni, eden izmed Oliverjevih velikih prijateljev.

Oliver sicer pravi, da jih ima le malo, saj zanje nima časa, zato pa si somišljenike velikokrat poišče v glasbenih vodah. "Oliver je absolutna avtoriteta. Če odraščaš v Dalmaciji, po rojstvu najprej slišiš glas mame, potem ti v ušesa pride glas babice, naslednji pa je že Oliver," je prepričan priljubljeni Gibo, ki verjame, da se lahko le redki pohvalijo s tovrstnim uspehom in avtoriteto, kot jo ima priljubljeni Dalmatinec, oče pesmi, kot je Cesarica ali Moj lipi angele.

Oliver se na tovrstne pohvale ne ozira kaj dosti, kot mi je v smehu zaupal v enem izmed intervjujev, ni edini, ki si lasti absolutno avtoriteto: "Pa tudi poštarja poznajo vsi. Pred časom je k meni prišlo pismo, naslovljeno na najboljšega pevca na Hrvaškem. Brez naslova. A prišlo je k meni, v Velo Luko." Ni kaj, intervjuji z njim me vedno dobro nasmejijo in se zapišejo v moj spomin za vse večne čase. Kot lepo vzgojen gospod vsakemu nameni kakšno prijazno besedo, naj se te spomni ali ne. Vsega tega so ga naučili starši, ki so mu že v otroštvu vcepili številne vrednote: "Poštenje, zaupanje, potrpežljivost ... No, predvsem to. Sem zelo potrpežljiv, to mi je morda bolj pomembno od zaupanja. Ljudje pogosto pridejo do mene na ulici, saj po televiziji ali na koncertu dobijo občutek, da smo si blizu. Povsem jih razumem. Če pa bi jim povedal resnico, bi bili zagotovo jezni, zato odigram svojo vlogo in jim povem to, kar želijo slišati.

Vsi mislijo, da sem 'domač'. V resnici sem tudi res, vendar v zasebnem življenju, nepovezano s poslom, nisem vedno dober." Številnih izkušenj v življenju se je naučil tudi v mladosti, ko je nekaj časa igral celo v Mehiki. A tam ni zdržal prav dolgo, takoj po izteku pogodbe se je vrnil v svojo ljubo Dalmacijo, kjer je odrasel. Kot otrok se je rad podil za žogo in igral celo v Hajdukovi nogometni šoli. V mladosti je obiskoval tudi nogometne tekme, zdaj pa se nad njimi ne navdušuje več. Tudi danes se še vedno rad podi za žogo, vendar le s težavo v kratkem času najde primerne soigralce, zato raje poprime za teniški lopar.

S sinovi se je tako lotil tenisa, predvsem v popoldanskih urah med tednom, ko ima nekaj več časa. Veliko časa nameni družini, saj želi nadoknaditi odsotnost, na katero so se njegovi domači zaradi glasbene kariere morali privaditi. Danes se s sinovi razume precej bolje kot v času njihovega odraščanja, ko niso želeli prisluhniti njegovim nasvetom. Z njimi se odpravi na ribolov, včasih pa iz čistega veselja kakšno tudi zapojejo. Tudi poleti se najraje zateče v Velo Luko na Korčuli, kjer se poleti skrije pred gručami turistov.

Tudi letos ni bilo nič drugače, vendar pa ga je med štiri stene 'prikovala' tudi bolezen. Vse skupaj se je začelo z dolgotrajnim kašljem, zaradi katerega je odpotoval v splitsko bolnišnico. Po dolgotrajnih raziskavah in analizah pa so mu diagnosticirali raka na pljučih. Kot je povedal novinarjem, ta ni posledica dolgoletnega kajenja, temveč staranja. "Ali me je prestrašilo, ko so mi zdravniki sporočili, da so našli sumljivo tvorbo, ki bi lahko bila tudi nevarna? Kaj bi me prestrašilo? Star sem 70 let, bolj bil bi presenečen, če ne bi odkrili ničesar," šaljivosti šarmantni pevec ni opustil tudi ob bolezni.

Pred dnevi je prestal že prvo kemoterapijo, kljub temu pa ni želel izdati podrobnosti diagnoze, nekatere stvari so namreč preveč osebne. Ohranil je svojo pozitivno energijo, nasmeh, saj verjame, da se bo prav vse dobro izteklo. Sam verjame, da je bolezen tudi posledica določenega načina življenja, od katerega se ni poslovil niti na stara leta, dodatno moč za spopadanje s trdovratno boleznijo pa črpa iz družine, zato si je zaželel čim več miru in čim manj novinarskega 'vohunjenja'.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri