60-letna neobičajna ameriška igralka, ki je za vlogo jezne in užaloščene matere v aktualnem filmu Trije plakati pred mestom prejela oskarja za najboljšo igralko.
Inteligentna in duhovita Frances McDormand je igralka, ki z vsestranskostjo in raznolikostjo navdušuje vse, tudi stroge filmske kritike. V svoji karieri je prejela številne nagrade, kar petkrat je bila nominirana za oskarja, s seboj ga je odnesla že dvakrat. Odkar je leta 1997 dobila prvega za glavno vlogo visoko noseče policistke Marge Gunderson iz Minnesote v kultnem filmu Fargo (1996), dosledno ignorira vso medijsko mašinerijo: se ne fotografira, zavrača intervjuje in ne daje avtogramov. Nekateri jo označujejo za popolno nasprotje tipične hollywoodske igralke. »Če kdo pristopi in mi reče: Ali lahko dobim vaš avtogram, mu odvrnem: Ne, v tem delu posla sem se upokojila, jaz samo igram,« je pred časom povedala. »Nisem igralka, ker si želim, da me nekdo fotografira. Igralka sem zato, ker želim biti del človeške izmenjave,« razloži.
Kdo je Frances?
A začnimo na začetku. Frances Louis McDormand se je leta 1957 rodila kot Cynthia Ann Smith v Gibson Cityju, v Illinoisu, materi »z roba družbe«. Ko je imela malce več kot leto dni, sta jo kot devetega, najmlajšega otroka posvojila Kanadčana Noreen in Vernon McDormand. Gospa Noreen je bila medicinska sestra, gospod Veron pa je bil pridigar Kristusovih učencev – zaradi njegove službe so se veliko selili po Združenih državah Amerike. Na oder je prvič stopila pri 14 letih kot Lady Macbeth, leta 1982 pa je magistrirala iz gledališke igre na znani univerzi Yeale School of Drama. Čeprav jo je kmalu potegnilo v filmske vode, je ostala gledališču zvesta vso kariero. Frances McDormand je izjavila, da sta ji starša, ki sta jo posvojila, vgradila moralni barometer. Biološke matere pa si Frances ni želela nikoli spoznati, tudi ko je za to imela priložnost.
Mož jo je zapeljal s knjigami
Kot 24-letnica se je odpravila na avdicijo prvega projekta bratov Joela in Ethana Coena Krvavo preprosto (brata sta pozneje skupaj ustvarila še filme, kot so: Fargo (1996), Veliki Lebowski (1998), Ni prostora za starce (2007), Hail, Caesar! (2016) idr.), kjer se je Frances potegovala za vlogo Abby. Ko sta jo Coenova povabila v drugi krog avdicije, ju je zavrnila, ker je imel njen takratni fant premiero soap opere z dvovrstično vlogo. Prav ta predrznost ji je prinesla vlogo, a ne samo to. McDormandova je imela na snemanju filma s seboj samo eno knjigo, Joel Coen pa ji je prinesel knjigi avtorjev Chandlerja in Jamesa M. Caina. »S katero naj začnem?« ga je vprašala. Poštar zvoni samo dvakrat, je odgovoril. Od takrat sta večere preživljala z vročo čokolado in pogovori o knjigah. »Pretreslo me je, da imam lahko ljubimca, s katerim lahko tudi delam,« je povedala. »Spoznala sem, da v resnici lahko ljubim in živim hkrati, da se ne opravičujem za nič in da nič ne skrivam!« Frances McDormand se je leta 1984 tudi poročila z Joelom. Ta pa ji je nadel kar poročni prstan svoje nekdanje žene. Marsikateri ženski nepredstavljivo, a ne Frances. Ta poteza se ji je zdela praktična, zakaj bi namreč poročni prstan vrgli stran. Skupaj sta leta 1995 posvojila sina iz Paragvaja – Pedra McDormanda Coena, za katerega je McDormandova izjavila: »Nisem rodila svojega sina. Srečala sem ga, ko je imel šest mesecev. Toda od trenutka, ko sem ga zavonjala, sem vedela, da je moja edina skrb, da ga zavarujem in obdržim pri življenju.« Pedro ni šel po stopinjah Frances in Joela, odločil se je za delo zasebnega trenerja, masažnega terapevta. Danes družina Coen-McDormand v živi New Yorku.
Stran z diskriminacijo
Frances McDormand je po 10 letih prejela še enega oskarja za najboljšo igralko v glavni vlogi v filmu Trije plakati pred mestom. A njenega dosežka si ne bomo zapomnili samo po tem. Na podelitvi oskarjev McDormandova ni pozabila opozoriti na ženske v filmski industriji. Še posebej pa je pozornost pritegnila z dvema besedama: Inclusion rider. S tema dvema besedama je ponudila rešitev za vprašanje spolne, rasne in druge diskriminacije. Kot je pojasnila na tiskovni konferenci, gre za klavzulo, ki se na zahtevo igralca vstavi v njegovo pogodbo; s tem lahko vplivaš na najmanj 50 % spolne, rasne in druge raznolikosti v filmski ekipi.
Biti star 60 let je tudi prednost
Pri 60 let stari igralki se seveda porajajo tudi vprašanja staranja. Frances meni, da je dobra stvar staranja to, da je življenje zapisano na našem obrazu. In to ni edina prednost ženske pri 60 letih. »Deset let klimakterija je končno za tabo, ljubiš svoje otroke in ljubiš svojega partnerja, toda nenadoma na svetu ni osebe, ki bi te ustavila pred tem, da si to, kar v resnici si. Nikoli več si ne želiš biti nesamozavestno dekle, ne pogrešaš več pogledov moških in si ne želiš več ugajati. Odkriješ, da je ta nevidnost v resnici največja skrivnost in največje darilo, ki ti ga je kdo lahko dal.«
Trije plakati pred mestom
Zelo posebna igralka je pred kratkim osvojila že drugi prestižni kipec za najboljšo glavno žensko vlogo v filmu Trije plakati pred mestom. Irski režiser Martin McDonagh je navdih in osnovno idejo filma črpal iz lastne izkušnje. Ko je nekoč z avtobusom križaril po ameriškem podeželju, je ob cesti zagledal dva velika oglasna plakata z nenavadnimi napisi. V tistem bežnem trenutku ni mogel razvozlati ozadja resnične zgodbe, a podoba se mu je za vedno vtisnila v spomin. Nastala je mojstrovina, ki navdušuje gledalce povsod po svetu. Filmska zgodba se začne več mesecev po tem, ko so Mildred Hayes (Frances McDormand) umorili hčerko, policija pa še vedno ni našla morilca. Razjarjena in prizadeta mati se zato odloči za drzno potezo. Najame tri reklamne panoje, ki stojijo pred vstopom v domače mestece, nanje pa da napisati ogorčeno sporočilo, namenjeno šefu policije Williamu Willoughbyju. Plakati nemudoma sprožijo odziv. Ko se v primer vmeša policist Dixon, nezrel mamin sinko in nestrpen nasilnež, se bitka med Mildred in možmi postave v mestecu Ebbing še zaostri.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
