Srbska pevka Ana Nikolić, ki je nastopila tudi že v Sloveniji, živi precej turbulentno življenje, zaradi česar je deležna veliko kritike, pa tudi posmeha.
Ana Nikolić je za medije sicer večkrat spregovorila tako o svojih psihičnih težavah kot boju s presežkom kilogramov.
Na začektu svoje kariere po mnenju mnogih najlepša pevka na Balkanu, a se je po rojstvu hčerke Tare zredila za 50 kilogramov, zaradi česar je bila po lastnih besedah večkrat tarča neokusnega zbadanja, ki jo je zelo prizadelo.
Konec letošnjega poletja pa so srbski mediji poročali, da je pevka iskala pomoč policije zaradi družinskega nasilja, takratnemu partnerju je bila nato izrečena 48-urna prepoved približevanja.
Njeni sledilci so si posledice obračuna lahko ogledali tudi na fotografijah, ki jih je objavila na družbenih omrežjih, in mnogi so si v komentarjih dali kar preveč duška.
Od škandala do škandala
Ni malo tistih, ki se bojijo, da bi Ana Nikolić lahko doživela usodo Amy Winehouse, saj se zdi, kot da nikakor ne najde rešitve, kako bi se spopadla z lastnimi demoni.
View this post on Instagram
Stefan Mihaljević, ugleden psihoterapevt, je o tem za medije najprej poudaril, kako ljudje pogosto pozabljajo, da za vsem stoji ena ranjena ženska, ki poskuša preživeti neznosni notranji kaos.
"Ko se takšni primeri pojavijo v javnosti, kot družba pogosto prevzamemo vlogo voajerjev: gledamo, komentiramo, se posmehujemo, etiketiramo. In reagiramo šele, ko pride do eskalacije nasilja. A tisto, kar pozabljamo, je, da za vsem stoji ena ranjena ženska - in to ni zgolj njen osebni neuspeh. To je ogledalo nas samih. Kajti, ko se nekdo pred nami zlomi, mi pa samo opazujemo, je to simptom kolektivne motnje empatije. Če se posmehujemo, aktivno sodelujemo v nasilju: postajamo sostorilci nadaljnjega razkrajanja."
Notranja dinamika in samouničenje
"Ana Nikolić ni 'nora' niti 'propadla', temveč oseba, ki že leta poskuša preživeti neznosni notranji kaos. Zanjo so odnosi bojišče: vsak konflikt postane vprašanje življenja in smrti. Njen notranji svet je razdeljen na črno in belo - ljudje so zanjo bodisi angeli bodisi hudiči, brez odtenkov. Danes te obožuje, jutri te sovraži. Alkohol postane pomirjevalo proti notranjim eksplozijam in praznini. Ljubezenski odnosi postanejo arene, v katerih se znova in znova obnavlja stara rana - zapuščenost, zavrnitev, ponižanje. To ni kaprica, temveč obupan poskus, da bi se počutila živo," je nadaljeval.
"Pogosto je tudi po nasilju, prijavi in odločitvi, da je konec, dovolj partnerjevo opravičilo, obljuba in prikaz kesanja, da se ženska znova vrne v toksičen odnos. Žal. To je začaran krog, v katerem ona s partnerjem nezavedno eksternalizira notranji kaos in s tem paradoksalno občuti olajšanje – kajti kaos je zunaj, na razdalji, ne več v njej."
Kaj Ana Nikolić v resnici išče
"Ana ne išče nasilja. Išče brezpogojno ljubezen, ki je nikoli ni dobila. Vsak partner zanjo predstavlja upanje, da bo končno ljubljena takšna, kakršna je, in da bo v fantaziji s tem zacelila vse rane iz preteklosti. Ko se to ne zgodi, ne odneha - poskuša še močneje. Njena logika je: 'Če mi uspe spremeniti tega človeka, če ga prisilim, da me brezpogojno ljubi, bo to dokazalo, da nisem ničvredna, da nikoli nisem bila. Normalna, realna ljubezen zanjo ni dovolj zanimiva. Išče moškega, ki bo do nje slab, nato pa se bo v njeni fantaziji spremenil in postal idealen. Le to ima moč, da vse pozdravi. Ta fantazija in to zrno upanja sta glavni razlog, zakaj se nenehno vrača v začaran krog."
Posmeh in obsodbe ne pomagajo
Mihaljveić nato zaključi: "Ne še en posmeh. Ne obsodbe. Potrebuje strukturo in odnos, ki ne zapušča - dolgotrajno psihoterapijo, v kateri bi se lahko naučila prenašati svoja čustva brez samouničevanja. Da bi se postopno soočila in premagala tisto, pred čimer beži z alkoholom. Da bi ustvarila realnejšo podobo sebe in drugih, torej stabilnejšo identiteto. Potrebuje varno mrežo ljudi, ki ne bodo stopnjevali njenega kaosa, temveč ga umirjali. Potrebuje abstinenco od alkohola ob resnem zdravljenju odvisnosti. Potrebuje, da ne bo simbol 'propada', temveč živa oseba, ki ji je mogoče pomagati."
Smo krivi kot narod, se je še glasilo vprašanje novinarjev, na kar je odgovoril: "Ne v smislu, da smo jo osebno pahnili v alkohol ali nasilno zvezo. A način, kako se kolektivno obnašamo do ranljivih, je naša odgovornost. Nimamo kulture empatije - raje gledamo tuje zlome, kot da bi si zastavili vprašanje: kaj to pove o nas? Vsakič, ko se posmehujemo padcu nekoga drugega, se v resnici branimo pred lastno ranljivostjo. Lažje je reči 'propadla je', kot pa si priznati: 'Tudi jaz bi lahko končal tam, če bi se nekoč v meni vse sesulo.'"
Preberite si tudi: Zdravko Čolić pred nastopi zahteva le dve stvari: skromne zahteve velike zvezde