Ljubljana bo v jesenskem in zimskem času spet zaživela v glasbenih spektaklih in eden izmed teh je tudi koncert legendarne zasedbe Parni Valjak, ki bo ljubljanske Stožice napolnila 4. novembra.
Nekaj zanimivih prigod iz svojega življenja nam je zaupal tudi njihov pevec Aki Rahimovski.
Zadnji album ste posneli pred tremi leti. Kako skupina dobi motiv, da po vseh teh letih še vedno igra? Je to ljubezen do glasbe ali kaj drugega?
Tu je Hus zelo pomembnem katalizator, ki nas spodbuja, da zadevo peljemo naprej. On je avtor skupine, in ko prinese pesem, svet starcev odloči, ali bo pesem izvedena ali ne. Ko nismo na poti, smo v studiu, kjer preizkušamo pesmi in igramo. Kar zadeva nas, smo stalno v glasbi, saj je to naše življenje. Če se dobro počutimo, gremo s pesmijo v javnost. Seveda, najprej nam mora biti pesem všeč. Tu ni neke matematike, ne sprašujemo se, ali bo pesem hit. Do zdaj hvala bogu nikoli nismo zgrešili.
Obstaja recept, da skupina doživi toliko let?
Če bi obstajal recept, kot so kuharski recepti, bi ga uporabili, ampak ne gre tako. Če bi bilo tako, ne bi več igrali, ampak bi uživali življenje, a vseeno ne bi živeli brez glasbe. Recept je morda ta, da sva Hus in jaz v skupini že od začetka. Dobili smo se spontano in zdaj delava in sodelujeva skupaj 42 let. Pomembna je tista človeška plat. Imeli smo srečo, da so bili v skupini vrhunski glasbeniki, a smo vedno gledali na človeško plat.
Kateri so bili ključni trenutki, da je skupina postala tako priljubljena, kot je danes?
Skupina je zamenjala tri, štiri postave. Ljudje se prihajali in odhajali, vendar nikoli se nismo sprli. Še vedno smo prijatelji in sodelujemo. Zadnja postava, s katero smo že 25 let, je nadgradila tisto prvo uspešno obdobje Parnega Valjka nekje do leta 1990, ko smo naredili hite Jesen u meni, Prokleta nedelja in podobne. Kot sem že dejal: če želi človek biti v Parnem Valjku, mora biti predvsem človek. Mi smo po 100 dni na leto skupaj. Koliko sem videl slik, da ni neke prave kemije in da so nekateri skupaj samo zaradi denarja.
Imate kaj nostalgije po jugoslovanskih časih, ko ste delovali na večjem trgu?
Ne vem, kaj sploh pomeni nostalgija. Srečo imamo, da smo živeli v obeh obdobjih, torej jugoslovanskem in postjugoslovanskem. Imamo 'kredit' iz tistih časov, da se lahko vrnemo povsod. Spremlja nas že četrta generacija mladih, ki poznajo ogromno naših pesmi na pamet, ker so jih poslušali njihovi starši in gre za neko nasledstvo. Danes je zelo težko pridobiti mlado občinstvo na štos. Imajo internet in vse je precej bolj odprto kot nekoč. Imeli smo tudi srečo, da smo delovali v tistem obdobju, ko so obstajale plošče, in zanimivo je, da so danes spet aktualne. Takrat so te predstavljali uredniki v televizijskih in radijskih oddajah, in to je bila velika stvar. Delale so se mamutske turneje po 200 dni.
Je kakšen koncert, ki vam je ostal v spominu?
Precej jih je. Meni je denimo ostal v spominu koncert v Sarajevu 1995, 1996 takoj po koncu vojne. Bilo je nepozabno, ne samo za nas, ampak tudi zanje, ko še do včeraj niso smeli obrniti hrbta. Imam cel VHS-posnetek koncerta, ampak rad bi šel v Sarajevo na BiH TV, da mi naredijo DVD-posnetek.
Ste težko prenesli tisto obdobje razpada, ko ste se nenadoma morali osredotočiti na hrvaško realnost?
Upam, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo. Ostali smo v stiku s tistimi ljudmi, ki so v tej vojni videli zlo. Nimamo težav igrati v Beogradu, ker imamo glede tega čisto vest. Naše pesmi imajo visoko sporočilnost, sporočajo ljubezen, in kar je najpomembneje: ljubezen je univerzalna zadeva, brez ljubezni ni ničesar. Edino, česar takrat nisi mogel zaradi razmer, je bilo igranje.
Kakšne spomine imate na Slovenijo oziroma na Ljubljano?
Lepe, sploh zato, ker sem nekoč služil vojsko v Šentvidu. Morda je kljub temu bolj slab spomin, ampak vseeno. Vse v življenju moraš izkusiti. Spomnim se naših izvajanj v študentskem naselju, kjer je bilo zelo pestro. Veliko smo se družili z Buldožerji. Sam imam Slovenijo za svoj dom, ker smo razmeroma blizu. Tu smo snemali album Glavom kroz zid. Snemali smo v starem Tivoliju pri Podbevšku. Zdaj pa snemamo v Novem mestu, kjer so dobri pogoji.
Kako bi ocenili sedanjo rokovsko sceno na Hrvaškem?
Ne bi ocenjeval. Meni je pomembno, ali mi je pesem všeč ali ne. So nekatere pesmi, pri katerih vidiš, da je vloženo veliko truda, čeprav imam še vedno raje starejše pesmi. Foo fightersi vedno v intervjujih poudarjajo, da so jim Led Zeppellini vzorniki. Pomembno je, da imaš pri kreaciji pesmi naraven zvok, in to je kitara v rokah.
Imate raje velike ali male dvorane?
Nam je vseeno, saj vedno želimo obdržati isto raven, pri čemer nam ni primaren zaslužek. Pred kratkim smo nastopali v puljski Areni, kjer je nastopal tudi Robert Plant in vstopnica za njegov nastop je stala od 50 do 70 evrov, naša pa je bila 25 evrov. Ljudje so se čudili, zakaj je tako poceni glede na produkcijo, ki jo imamo.
Pred kratkim ste izdali novo edicijo ...
Pripravili smo novo edicijo s šestimi cedeji, ki je pravzaprav že narejena. Dva DVD sta iz Zagreba in iz puljske Arene, presek 70, 80 pesmi in koncertov. Izdali smo tudi novo pesem Ljubav. Vedno pa jih izdajamo v naši založbi Croatia Records.
Napisal: Tomo Ravbar
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
