Nekega vročega julijskega dne leta 1964 je v Banjaluki na svet prijokal glasbenik, ki je pozneje zatresel balkansko glasbeno sceno. Saša Lošić je užival v brezskrbnem otroštvu, ki ga je v veliki meri preživel tudi z babico s Hvara.
Njegov oče je bil ustanovitelj Televizije Sarajevo, zato se je priljubljeni 'Loša' dolgo boril s tem, da si je utrl pot iz očetove sence. Dolga leta je bil znan kot Dobrov sin, šele z bliskovito priljubljenostjo Plavega orkestra so začeli njegovega očeta prepoznavati po sinu. Dar za glasbo je podedoval po mami, ki je na kitari rada preigravala italijanske popevke, sina pa je naučila igrati kitaro. Kot otrok je bil Saša zelo sramežljiv, le težko je našel hobi, ki bi za dlje časa pritegnil njegovo pozornost.
Vse od šaha pa do nogometa - ne pretirano vztrajni fant je obupal kmalu po tem, ko je opazil, da ni najboljši. Bolj kot šport so ga zanimale knjige, zato so se vrstniki pogosto norčevali iz njega, prislužil si je vzdevek 'Kultura'. V mladostniških letih ni spadal med fante, ki bi jih obdajala gruča deklet. Uteho je našel v glasbi, s prijatelji je leta 1981 ustanovil skupino Ševin orkestar, ki pa se je kmalu preimenovala v Plavi orkestar.
Skupini se je nekaj let pozneje priključil Mladen Pava Pavičić, kitarist, ki ga je Saša spoznal na prvi sarajevski gimnaziji, pridružil pa se jim je Samir 'Čera I' Čeramida, brat dvojček enega od prvih članov Admirja. "Imel sem čepico, bil sem videti kot hipster, kot neka ruska zvezda. Naš kitarist je bil kot Billy Idol z visoko blond pričesko. V naši skupini sta bila še dvojčka, ki sta se rodila z le sedemminutno razliko," danes člane Plavega orkestra opiše frontman skupine. Vse drugo je zgodovina, bi lahko rekli.
Po koncu služenja vojaškega roka se je 'Loša' vpisal na likovno akademijo, smer industrijsko oblikovanje, fantje pa s študijem niso bili najbolj zadovoljni, zato so se z velikim veseljem odzvali vabilu takratnega menedžerja. Odpotovali so v Zagreb, da bi tam posneli nekaj poskusnih pesmi. "Med počitnicami smo se z jutranjim vlakom odpeljali v Zagreb, da bi posneli demo posnetke. Posneli smo le štiri, Suada, Bolje biti pijan, Sudatski bal in Goodbye Teens. Takratni lastnik studia Vladimir Smolac nas je poslušal in rekel, da bo poklical takratnega urednika založbe Jugoton Sinišo Škarico in Maria Plošnjaka. To je tako, kot da bi danes poklical podjetje Warner Bros. Nismo mogli verjeti. Res boste poklicali njih? Seveda, te pesmi imajo potencial. Halo, Siniša, daj pridi sem, imam neke super fante, ki bi jim lahko uspelo. Imeli so sestanek v prostoru za snemanje, mi pa smo jih gledali skozi steklo. Kot v nemem filmu. Ne moreš si predstavljati, kako živčni smo bili. Stari smo bili 19 let. Bilo jim je všeč. Siniša je izvlekel aktovko in iz nje potegnil ekskluzivno pogodbo. Takoj smo jo podpisali, saj nas zaslužki in odstotki takrat niso zanimali. Pomembno je bilo le, da album izide. Tako je nastala plošča Soldatski bal, ki smo ga prodali v natanko 500 tisoč izvodih," pripoveduje Saša, ob tem pa ni posebej treba poudarjati, da je histerija ob izidu prvega albuma ušla izpod nadzora. Plavi orkestar so številni novinarji poimenovali kar Beatlesi izza železne zavese. Še danes se Loši zdi, da sanja.
Evforija se je razširila po vsej Jugoslaviji, dekleta so omedlevala, pošiljala pisma, koncertne dvorane so bile polne do zadnjega kotička. Pičle štiri mesece po začetku kariere so že napolnili ljubljanski Tivoli: "V podhodu na Kongresnem trgu smo imeli promocijo albuma. Ves trg je bil poln mladine, ki se je zbrala, da bi nas videla. Kričali so in se nam želeli približati. Z nami je bila policija. Stekla so pokala od hrupa. Tekli smo do hotela, za nami pa trume oboževalcev. V hotelu smo tako morali ostati dan in pol, saj nismo mogli ven. Zmanjkalo nam je cigaret, zato nam je bilo žal, da nismo naredili kar cele zaloge. Bili smo šokirani."
Telefoni so zvonili ves čas, avtobusi, polni deklet, pa so se ustavljali pred Loševim blokom, zvonec se je kar naprej oglašal. Na začetku je s pomočjo mame odgovarjal na pisma, potem pa je vse skupaj postalo preveč stresno. Po prvi, sladki, kot pravi Saša, plošči so fantje posneli drugo z naslovom Smrt fašizmu, ki je prav tako sprožila pravi val in je bil prodan v 300 tisočih primerkov, nato pa tri leta pozneje še album Sunce na prozoru in leta 1991 album Simpatija, ki je zadnji pred razpadom Jugoslavije. Z začetkom vojne je vsak izmed članov odšel na svoj konec sveta, Pavčić se je preselil v Kanado, Lošić pa se je le s puloverjem, neseserjem in vrečko v roki odselil v Slovenijo, kjer se je posvečal skladanju filmske in gledališke glasbe.
Pri ustvarjanju je sodeloval s številnimi zvenečimi evropskimi glasbenimi imeni, nekaj let po koncu vojne pa je prispeval k obuditvi Plavega orkestra. Kot je izdal v nekem intervjuju, je med vojno prejel bobnarjev klic, češ da se med njimi kljub razdalji ni nič spremenilo, tako da je pomislil, da je zgodba skupine zgodba o prijateljstvu, ki bi jo bilo mogoče nadaljevati tudi po koncu vojne. Plavci so tako 1998 izdali nov album Longplay, ki je prinesel tudi hite, kot sta Od rođendana do rođendana in Ako su to samo bile laži. Po selitvi v Slovenijo je Saša Lošić zaslovel tudi kot skladatelj filmske glasbe, med drugim je napisal glasbo za nepozabne slovenske filme, kot so Outsider, Kajmak in marmelada ter Petelinji zajtrk, pred 12 leti pa je predstavil tudi projekt Saša Lošić Film Orchestra.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
