Za večino posameznikov bi bilo graditi ime na že vzpostavljeni družinski igralski tradiciji, ki vključuje prestižnega dramatika in najbolj znamenitega igralca v zgodovini kinematografije, prevelik zalogaj. Oona Chaplin je to storila brez napora.
Oona Chaplin je bila rojena v kraljevsko filmsko družino, v bogastvo, slavo in svet privilegijev, ki ga izdaja že priimek. Temnolasa igralka se, kljub namigovanjem, nikoli ni sramovala svojega porekla, a raje kot na stoterih udobnih blazinah živi nomadsko življenje, nenehno na poti proti novemu delu in dobrim stvarem.
“V Londonu sem nekoč živela 10 let,” pove, vendar danes nima več stalnega doma - zato da ugotovi, kje želi biti. “Počutim se, kot da nisem nikjer zakoreninjena,” odkrito priznava, ob tem, da ji je njeno ozadje vedno dovolilo imeti vso svobodo. Da dela, kar hoče. Je hčerka spoštovane igralke Geraldine O'Neill in čilskega kinematografa Patricia Castilla; njen dedek je bil Charlie Chaplin; njen pradedek tekstopisec Eugene O'Neill, njen prapradedek James O'Neill. Brez dvoma ji je zapuščina velikih imen pomagala tako zasebno kot v vztrajno rastoči karieri. “Brez dvoma imam prednost, za katero sem neizmerno hvaležna,” priznava brez dlake na jeziku.
Počaščena je bila s čudovito družino, ob priimku Chaplin pa - razumljivo - marsikdo zastriže z ušesi. “Ne vem, ali sem samo zaradi tega dobila kakšno vlogo več, me je pa brez dvoma pripeljal dlje kot sicer. Delam, kolikor trdno lahko, da sem lahko najboljša različica sebe. Če bom kdaj resnično bedna, upam, da mi ne bodo pustili delati.” Igralski posel tako ali tako nima nobenega pravega smisla, je prepričana. V Španiji rojena danes 32-letna igralka pravi, da ni ena izmed tistih igralk, ki jih vloge tako močno posrkajo vase, da med ustvarjanjem filma živijo v samosvojem oblaku.
Večina njenih vlog je sicer nagnjena h konceptu znanstvene fantastike, čeprav se zdi, da v karieri ne koleba le v varnem zavetju enega, tovrstnega žanra. Je pa res, da ji je fantastika nadvse ljuba: “Predstavlja mi platformo, na kateri lahko človeška, tudi moja domišljija popolnoma podivja. Rada berem znanstvenofantastične novele - to je ena izmed mojih večjih strasti.”
Verjame tudi, da več ljudem ko pove zgodbo prek filma, tem bolje - kar ne pomeni, da ne sodeluje rada pri manjših produkcijah: “Pomembno mi je, koliko ljudi verjame v projekt, ki ga ustvarjam. Pri Avatarju so bili ljudje izjemno kreativni in srečni, da lahko delajo vsak dan. In ta energija se prenaša name.” Ne glede na to, kdo si in s čim se preživljaš, ni boljšega načina pridobivanja znanja kot potovati, pove. Verjame, da je to najboljši način vlaganja denarja - obiskati tuje kulture, spoznati raznovrstne ljudi, živeti v drugačnem okolju in uvideti, na katerih področjih smo si različni in na katerih enaki. “To te dela boljšega človeka, bolj tolerantnega. Vsaj mene je. Svojega otroštva ne bi zamenjala za nič na svetu, če sem povsem iskrena. Upam, da bom svojim otrokom lahko podelila takšen privilegij,” upajoče pove.
V zadnjih nekaj letih se je poskušala povezati s še živečimi potomci svojih prednikov, zlasti z rodom očetove babice, Hilde Valderrama, pionirke Mapuchev iz majhne vasice. Valderrama je postala odvetnica še v času, ko so se ženske borile za osnovne pravice. Čeprav je Hilda preminila pred več kot desetletjem, je modrost, ki jo je prenesla na Oono, nekaj, kar igralko zelo bogati. Poleg tega, da je bila Hilda ključna oseba v boju za volilno pravico žensk v Čilu, je bila pozneje tudi soustanoviteljica Komisije za človekove pravice. Bila je odkrit in silovit borec proti svoji tiranski vladavini.
“Bila je ženska poštenosti in kompleksnosti. Tako sem ponosna, da sem imela to rodbino,” dodaja igralka. V želji, da bi odkrila več o ljudstvu, je Oona potovala po južnem predelu Čila, zlasti po regiji Bio Bio, ki je bila navidezna meja med zemljo, nadzorovano s strani španske krone, in suverenim ozemljem Mapuchev: “Zame je bilo to čudovito potovanje, s katerim sem se povezala s svojo preteklostjo. Raziskujem kulturo, zlasti glasbo, ki je pravi svetovni zaklad.” Ob tem je tematika radosti in naklonjenosti nekaj, kar časti z veseljem.
“Ljubezen je nekaj, kar si želimo vsi razvozlati. To je proces, pri katerem težko pridemo do zaključka. Kaj je moja ideja o ljubezni? To je težko vprašanje. Upam, da nanj nikoli ne najdem odgovora, ker se povsem zabavam v iskanju tega. Bila sem zaljubljena že v mnogo ljudi, na različne načine. Vsak dan se zaljubim znova - verjetno bi marsikdo to označil za neodgovorno. Vedno sem zaljubljena.” Spominja se svojega prvega poljuba in ljubezenskega pisma, ko je imela romantično in hkrati še povsem platonsko razmerje pri petnajstih letih s fantom iz Švice. “Drug drugemu sva pisala izjemno strastna pisma, vendar ko sva se prvič srečala, se drug drugemu nisva mogla zazreti v oči. Torej, šlo je za povsem fantastično romanco. Pisma pa še vedno hranim na varnem.”
Njenim trditvam navkljub, da je v življenju velikokrat ljubila, dodaja to, da je precej staromodna za dekle njenega kova. K temu je pripomogel blagoslov združenega, močno povezanega družinskega kroga. Starši so po mnogo letih še danes zaljubljeni do ušes, navsezadnje gre za povsem drugo generacijo: “Težko razumem, zakaj se toliko bližnjih prijateljev razide s spoštovanja vrednimi partnerji, ko bi se bilo veliko bolje malček potruditi za nekoga, za katerega nam je močno mar.”
Njena starša sta ji po 40 letih trdne zveze vzor: “Oče je svojo kariero obesil na klin zaradi mame. Šiva ji nogavice, zamenja majico, prižge televizor, ji pripravi toplo kad in mnogo drugih malenkosti. Čudovito mi je opazovati, kakšno močno vez jima je uspelo splesti. To me navdihuje,” pove. Njena mama, dedek in pradedek so namreč konstanten opomin točke, proti kateri bi morala zreti, ljudje, ki dajo od sebe vse, samo zato, da bi med soljudi širili dobre namere. Oona je sicer odraščala ob v gledališču delujoči materi, vendar se je igri upirala dolga leta. Ni želela postati igralka. Vendar je usoda želela drugače - ko je bila v internatu, je bila poklicana v zasedbo komične igre, da bi odigrala lik, oblečen v svojega dedka.
“Takrat sem bila stara 15 let. Če bi me to prosili danes, tega skoraj zagotovo ne bi storila, in če se prav spomnim, nad tem nisem bila navdušena niti takrat. Ampak sem v vlogo privolila, kar se je izkazalo za velik korak. Po sestopu z odra so se mi po licih spustile solze, padla sem v učiteljičin objem in ji dejala, da zdaj razumem. In da moram to početi. Ta noč je bila prelomna.”
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
