Njegov glas povezujem z ljubeznijo, saj me je spremljal v trenutkih prve zaljubljenosti in ima magično moč, da me vrne v najlepše trenutke mojega otroštva in nežno poboža srce, kadar se vanj naseli bolečina.
Njegova glasba je zame meditacija, saj me umiri in prestavi v drugačno čustveno stanje. Odpelje me v svet, kjer sem varna, sprejeta in ljubljena. Pogosto obiskujem njegove koncerte, da ujamem občutke topline, obnovim vero v ljubezen in občutim srečo. In prepričana sem, da bom vse to doživela tudi na junijskem koncertu v ljubljanskih Stožicah, kjer bosta z Gibonnijem predstavila album Familija.
Večkrat sem bila na vaših koncertih, ki običajno trajajo tri ure. Navdušenje občinstva potrjuje, da poslušalci na vašem koncertu prejmejo hrano za dušo. So koncerti za vas naporni?
Moji koncerti resnično trajajo dve ali tri ure, vendar bo koncert z Gibonnijem še daljši. Koncerti zame niso čustveno naporni, so pa fizično nekoliko zahtevni. Toda še vedno uživam, ko prepevam.
Še vedno drži, da poleti nimate koncertov?
To se je nekoliko spremenilo. Nekaj dni si namreč vzamem čas za jazz nastope. Pokličem prijatelje, ki se prav tako ukvarjajo z jazz glasbo, in skupaj igramo dva ali tri dni.
Obiskovali ste Srednjo glasbeno šolo v Splitu, kjer ste igrali klarinet, kar je zanimivo, glede na to, da vas poznamo predvsem v vlogi pianista. Zakaj ste takrat izbrali klarinet?
Klavir je bil eden od predmetov, ki sem jih imel v glasbeni šoli, vendar je bil klarinet moj glavni instrument. Ko sem bil mlajši, so me sicer poskušali prepričati, da bi igral violončelo ali fagot, vendar sem izbral klarinet, kar je bilo najbrž povezano s tem, da je moj dedek igral klarinet, pa tudi dva bratranca sta ga igrala, zato je bil ta instrument povezan z našo družino. In ni mi žal, da sem ga igral.
Ste poslušali klasično glasbo v otroštvu?
Da, vendar me nihče v družini ni prepričeval, naj poslušam klasično glasbo. Kot klarinetist sem potreboval klavirsko spremljavo in preko pianistov sem bil ves čas v stiku s klasično glasbo.
Pred nekaj leti ste za glasbeno spremljavo izbrali violončelo in z violončelistom Stjepanom Hauserjem posneli album. Kako ste izbrali pesmi, ki ste jih posneli z njim?
Stjepanu sem rekel, naj naredi izbor pesmi, in ko ga je naredil, sva album posnela v eni uri. Pesmi so dobile drugačno dimenzijo, ko sva jih igrala skupaj, kar pa ne pomeni, da sva se približala klasični glasbi, ampak sva se še vedno nagibala k zabavni glasbi.
Junija boste z Gibonnijem nastopili na koncertu v mariborski dvorani Tabor. Prepričana sem, da bo dvorana polna. Toda nekoč ste v Mariboru nastopali s Kemalom Montenom in na koncert je prišlo le pet ljudi. Kako je bilo to mogoče, saj ste takrat že imeli nekaj uspešnic?
To je bilo v času bivše Jugoslavije, ko sva imela turnejo, ki sva jo začela v Makedoniji, kjer je bila polna dvorana ljudi, podobno je bilo v Srbiji, v Vojvodini in v Bosni. V Slavoniji je bilo že nekoliko manj ljudi, ko pa sva prišla do Maribora, sva naletela na prazno dvorano. Smejala sva se in se nisva obremenjevala s tem. Kemalu sem povedal, da imava samo pet obiskovalcev, on pa me je vprašal, kaj naj narediva. Potem sva vzela svoji kitari, odšla med občinstvo in vprašala ljudi, katere pesmi bi radi slišali. Našteli so moji pesmi Skalinada, Oprosti mi pape in Kemalovi Sarajevo, ljubavi moja, Jedne noći u decembru. Odpela sva pet pesmi, vrnila denar in odšla domov.
Menda je za večjo priljubljenost v Sloveniji poskrbela pesem Nadalina. Zakaj menite, da je ta pesem prepričala slovenske poslušalce?
Nadalina ima poseben ritem, ki je primeren za zabave in lahko ljudje zraven prepevajo. Do izraza je prišla harmonika in Slovenci so to sprejeli, ker jim je to blizu.
Za vašo kariero je bila pomembna tudi pesem Galeb i ja. Zakaj je bila ta pesem za vas pomembna?
Ker sem prvič prepeval tako, kot sem si želel prepevati. Pred tem nisem poznal svojega stila in že ob začetnih verzih ''lipo mi je, lipo mi je'' sem vedel, da mi takšen stil petja najbolj ustreza.
Leta 1967 ste nastopili na Splitskem festivalu s pesmijo Picaferaj, vendar ste po tem nastopu odšli v Nemčijo. Zakaj?
Ker se nisem uvrstil niti v finale na festivalu, zato sem se odločil, da bom nekaj časa nastopal v tujini. Razlog za odhod v tujino je bil tudi to, da sem se želel osamosvojiti, ker sem kot mlad moški potreboval širino in svobodo. Takrat sem namreč živel doma z mamo, očetom in bratom. Umaknil sem se in postal samostojen.
Je bilo naporno nastopati po klubih v tujini?
Ni bilo težko. Igral sem v glasbeni skupini, kjer smo igrali veliko priredb in zelo veliko smo nastopali. V tistem obdobju sem si nabral ogromno izkušenj.
V svoji karieri ste posneli veliko pesmi. Ali prepoznate v določeni pesmi potencial, da bo postala uspešnica?
Tega nikoli ne vem. Formula ne obstaja. Včasih namreč pesem postane uspešnica šele čez nekaj let. Na primer, pesem Galeb i ja na začetku ni požela pretiranega navdušenja. Ljudje so bili sicer zadovoljni z njo, ampak šele čez nekaj let so jo prepoznali kot zelo dobro pesem.
Pri Cesarici je bilo najbrž drugače.
Ne, tudi Cesarica ni postala uspešnica takoj po festivalu. Festival je bil julija, pesem pa je postala hit septembra. Nisem vedel, da bo kasneje postala takšna uspešnica. O tem odloča občinstvo in glasbeni uredniki.
Najbrž prejmete veliko pesmi od različnih avtorjev. Kakšne pesmi najraje izvajate?
Pomembno mi je, da so mi blizu in da se me dotaknejo. Toda to je težko. Izberem pesmi, ki jih čutim. Včasih ne izberem prav, včasih pa se mi posreči.
Kaj je pomembno za dobro interpretacijo?
Besedilo pesmi Sreća, ki jo je napisal Gibonni in jo prepevava skupaj, pravi, da je srečo možno najti v tuji postelji. Če to drži, to ni dobro (smeh). Pesem govori o tem, da je sanjati nesmiselno in da tudi zanašanje na druge ljudi ni smiselno. Če bi vedno verjel v to, kar prepevam, določenih pesmi ne bi izvajal. Takšen primer je pesem Ne verjamem v ljubezen (U ljubav vjere nemam).
Prepevate namreč tudi pesem Verjemi v ljubezen (Vjeruj u ljubav). Verjamete v ljubezen?
Vsekakor verjamem v ljubezen in da ljubezen oblikuje naš svet.
So se vaši sinovi kdaj ukvarjali z glasbo?
Sin Davor je prepeval tri leta. Nastopal je na festivalu Melodije Jadrana in na Zadarfestu, nato pa je nekega dne rekel, da ga petje ne veseli več. Zelo hitro se je odločil, da se ne bo več ukvarjal z glasbo.
Ste poskušali svoje otroke, ko so bili mlajši, prepričati, naj hodijo v glasbeno šolo?
Ne. Zakaj bi jih prepričeval? Veste, kdo je mene silil v glasbeno šolo? Nihče. Sam sem se odločil. To imaš v sebi. Nihče te ne more prepričati, da se ukvarjaš z glasbo.
Se vam zdi, da je danes težko uspeti na glasbenem področju?
Da. Danes je veliko glasbenikov in težko se je obdržati na glasbeni sceni. Ni se težko pojaviti, biti v medijih, temveč je težko ohraniti kariero. Potrebno je imeti predvsem dobre pesmi in dandanes ni enostavno napisati dobre pesmi. Imel sem srečo, da sem sodeloval z odličnimi avtorji, kot so Zdenko Runjić, Jure Stanić, Hari Rončević in Gibonni. Zase znam izbrati dobre pesmi.
Vaši albumi so čedalje boljši. Ste zelo zahtevni do sebe, ko ustvarjate album?
Več dejavnikov je potrebnih, da lahko posnamem dober album. Če bi moral izbrati najboljše pesmi, bi jih izbiral pet let, ker ni veliko dobrih pesmi. Večkrat dobim pesmi, ki nimajo nikakršnega smisla in so slabe.
Vas kdaj mika, da bi sami napisali pesem?
Ne, samo štiri sem napisal. Ne zdi se mi pomembno, da izvajam svoje pesmi. V interesu glasbe je, da ne postavljaš sebe preveč v ospredje.
Že več let sodelujete z Gibonnijem, ki je avtor nekaterih vaših uspešnic. Kako pa je nastala ideja za skupni album Familija?
Gibonni je predlagal, da posnameva skupni album. Strinjal sem se in mu rekel, naj napiše pesmi, potem pa bova začela snemati. V nekaj mesecih je napisal pesmi, ki sva si jih razdelila.
Najbrž pogosto slišite kakšno od svojih skladb na radiu. Toda menda ne slišite radi svojega glasu. Zakaj ne?
Ne poslušam se rad, niti ko snemam album. To je podobno, kot kadar se vidim v ogledalu, saj mi je tudi takrat neprijetno.
Kaj pa vaša družina? Poslušajo vašo glasbo?
Ne pogosto. Sploh nisem pomemben (smeh).
Je to pripomoglo k temu, da se nikdar niste obremenjevali s slavo?
Slava? Kaj je to? Pri nas ne obstaja slava, zvezdniki so v Ameriki, Angliji in Franciji, pri nas pa lahko govorimo o popularnosti. Hrvaška je namreč majhna država.
Nastopali ste v New Yorku, Parizu, Avstraliji. Zakaj so za vas pomembni koncerti v tujini?
Pomembno je le to, da se ljudje v tujini zavedajo, da obstaja nekje malo mesto, kjer je morje in kjer se ljudje ukvarjajo z glasbo. Vesel sem, da imam koncerte zabeležene na DVD-ju in da se bom lahko nekoč spominjal, kako sem nastopal v Parizu. Z Gibonnijem načrtujeva tudi koncert v Avstraliji.
Kako pomembno je imeti prijateljske odnose z glasbeniki, s katerimi sodelujete?
To lahko primerjam z znanstveniki, ki so prijatelji in sodelujejo pri določenem raziskovalnem, znanstvenem projektu. Tako se tudi glasbeniki dogovorimo za sodelovanja. To so poslovna sodelovanja, ki temeljijo na prijateljstvih in za glasbo je to pomembno. V glasbi je veliko različnih umetnikov. Sedaj sodelujem z ustnim harmonikašem Antoniom Serranom, ki je igral s Pacom de Lucio. Takšno sodelovanje je bogastvo.
Oče vam je menda kupil ustno harmoniko, ko ste bili stari komaj pet let. Kdaj ste se jo naučili igrati?
V otroštvu. Ni se je težko naučiti igrati, ampak ko sem videl Serrana, kako igra, sem pomislil, da bi bilo bolje, če jaz sploh ne bi začel.
Ste se poleg glasbe ukvarjali še s čim, ko ste bili mlajši?
Nogomet sem igral.
S čim pa se ukvarjate sedaj?
Z ribolovom. Kot pravi upokojenec sem z ribiško palico v roki (smeh).
Kaj vas osrečuje poleg glasbe?
Druženje s petimi vnuki, tremi sinovi in z ženo. Rad grem tudi na ribolov s prijatelji.
Rodili ste se v Splitu, in ne v Veli Luki, kot je večkrat napačno navedeno. In menda ste se rodili v siromašni družini.
Da, rojen sem v Splitu. Starša sta bila sicer zaposlena, vendar sta imela zelo nizke plače.
Vam je to pomagalo ohraniti stik z realnostjo?
Zagotovo. Varianta, da na začetku nimaš veliko in da vse zaslužiš s svojim delom, se mi zdi boljša, kot da imaš vse in nato vse porabiš. To je grozno.
Z Gibonnijem prepevate pesem Sreća. Kaj je za vas sreča?
To je zelo relativno. Sreča je, ko v nekem trenutku sediš v neki uvali v popolni tišini, gledaš morje in sonce.
Ste med koncertom v svojem svetu?
Da, vedno sem v povsem svojem filmu. Zaprem oči in se predam občutkom.
Gibonni pravi, da je zanj koncert psihoterapija. Kaj pa za vas?
Zame je koncert užitek. Kadarkoli prepevam na odru, uživam.
Se prilagajate željam občinstva med koncertom?
Nedavno sem imel koncert v Zagrebu, kjer sem vprašal ljudi, kaj bi želeli slišati. Sprva se ni nihče oglasil, nato pa je nekdo v zadnji vrsti rekel: Ništa nova. To pesem zelo redko igram. Toda zaradi te želje sem jo po dolgem času izvajal. Kadar slišim kakšno željo iz občinstva, se prepustim in prepevam. Ničesar ne načrtujem.
Zaradi številnih koncertov ste večkrat odsotni od doma. Kako pomembna je podpora družine na vaši glasbeni poti?
To je izjemno pomembno, saj mi družina nudi varnost, ki je ne bi imel, če bi bil sam. Pomembno je, da imam otroke in vnuke. Družina daje smisel mojemu bivanju.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču