Prljavo Kazalište: Slabo občinstvo ne obstaja!

Prljavo Kazalište: Slabo občinstvo ne obstaja! (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
7. 3. 2017

Legende jugoslovanskega rocka, skupina Prljavo kazalište, ki je svojo pot pričela leta 1977 v Zagrebu, je navdih sprva našla v punk glasbi, svoj prvi uspeh pa dosegla še v času, ko so bili fantje zasedbe še 'mulci', ki so gulili srednješolske klopi.

Poimenovali so se po eni izmed epizod priljubljenega stripa Alana Forda, ki ga radi še danes vzamejo v roke, saj verjamejo, da so kljub letom še vedno zelo aktualni. Šest let po nastanku skupine se je zamenjal pevec in namesto Davorina Bogovića je vstopil Mladen Bodalec, s čimer se je skupina usmerila v takrat priljubljeni rock. V osemdesetih se je njihova kariera strmo vzpenjala z izidom albuma Zaustavite zemlju, ki je takrat zaradi kontroverznosti sprožil velik odziv v javnosti. Kaj kmalu so sledile številne turneje širom sveta, Prljavo kazalište pa ostaja kultno ime jugoslovanske rock glasbe tudi danes, ob praznovanju 40-letnice, ko zasedba prihaja tudi k nam v ljubljanske Stožice. Kljub letom, desetletjem, ki so minila, se fantje radi ozrejo na trenutno aktualno dogajanje, s katerim so še vedno tesno povezani. Po njihovem mnenju je glasba vse prevečkrat podrejena družinskim vezem, vsaj tako meni frontman Jasenko Houra: "Pel je oče, pa bo tudi sin".

Mi smo imeli motiv v življenju

Seveda je v glasbi precej težje, sploh v rokenrolu. Selekcija je namreč ogromna, veliko je dobrih ljudi in vprašanje je, kdo bo zaplaval. Vidim veliko dobrih otrok in dobrih družin, ki jim mama skuha sarmo pred koncertom, potem pa postanejo popularni. Z vrtenjem brez posebnega talenta dobijo zveze in postanejo prepoznavni. Bojim se, da to ne prinese rezultata, saj se jih nihče ne bo spominjal. Vsak izbira svoje življenje. Pri teh ljudeh ne vidim ljubezni, duše, Dostojevskega. Vsi bi nekaj ustvarili umetno."

To se je dogajalo tudi pred štirimi desetletji, ko so si sami utirali pot na sceno, vendar so sami to počeli s srčnostjo in predanostjo glasbi, zgledovali so se po svojih idolih, saj verjamejo, da ti močno zaznamujejo vsakega posameznika. "Mi smo imeli motiv v življenju, bili smo otroci stripov. Imeli smo vzornike, boeme," se spominja Jasenko, ki verjame, da danes obstaja še druga težava, in sicer pomanjkanje dobre volje. Po mnenju glasbenika je dandanes največji problem ta, da se ljudje premalo smejijo in zabavajo, on pa bi še danes z velikim veseljem zbijal šale na račun dogajanja in spravlja okolico v smeh. Čeprav se mu misel na to, da otroci odraščajo v tem okolju, zdi grozljiva, sam vidi luč na koncu tunela.

Današnja mladina ima po njegovem mnenju dovolj trdoglavosti in ponosa, zato verjame, da lahko poskrbijo za preobrat v družbi. Tudi sam ima tri otroke, Ivana, Mirjano in Doro. Prvi bo verjetno sledil očetovim stopinjam, saj rad piše in oblikuje besedila za pesmi, medtem ko najraje prisluhne ameriškemu rapu, srednja hči uživa v nežnem rocku, mlajša pa obožuje predvsem najstniške idole.

Sin je po značaju zelo podoben očetu, saj je velik zabavljač, ki nima nikakršnih strahov in tako kot on išče nove izzive. "Kjer je družba, tam je tudi on. Mislim, da je bolj podoben mojemu očetu, saj ima rad pesmi in ples," ponosno razlaga Jasenko, čigar žena, Kanadčanka, je zagovornica legendarne angleške rock skupine: "Zanjo obstaja le en sam bend, Led Zeppelin, drugi pa nismo kaj dosti vredni. Jaz pa obožujem U2, zato sem jo odpeljal na koncert. Bila je vsa užaljena, saj ji ni bilo jasno, zakaj je Bono na koncertu veliko časa le govoril. 'Nisem plačala, da bo govoril, temveč pel', se je pritoževala.

Bendi so tu, da jo zabavajo, tako je to v njeni glavi." Prav zaradi tega tudi sam verjame, da obstaja velika razlika med poslušalci na različnih koncih sveta. Prljavo kazalište je sicer do zdaj nastopil že na številnih celinah in glede na neskončno število nastopov jim je uspelo sestaviti svojevrsten koncept: "Nam na turneji vedno govorijo, da imamo opravka z zahtevnim občinstvom. Zadovoljili smo že številne oboževalce, ne štejem več koncertov, zato ne verjamem v to.

Bistvo ni v občinstvu, ampak izvajalcih.

Mi imamo obrnjeno tezo: Bend mora dobro igrati, potem pa bo tudi občinstvo razpoložena. Kje pa je drugače logika? Kot na športnih dogodkih ne moreš pričakovati, da te bodo gledalci ponesli do odlične forme. Fant, daj kaj od sebe in zaigraj malo bolje, zakaj pa smo drugače prišli na tekmo!? Najprej bi občinstvo moralo začeti ploskati, potem pa šele skupina. Narobe! Kot bi si ogledal Romeo in Julija, pa bi morala biti publika dobra, da bosta igralca dobro odigrala vlogo. Koncept je malo drugačen, pa vendar mislim, da je pravi. Moraš biti profesionalec, moraš dati vse od sebe, pri tistem, kar počneš, in potem boš sprožil dober odziv. Z leti smo se tudi mi marsičesa naučili, ko smo gostovali po svetu, smo šele uvideli, kako bi vse skupaj moralo biti."

Nika Arsovski