Barka, valovi, morje, ljubezen ... Ob njem smo odraščali, se zabavali, peli in plesali, se prvič poljubili, zaljubljali in razhajali, se smejali in jokali.
Vsakič znova, ko zaslišimo njegove melodije, se spomnimo ene od svojih intimnih zgodb, saj nas popelje v čas, ki se je ustavil v spominih. Tudi mene ... Sončni vzhodi in zahodi v odsevih valov brezmejnega morja, pogledi na svobodo glasnih galebov, nepozabna Vela Luka, edinstveni izleti in dogodivščine z barko, srečanje z njim ob rakiji in pikadu ... Veselje v množini, ljubezen v dvojini, osamljenost in spomini v ednini. Trenutki sreče in žalosti, emocij in prelepih utrinkov na najlepše otroštvo in mladost ob njegovih večnih melodijah.
Od orglic prek Mehike do sydneyjske opere
Oliver Dragojević je na svet privekal 7. decembra leta 1947 v Splitu. Otroštvo je preživel na otoku Korčula, v Veli Luki. Bili so precej siromašna družina. Oče, ki je delal kot pristaniški pilot, mu je izdeloval čevlje, nosil je zakrpane hlače, meso pa so jedli enkrat na teden. Mama je delala kot čistilka v neki vojaški ustanovi v Splitu. Imel je brata in tri sestre. Ena je umrla pri petih letih zaradi salmonele, za drugi dve pa je bila že po nekaj mesecih življenja usodna prirojena anomalija. Kot navihan fantič z rahitisom in debelimi očali je nekega dne od svojega očeta dobil orglice, ki so ga tako navdušile, da je z njimi začel zabavati tudi druge otroke na ulici. Sledile so ure klavirja v glasbeni šoli, v njegove roke pa sta pozneje zašla še klarinet in baskitara. Prvi uradni nastop je imel na otroškem festivalu leta 1961. V 60. letih prejšnjega stoletja pa se je kot pevec in orgličar pridružil skupini Batali, z glasbo pa je zabaval tudi potnike na trajektu iz Splita do Vele Luke. Nekaj časa je sodeloval s svojim bratom Aljošo, s katerim sta posnela nekaj priredb svetovnih hitov. Na splitskem festivalu leta 1967 se s skladbo Picaferaj ni uvrstil v finale in po neuspehu je sklenil, da se za denar odpravi igrat po zahodnoevropskih klubih, Nemčiji, Švedski, ustvarjal pa je celo v Mehiki. Moči je združil z Nizozemcem, Nemcem in Turkom, s katerimi so nastopali vse do njegove vrnitve v domovino, ko se je pridružil zasedbi Dubrovački trubaduri. Pozneje se je vrnil v skupino Batali. Leta 1975, ko so poslušalci prvič slišali pesem Galeb i ja, pa je ljudi popolnoma navdušil. Hit ga je izstrelil med zvezde. Skladba, ki ni le zaznamovala njegove kariere, ampak pomenila tudi začetek plodovitega sodelovanja s priznanim tekstopiscem Zdenkom Runjićem. Tandem je s pesmimi Oprosti mi pape, Romanca, Stari morski vuk osvojil glasbeno sceno nekdanje Jugoslavije. Oliver je izdal 20 studijskih albumov, pet koncertnih in kup kompilacij, hkrati pa kot eden redkih glasbenikov nastopil tako v newyorškem Carnegie Hallu, londonskem Royal Albert Hallu kot tudi pariški Olympii ter sydneyjski operi.
Vroča juhica in ljubezenska zgodba
Veliko Oliverjevih pesmi je posvečenih ljubezni, njegovi je bilo ime Vesna. Pisalo se je leto 1973, ko je med koncertom na Stradunu Dalmatinec srečal črnolaso Dubrovčanko. Zaljubil se je na prvi pogled. Oliver je takrat sicer imel dekle, vendar mu Vesna, ki je takrat delala v bolnišnici, ni šla iz glave. Naredil je vse, da jo osvoji, in vse pogosteje sta se skrivaj srečevala v Splitu, saj temnolaska ni želela, da jo vidijo z glasbenikom. Leto dni pozneje sta se poročila, a kaj kmalu doživela tudi tragedijo. Med porodom jima je umrla prvorojenka. Pozneje so se jima v zakonu rodili trije sinovi: Dino in dvojčka Davor in Damir. Njun več kot 40-letni zakon ni porušila niti afera z Branko Marić Mutti, ki je bila zanj bežne narave, četudi se je ona imela za 'ljubezen njegovega življenja'. Takrat je Vesna izjavila: »Na tem svetu ne obstaja ženska, ki bi porušila vero v mojega Oliverja in v najin zakon. Zagotovo pa to ne bo uspelo neki zavrženi ljubici.« Zaradi te izjave je bila tudi na sodišču, kamor jo je na vse obravnave ljubeče spremljal Oliver.
»Srečen sem, da imam tako dobro ženo, ki me vsakič, ko se vrnem s poti, pričaka s tistim, kar imam najraje – krožnikom tople domače juhe. Nihče ne kuha bolje kot moja Vesna. Jaz pa jo razveselim s kakšnim parfumom ali drugo malenkostjo. Sem človek starinskih običajev, ki uživa v malih stvareh, toplini doma, domači juhi, otrocih, vnukih ...« je po poročanju portala Dnevnik.hr, ki je povzel glasbenikovo zgodbo, povedal Oliver. Vesna, ki velja za močno žensko, se je vanj zaljubila, ker je bil duhovit, srčen in preprost, zanj pa je zapustila tudi svoj rodni kraj, pustila službo in se preselila ter se popolnoma posvetila družini. Znala pa se je tudi pošaliti. Za medije je tako pojasnila, kako so videti njihovi družinski vsakdani: »Ne treh, jaz imam štiri otroke. Ko Oliver odpre oči, in to stori veliko pozneje kot jaz, takoj vzklikne: 'Žena, povej mi, kaj naj oblečem.' Nato me vpraša, kaj naj poje, nato me pošlje plačat položnice in prosi, da mu odpošljem pisma.«
Kaj so o njem povedali glasbeniki
Njegova priljubljenost je segla tako daleč, da so ga mediji oklicali kar za dalmatinskega Franka Sinatro, zanimive pa so tudi številne anekdote, povezane z njegovo glasbo. Po eni od njih naj bi v Avstriji obstajala kmetija, kjer naj bi krave ob poslušanju njegove glasbe dajale več mleka. Res ali ne, kljub popularnosti je Oliver menil, da ima veliko glasbenikov boljši glas kot on. »Pravzaprav jaz svoj glas bolj igram, kot pa pojem. To se mi zdi lažje, ker sem v bistvu instrumentalist,« je povedal v nekem intervjuju. In ravno zaradi svoje skromnosti se je še bolj usidral v srce ljudi in glasbenih kolegov. Ob njegovi smrti so tako po spletu zaokrožili številni zapisi ...
Jan Plestenjak je dejal, da je odšel največji pevec, interpret in prijatelj ter da ostaja njegova inspiracija. Rebeka Dremelj pa je med drugim zapisala: »Zdi se mi lepo, da ko nas nekdo zapusti, zapišemo še zadnje besede zahvale v slovo. In zato so danes socialna omrežja polna verzov, zahval, lepih besed, namenjenih Oliverju. Desetletje nazaj so bila namenjena Tošetu. Leto dni nazaj Simoni Weiss, pa Šugmanu in še in še ... lepo je, da povemo, kar nam je bilo všeč pri nekom. Še lepše pa bi bilo, če to človeku povemo takrat, ko je še živ.« Saša Lendero se je spomnila svoje mladosti. »Najlepši glas Mediterana, najsvetlejša zvezda v glasbi mojega otroštva in mladosti ... iz srca hvala za pesmi, prepolne sonca, hrepenenja, čustev, ljubezni, spoznanja, grenkobe, razočaranj ...« je zapisala. »Zelo sem si želel, da bi imel priložnost kdaj poklepetati z vami in vam povedati, da tudi jaz, čeprav sem Argentinec, uživam in pojem iz srca vaše pesmi,« je svoje občutke delil Isaac Palma. Tony Cetinski pa se je ob tem spomnil tudi na pokojnega Toša Proeskega. Zapisal je: »Počivaj v božjem miru, moj prijatelj in učitelj. Rad te imam in vedno te bom imel. Prosim te samo še nekaj. Poljubi Tošeta in zapojta skupaj eno za vse čase. Tudi njemu si bil velik vzor in pot, ki ji je treba slediti.«
Barka ga je spremljala vse življenje in popeljala na zadnjo pot
»Nikdar se nisem trudil biti popoln mož, super očka ali dedek. Vedno se trudim biti iskren v vsem, kar počnem. Ko mi nekaj ne ustreza, se to takoj vidi. Ne znam igrati, v tem sem zelo slab. To je moj način življenja, zelo so mi pomembna iskrena čustva. Če mi nekje ni dobro, tega ne bom tajil, če mi je resnično lepo, bom na koncu sam počistil šanke in stole,« je nekoč pojasnil Oliver in priznal, da kdaj tudi zajoka, saj le ko pade solza, ve, da je dobro, ker telo še funkcionira.
Od množic, ki so mu ploskale na koncertih, pa se je sivolasi gospod najraje umaknil na barko. Tam se je umiril. »Morje, narava, oljke, trta, prijatelji, družina, klape ... Vse to je bolj življenjsko kot nastop pred 50 tisoč ljudmi. S tem si človek napolni dušo in potrdi svoj biološki obstoj ... Odrineš od obale in nihče več ne more do tebe. Po vseh teh koncertih potrebujem samoto. Zato je zame barka kot država,« je nekoč dejal glasbenik. Barka ga je spremljala vse življenje, po valovih morja pa ga je popeljala tudi na poslednjo pot. Njegovo krsto je katamaran odpeljal na zadnjo plovbo proti Veli Luki, spremljalo pa jo je okoli 500 plovil, da bi pevcu izkazali čast, ki si jo je zaslužil. Na Hrvaškem so zaradi smrti priljubljenega glasbenika, ki je v 71. letu starosti izgubil boj s težko boleznijo, razglasili dan nacionalnega žalovanja.
Življenje je šlo svojo pot, a morje, bevanda in njegova glasba bodo vedno najboljša kombinacija. Tudi njegova večna, a nikoli izpolnjena želja zapeti duet s pokojnim glasbenikom Rayem Charlesom se bo zdaj vendarle lahko izpolnila. In mi ga bomo vsakič znova zaslišali ob zvokih morskih valov, tam nekje v daljavi, kjer sta zdaj galeb in on (Galeb i ja) v družbi lepega angela (Moj lipi anđele), dokler ne pridemo tja tudi mi (Kad mi dođeš ti).
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču