Ob koncertu Oliverja Dragojevića 4. junija v ljubljanskih Križankah gotovo ne bo manjkalo mediteranske atmosfere, zagotovljena pa so tudi čustva in dobra glasba. Kaj več kot obojestranskega dobrega počutja pa si pevec tudi ne želi, saj je vse, kar si na koncertu želi, da pesem deluje in je vsem lepo.
Kaj potrebujete za občutek sreče?
Stvari, ki nekoga osrečujejo, drugega ne. Potrebujem zelo malo. Ne morem pojesti dveh kosil, potrebujem malo morja, mir, ravnovesje, dobre, pozitivne ljudi, ki razumejo glasbo. Torej potrebujem glasbo, mir in dobroto.
Se v življenju trudite biti dobri?
Po vzgoji in nekaterih parametrih sem dober, vsi v moji družini so dobri. So prave dobričine in nimajo potrebe po agresiji ali dominaciji. Nihče ni egocentrik.
Menite, da vi niste, glede na to, da nastopate?
To ni nič, to me ne zapelje, ker sem rojeni glasbenik. V moji družini vsi pojejo, tako da sem genetsko predviden za petje, glasbo. Se pravi, da petje ni vprašanje, temveč samo po sebi umevno. Nimam potrebe po dokazovanju, ne želim dominirati, želim le, da pesem deluje in je vsem lepo. Če ni te 'štimunge', potem je bolje, da se z glasbo ne ukvarjaš. Najprej mora biti lepo meni, da bi bilo lepo tudi poslušalcem.
Kako najdete 'štimungo', če isto pesem pojete že tisočkrat?
Igram na inštrumentih in vedno najdem zanimiv glasbeni motiv. Ko ga iščem, najdem neko noto, ki je včeraj ni bilo. Ta me odnese v moj svet. Samega sebe moram animirati, da mi je dobro. To lahko primerjam s seksom: če je seks vsak dan enak, dolgočasen, pomeni, da moraš sam sebi narediti nekaj zanimivega, da lahko uživaš.
Se pravi, da ne gre za ponavljanje skladb, ki jih pojete iz večera v večer?
Seveda ne. Pomembna je kreacija, če je nimaš, poješ kot avtomat.
Rojeni ste v Splitu, vaši pa so iz Vele Luke na Korčuli. Kako sta na vas vplivali obe sredini, urbana in otoška?
Rojen sem v Splitu, kjer sem tudi hodil v šolo, počitnice in praznike pa sem preživljal na otoku, tako da se mi ni bilo treba navajati na mesto, ker sem bil tam rojen.
Ljudje z otokov so kar malo posebni. Živijo izolirano, meni so reggae ljudje. Tisti, ki ni z otoka, in pride na otok pozimi, mora dobro paziti, kako z otočani živi, ker jih je treba razumeti. Na otoku je težko zdržati, temu primerno je njihov humor neusmiljen. Če imaš nekakšno pomanjkljivost, te drezajo naravnost vanjo. Jaz sem z otočani v redu, saj govorim 'veloluško' in smo si preblizu, da bi mi nagajali. Spoštujejo me, saj jih navzven na svoj način predstavljam.
Omenili ste, da nimate potrebe po dokazovanju. Zakaj pa je šlo, ko ste nastopali po večjih svetovnih dvoranah?
Nastopal sem v Londonu, Parizu, Sydneyju in New Yorku. Imel sem željo nastopati v kultnih dvoranah, in ko sem to realiziral, mi je bilo v čast in pohvalo. Gre za moje otroške sanje, ki sem jih uresničil, ostajata mi le še Moskva in Tokio.
Tokio?
Tokio mi je zanimiv, pogovarjal sem se z japonskim veleposlanikom v Zagrebu in povedal mi je, da bi zelo rad videl, da grem v Tokio. Povedal sem mu, da me tam nihče ne bi razumel, odgovoril mi je, da smo tam Evropejci vedno dobrodošli, ker jim je naša kultura zelo zanimiva.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču