Oliver Dragojević: O tenisu, nogometu in smučanju na vodi

Oliver Dragojević: O tenisu, nogometu in smučanju na vodi (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Nova
9. 5. 2017

Sončen petkov popoldan. Z Oliverjem Dragojevićem sva lovila še zadnje sončne žarke v prestolnici, preden so ti utonili za stolpnicami. Mimo naju so hiteli posamezniki, nekateri v center, drugi iz službe in vsakdo je z začudenjem opazoval mojega sogovornika, brez dvoma, prepoznali so ga prav vsi.

Že pred dobrim mesecem dni se je končala zima, najljubše obdobje hrvaškega pevca Oliverja Dragojevića. Kot z veseljem razloži, uživa v prijetni temperaturi, miru in hladu morja. Najrajši se toplo obleče in se s čolnom poda na morje, saj ga to popolnoma umiri, posveti pa se tudi delu.

Po drugi strani pa je poletje, ki je pred vrati, zanj obarvano predvsem v družinske barve, pred turisti se skrije za očali in si na glavo povezne kapo. Največ časa preživi z družino, saj se je že pred leti odločil, da želi biti med poletnimi meseci prost, da se lahko posveti le najbližjim.

Kot z nasmehom pove, je to svojevrstna rešitev proti stresu in vsem težavam, ki jo s pridom izkorišča, njegovim oboževalcem pa to ne povzroča nikakršnih težav, saj jih odmerek njegovih pesmi nosi skozi zimo, poleti pa si jih zavrtijo na radiu, medtem ko se veselo peljejo morju naproti.

Letos Oliver ni veliko nastopal, na slovenskih tleh ga bo mogoče slišati le na bližnjem koncertu, ko bo nastopil v družbi dolgoletnega prijatelja Gibonnija v Stožicah. Z njim sta marca nastopila tudi na koncertu v Sarajevu, nanj pa priljubljenega belolasega Dalmatinca vežejo številni spomini.

"V Sarajevu sem imel veliko dobrih prijateljev, vse od Kemala Montena pa do generacije z Željkom Bebekom. To so ljudje, ki so mi blizu po razmišljanju. V tem nima nikakršnih meja. Glasba je vendarle preširoka za to," je prepričan pevec, ki je mesto prvič obiskal v sedemdesetih letih, potem pa se je tja tudi sam pogosto vračal.

V Sarajevo je preživel veliko časa, vedno kot glasbenik, nikoli pa ni imela pretirano časa za pohajkovanje okrog ali izlet v dvoje. "Seveda sem odšel na Baščaršijo, na Jahorini pa sem se tudi učil smučati. No, prijatelj iz Sarajeva mi je rekel, da naj ga naučim ribariti, on pa bo mene naučil smučati. Nekaj dni sva tako preživela na belih strminah, smučal pa sem tudi v Italiji, Kanadi pa tudi v Kranjski Gori. Vendar pa so bili to zgolj poskusi. Sneg ni zame," z nasmehom pove Oliver in prizna, da mu smučanje na belih strminah enostavno ni pisano na kožo, medtem ko je s smučkami na vodi povsem drugače.

Smučati na morju se je naučil že kot otrok. "Prijatelji so imeli gliserje, tako da smo bili veliko na vodi. To mi gre dobro od rok, medtem ko smučanje na snegu ne. Na Jahorini sem stal na vrhu strmine. Kje se moram nagniti, da ne spolzim dol? On pa, da naj se spustim po malem. Trikrat smo poskusili, potem pa se mi ni več ljubilo. Tveganje je bilo preveliko," pojasni Dragojević, ki je tako smučke in pancerje postavil v kot, saj namreč prisega na teniški lopar in nogometno žogo.

S tenisom se je rekreativno začel ukvarjati pred leti, ko je sprva učil tudi svoje otroke. "Za lopar poprimem med popoldanskimi urami med tednom. Takrat namreč ne nastopam, zato imam dovolj časa, ki ga izkoristim na rdečem pesku," pojasnjuje Oliver svojo ljubezen do tenisa, medtem ko se je romanca z nogometom pričela že leta poprej.

Že v mladostniških letih je rad brcal žogo, največkrat s prijatelji, ki so igrali v Hajdukovi nogometni šoli. Imeli so veliko kondicije, sčasoma pa jo je dobil tudi sam. Kot velik ljubitelj splitskega nogometnega kluba je v mladih letih obiskoval tudi tekme, zdaj pa ga to ne gane več.

Kljub temu pa se pred igranjem nogometa hitro pojavi težava, saj za to potrebuje vsaj pet prijateljev, medtem ko pri tenisu potrebuje le enega samega soigralca. "Po navadi s seboj vzamem sina in se dve uri podiva po igrišču," prizna glasbenik.

S svojimi tremi sinovi se danes namreč druži bolj pogosto kot v času, ko so bili mlajši. Med odraščanjem sicer z njimi ni imel nikakršnih težav, kljub temu pa niso prav pogosto prisluhnili njegovim nasvetom. Danes, ko so odrasli in so si že uspeli ustvariti družine, imajo tudi za očeta veliko več časa. Pogosto so skupaj, se s čolnom odpravijo na morje ali lovijo ribe, včasih pa si iz čistega veselja tudi kaj zapojejo.

Oliver odkrito prizna, da nima zgolj enega samega velikega prijatelja. Za kaj takšnega namreč človek potrebuje dosti časa, ki ga preživi s to osebo, zaradi posla pa sam te možnosti nima. Njegovi prijatelji zato izhajajo tako kot on iz glasbenih voda, med bližnjimi pa je tudi Gibonni. "Če me boste vprašali, zakaj v pesmi Sreča pojem o miru, ki sem ga našel na svobodi, v tuji postelji in prazni sobi, o tem ne vem nič. To je napisal Gibo, kar njega vprašajte," se namuzne Dalmatinec iz Vele Luke, katerega najljubše prevozno sredstvo ostaja čoln, letal ima namreč po vseh teh letih turnej že dovolj.

Nika Arsovski

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri