Z žarečim obrazom, ki bi se brez težav primerjal s soncem na nebu, sem se napotila k belolasi postavi pred vhodom. Srečanje z glasbenikom, kot je Oliver Dragojević, me nikoli ne pusti hladne, saj bi mu brez težav odrecitirala njegov zadnji album, ki sem ga natančno preučila že takoj po izidu, ali pa mu ob spremljavi odmrmrala katero izmed njegovih starejših uspešnic.
Tokrat sva se srečala v luči junijskega koncerta, sproščeno, kot da bi se poznala že leta, in z nasmehom na obrazu, lahkotnim kot morska sapica.
Story: Verjamem, da ste vprašanje, kot je to, slišali že velikokrat, saj je pesem Sreča ena izmed najbolj znanih skladb z vašega zadnjega albuma Familija. Ampak vseeno ... Kaj je po vašem mnenju sreča?
Sreča je relativna. Nimaš je v genih! Lahko si srečen brez denarja in materialnih dobrin. Sreča ni odvisna od ničesar, samo od notranje moči. Če si samozavesten, če imaš v sebi vse potrebno, je to sreča. Če pa ti tega ni uspelo urediti, te ne more rešiti prav nihče.
Story: Ali verjamete, da lahko sreča pride z leti?
Z leti si zadovoljen s tem, kar si naredil. S tem dobiš mir, medtem ko je sreča nekaj drugega. Lahko si srečen, ko pride pes k tebi ... težko jo je pojasniti.
Story: Glede na to, da je odvisna od vsakega posameznika, se v nas sprožijo tudi različni občutki. Kaj sami občutite ob sreči?
To so kemijski procesi, ki jih je težko opisati. Kaj se dogaja z našim telesom, ko smo srečni? Iskreno povedano, ne vem.
Story: Kot otrocih smo se počutili srečne ob odličnih šolskih ocenah, zdaj pa potrebujemo nekaj več. Prav zato številni svojo srečo radi oznanjajo na velikem zidu.
Temu lahko rečejo, da so srečni, nihče pa ne ve, ali je v resnici tako. Ali je to odvisno zgolj od trenutka. Sreča je za vsakega nekaj drugega. Sreča se tvori v notranjosti, ko pa ta energija pride ven, lahko vsi kmalu opazijo, da si se spremenil. Če si drugačen, to povezujemo z nečim pozitivnim, in ljudje ga želijo posnemati. Morda pa prav ta 'srečna' oseba v sebi skriva tragedijo. Zadetek na lotu ni povezan s srečo.
Story: To je svojevrstna 'sreča', povezana z materialnimi stvarmi.
Seveda, a imel si srečo, da si zadel na lotu. (smeh) To je neposredna sreča. Nekoč so Marka Twaina vprašali, ali se ukvarja z glasbo. Povedal jim je, da le enkrat, pa še takrat posredno. Kako? "Nekega leta je poplavil Misisipi in voda je zalila naš dom, oče je pred poplavo ušel na omaro, jaz pa sem se skril na klavir." (smeh)
Story: Poznate veliko takšnih zgodbic?
Imam jih, kolikor hočeš, milijon! Včasih mi pridejo na uho, pa si jih zapomnim. Veš, kaj je rekel Einstein? Kaj je vojna? Množica ljudi, ki se nikoli prej ni videla in se bori na bojišču zaradi dveh, ki skupaj pijeta kavo. To je resnica!
Story: Vi citirate velika imena literature in znanosti, drugi pa citirajo vas.
Pa ne? (smeh) Verjetno neke zelo modre misli. Mislim, da to ni resnica, saj bi za kaj takega morali izdati zbirko. Le tako bi vedeli, da je nekdo nekoč res to povedal.
Story: Pred mesecem dni mi je vaš prijatelj Gibonni v intervjuju omenil, da vas dojema kot absolutno avtoriteto. To seveda ni daleč od resnice. Vaše ime je znano prav vsem prebivalcem območja Balkana.
Ah ne. (smeh) Pa tudi poštarja poznajo vsi. Pred časom je k meni prišlo pismo, naslovljeno na najboljšega pevca na Hrvaškem. Brez naslova. A prišlo je k meni v Velo Luko. (smeh)
Story: Predvidevam, da prepoznavnost ni nekaj, s čimer bi se človek zlahka spopadel.
Kako sem si to prislužil? Sam nisem nič kriv. (smeh) Ponavadi si nadenem kapo in očala, tako da me nihče ne prepozna. Tudi turisti me ne prepoznajo, če pa nisem zamaskiran, me neprestano slikajo. Nihče me v resnici ne pozna, prepoznajo le moj obraz. Nihče pa ne ve, kaj si mislim globoko v sebi.
Story: Morda ne vedo, a ste z vsakim tako prijazni.
Tako sem bil vzgojen. Tega sta me naučila oče in mama. To mi je prišlo v glavo, njuno prizadevanje je padlo na rodna tla. Tudi moj brat je tak.
Story: Kaj pa vrednote vaših staršev, ki so se še danes v vašem spominu?
Joj, to so težka vprašanja. Mogoče poštenje, zaupanje, potrpežljivost. No, predvsem to. Sem zelo potrpežljiv, to mi je morda bolj pomembno od zaupanja. Ljudje pogosto pristopijo k meni na ulici, saj po televiziji ali na koncertu dobijo občutek, da smo si blizu. Povsem jih razumem. Če pa bi jim povedal resnico, bi bili zagotovo jezni, zato odigram svojo vlogo in jim povem to, kar želijo slišati. Vsi mislijo, da sem domač. V resnici sem tudi res, vendar v zasebnem življenju, nepovezano s poslom, nisem vedno dober.
Story: Za vas prijazni pozdravi na ulici niso nič neobičajnega.
Kar je treba, je treba. Jaz sem Balkan servis. (smeh)
Story: Ali to jemljete kot del glasbenega poklica?
Seveda, vsak oboževalec pove svojo zgodbo, navadno omenijo tudi mesto ali dve, kjer so me slišali. Te zgodbe postanejo njihove in ne želim jih uničiti. Igram svojo vlogo v njihovih zgodbah. Naučil sem se odgovarjati na vprašanja, se obnašati ob teh priložnostih.
Čeprav se vsakega posameznika ne spomnim, se navadno pretvarjam. Najbolj mi gre na živce, ko nekdo reče, da sva skupaj hodila v šolo, čeprav dobro vem, da nisva. Sošolce seveda poznam. Po nekem koncertu se je someščan iz Velike Luke hvalil, da sva skupaj sedela v razredu. Pa v resnici nisva niti skupaj hodila v šolo! Lagal jim je v obraz, zato se mu nisem pustil. (smeh)
Story: Bi lahko trdili, da imate dober spomin? Dvomim, da vam uspe premagati vnuke v igri s spominskimi ploščicami.
Res je! Vnuki me vedno premagajo, saj si bolje zapomnijo. Imajo mlajše pomnilne kartice kot jaz.
Story: Si med koncerti zapomnite obraze iz prve vrste?
No, včasih pa res kakšne čedne dame. Moških pa niti ne, čeprav se s tem niti ne obremenjujem. Nemogoče si je zapomniti vse.
Story: Res je, vendar bi vsi radi bolje poznali Oliverja Dragojevića.
Poznaš Paula Younga? Nekoč smo jaz, Paco de Garcia in še nekaj glasbenikov z njim preživeli večer v Torontu. Pozno v noč smo peli Beatlese, se slikali, zabavali in noro uživali.
Nekaj let za tem je Young nastopil na festivalu v Pulju in pristopil sem, da ga pozdravim, vendar se me nikakor ni spomnil. Pa smo skupaj preživeli ves večer. Njemu je še toliko slabše, jaz se morda nekoga spomnim, saj je država majhna, on pa nastopa po vsem svetu. Nisem ga želel zadrževati, čeprav bi me morda prepoznal, če bi mu pokazal sliko. Kar precej sem se spremenil. (smeh)
Story: In če smo že pri legendarnih Beatlesih. Ste jih poslušali v mladosti? Torej niste tako kot vrstniki prisegali na narodnjake, ki so še posebej priljubljeni?
Seveda, vse od Beatlesov do Spencer Davis Group. Nikoli nisem poslušal narodnjakov, saj me spominjajo na nekaj drugega. Če podam primer. Francoska kuhinja je v svetu zelo priljubljena, medtem ko je po drugi strani hamburger instant hrana. Priljubljen povsod, pa vendar svetlobna leta daleč od francoske kuhinje. Tako je s turbofolk glasbo. Nikoli nisem bil en do tistih, ki so poslušali to glasbo in plesali na mizah. Uživam pa v opazovanju plesalcev flamenka.
Story: No, to pa je nekaj novega. Od kod vam ljubezen do flamenka?
Nekaj mesecev sem živel v Mehiki, ko sem bil v zgodnjih dvajsetih. Igral sem s še nekaj tujci, vsak večer. Naš repertoar je bil kot današnji MTV. (smeh) Želeli so sicer, da podaljšam pogodbo in ostanem v Mehiki, a so se vsi prijatelji vrnili domov, tako da nisem razmišljal in spakiral kovčke. Bil sem premlad, pretežak. Čeprav mi je bila država všeč, revna, pa vendar lepa. Ima dušo!
Story: Česa pa ste se v tem času naučili? Ste dobili kakšne nove neprecenljive izkušnje?
Morda se kaj dosti o glasbi tam nisem naučil, zato pa sem se precej naučil za življenje. V kratkem času sem se naučil veliko stvari, ki se jih drugje morda ne bi. Vsaka noč je bila moja! Naučil sem se spoštovati druge, medtem ko sem se na severu Evrope, kjer sem preživel nekaj časa, naučil točnosti.
Ko sem to preizkusil v Mehiki, so se mi izneverili vsi. Veselo so zamujali, jaz pa sem točen kot ura. "Carlos, čakam te že dve uri," sem besno ogovoril prijatelja, ki je po dolgem času le prišel. On pa mi odgovori: "Sem prišel ali ne? Kaj drugega je še pomembno?" (smeh) Kaj si ti nor! Zato sem ga začel klicati Manana, kar pomeni jutri.
Story: Zdi se mi, da je energija v Dalmaciji kar precej podobna ležerni Mehiki. Se strinjate?
Dalmacija je bolj podobna Siciliji, medtem ko so Mehičani drugačni. Odlično sem se počutil na drugi strani luže. Hrana za prste obliznit, ljudje sicer niso bogati, pa vendar so veseli. Prava norišnica, pa vendar velika zabava. Z ženo sva čez nekaj let spet odšla na dopust, tudi na zahodno obalo.
Story: V vseh teh letih glasbene kariere ste obiskali že številne države. Kaj pa vam je ostalo najbolj v spominu?
Prepotoval sem ves svet! Težko bi izbral le eno samo, saj je bilo dogodkov res veliko. Najprej bi pomislil na mehiško revščino, vendar v dobrem smislu. Prizadela me je le krivica, ki se godi revnim na račun bogatih. Spomnim se fantka, ki je prodajal srebro. Bil je zelo majhen in vsi drugi prodajalci so ga odrinili stran. To mi je ostalo v spominu!
Story: Krivice se vas torej močno dotaknejo?
Seveda, to je velika žalost. Vendar jih veliko ljudi ne opazi. Nismo vsi takšni, ljudi ne zanimajo življenja drugih, temveč zgolj lastna. Pozornost do drugih ljudi je po mojem mnenju zelo pomembna, tako kot kultura obnašanja. Če izgubiš to, pa dotik, pogled ... potem si le še številka.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
