Duh glasbenega samouka danes živi v liričnih manifestacijah, ki jih je pustil za seboj.
Videti je bil starejši, kot je v resnici bil. Igralec in pevec Raleigh Ritchie je mesece pred smrtjo dejal, da lahko v njem slišimo tisto, kar ga bremeni in proti čemur se tako močno bori. Glasba je Macu prinašala mir, hvaležnost pa ji je vrnil z udobjem, ki smo ga ob njegovih delih močno občutili. Oboževal je Beatlese - njihovo dvojnost je kazal v svojih delih. Bil je poosebljeno 'delo v nastajanju', kot so ga radi opisovali, in na neki izvirno realističen način je v tem tičalo bistvo resnice.
Ni hlepel po skrivanju svojih nepopolnosti pred ogledalom družbe in bolečina ob izgubi neponovljivega umetnika današnjega časa je toliko hujša zaradi vedenja, da je imel toliko talenta, želja in načrtov, ki bi jih zagotovo uresničil. Eden izmed novinarjev, ki je Macov labirint življenja izkusil iz prve roke, je v intervjuju le nekaj dni pred smrtjo zapisal: “Če želite proslaviti njegov spomin, gradite svoje sanje in poslušajte občutke. Bodite sila, ki združuje ljudi, iščite in spodbujajte veličino življenja. Malcolm je bil iskriva duša, iskreno predana ljubezni in svetlobi, ki jo potrebuje svet. Želim si, da bi mu bilo prizaneseno.”
Na očeh javnosti je zorel približno deset let. Njegova slava ni bila ravno tipična, bolje rečeno, bil je prepoznaven. “Ko sem začenjal kariero, sem bil prepričan, da bom postal največji glasbeni izvajalec,” se je v nekem intervjuju spominjal pevec. Takrat je bil najbolj 'guglana' oseba leta. “Takoj za dietami ali nekaj takšnega,” se nasmehne. Koncerti so bili razprodani, zgoščenke so se prodajale v astronomskih številkah, singli so šli za med in pristali na prvih mestih lestvic. Takrat je pomislil, da se morajo stvari odvijati počasneje. Da ga ne bi odneslo in ne bi hlepel po večjem.
V zadnji izdani zgoščenki je komad z naslovom 2009. V njem, citiramo, pravi: “Včasih si želim, da bi izbral lažjo pot namesto demonov, velikih kakor hiša …” Življenje bi bilo lažje, če bi imel povsem navadno službo, je iskreno povedal: “Da bi lahko zvečer prišel domov, našel trenutek miru, premišljeval.” Kariera je bila nedvomno polna vzponov in padcev. Njemu je uspelo okusiti obe plati.
“Začetek kariere je bil popolnoma brezskrben. Doživljal nisem niti kančka žalosti, depresije. To je bilo za trenutek. Nato je prišla temačnost. Ampak ko imaš priložnost živeti z vidika obeh plati, si hvaležen za vse, kar prinašata na mizo. Res ne bi želel biti samo srečen ali samo žalosten. Hočem imeti dobre in slabe dneve,” je bil iskren.
Vso tesnobo, ki jo je skrival v sebi, je odganjal z glasbo, igranjem klavirja in z aktivnostmi na prostem in gledanjem serij. V srednji šoli tudi s plesom, hiphopom - zanj je nekoč celo dobival priznanja na lokalnih tekmovanjih in s športom na splošno, do katerega je gojil veliko naklonjenost. “Ko sem jih dopolnil petnajst, sem popolnoma spremenil način življenja. Načeloma sem bil športni navdušenec, redni gost na srednješolskih zabavah, dokler ni hiphop razmajal te stabilnosti. Počutil sem se, kot da je ta postal moja služba, in posvetil sem mu ves svoj čas,” se je spominjal.
V takratnem obdobju se je kot samouk naučil igrati na nekaj glasbil, od klavirja do bobnov, basa in kitare in že leta 2010 pri sedemnajstih podpisal pogodbo z neodvisno založbo Rostrum records. Čeprav so mu navdušene nad talentom svojo podporo ponujale največje državne založbe, se je odločil za slednjo, ker je bila v rojstnem kraju, ta pa je omogočila karierni preskok in lep finančni zaslužek. Njegova prva zgoščenka Blue slide park se je pod njihovim okriljem prodajala za med in pristala na vrhu lestvic, kar ga je dobesedno čez noč umestilo v ameriško elito te industrije.
Uspehom drugih del navkljub prva zgoščenka še vedno ostaja eno izmed njegovih največjih glasbenih del. Tri leta pozneje je lansiral lastno produkcijsko hišo REMember Music, ki jo je poimenoval po preminulem prijatelju, in se spustil v 10-milijonski distribucijski dogovor s filmskim gigantom Warner Bros. Kdo bi vedel, da bo Mac, rojen kot Malcolm James McCormick v Pittsburghu v Pensilvaniji leta 1992, posegel po zvezdah. Njegova mati Karen je bila fotografinja, oče Mark arhitekt, oba pripadnika različnih verskih prepričanj.
Nanj sta prenesla židovska načela in ni presenečenje, da se je že pred leti kar sam oklical za najbolj 'kul' židovskega raperja, v šaljivem rivalstvu s konkurenčnim Drakom, ki se je prvi nadejal tega vzdevka. Je pa javnosti leta 2012 razkril nič kaj zgledne skrivnosti življenja izza odra. Med svetovno turnejo je začel jemati kombinacije tablet za lajšanje stresa, odvisnosti pa se je otresel nekaj mesecev pozneje, le zaradi snemanja resničnostnega šova Mac Miller and the Most dope family.
“Niti za trenutek nisem bil trezen. Bližnji me niso mogli niti pogledati v obraz, bil sem popolnoma izgubljen,” se je dobro spominjal. Med njegovo odvisnostjo so za medije o tem spregovorili njegovi številni prijatelji iz otroštva, ki so bili začudeni, kako se mu je ob vsej količini konzumiranega alkohola sploh uspelo strezniti. Miller je v šali dejal, da je nenehno z nečim obseden. Večino časa z glasbo, a na žalost tudi z drogami: “Žal tako deluje moja osebnost,” pove.
In ko se je prav zaradi opojnih substanc za večno poslovil v svojem losangeleškem apartmaju 7. septembra, je na dan pricurljal eden izmed zadnjih intervjujev, tik pred smrtjo. Povprašali so ga, s kakšnimi mislimi bi nagovoril mlajšo verzijo sebe, in občutja strnil nekako takole: “Dejal bi si, naj se ne obremenjujem preveč. Vsi nosimo različna bremena, a to so le poglavja. Koščki sestavljanke. Prišel bo nov odlomek. In bolj ko zaupam samemu sebi, bolj sem prepričan o uspehu. Vendar le toliko časa, dokler se občuti preprosto, kot nekaj naravnega.”
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
