Ob 19 studijskih albumih, 300 izdanih pesmih in več kot milijonu prodanih albumov ne gre dvomiti, da gre za eno izmed skupin, ki je pustila močan pečat na območju nekdanje države.
A njihov vpliv je prerasel tudi te meje, prejšnji mesec so namreč fantje preživeli na turneji po ZDA. Z Boro Đorđevićom smo se pogovarjali o 40-letnici obstoja in skupini, ki je presegla vsa njegova pričakovanja.
► Kaj vam je rojilo po glavi leta 1978?
15. avgusta 1978 sem se v kavarni Šumatovac, okrog tretje ure popoldne, po predhodnem dogovoru sestal z Mišem Aleksićem in pokojnim Rajkom Kojićem. Moral bi biti prisoten še Vicko Milatović, a bil je na neki butasti študentski vojni vaji. Točno 40 let pozneje smo proslavili jubilej na Beer Festu pred 80-tisočglavim občinstvom. O tem nisem mogel niti sanjati! Leta '78 sem želel ustanoviti dober rokovski bend, a to, kar se je zgodilo, je preraslo vsa moja pričakovanja.
► Ste se zavedali, da boste spisali tako uspešno zgodbo?
Priljubljenost nam je prinesla pesem s prvega albuma Lutka sa naslovne strane, saj je bila prava revolucija v pisanju besedil. Prva pesem z albuma Kost u grlu je bila rokenrol za domače občinstvo, izdana kot glavni singel, a brez dvoma je bila najbolj priljubljena Ostani đubre do kraja.
► Niti služenje vojaškega roka vas ni ustavilo. Ste tudi v tistem času razmišljali o glasbi?
Seveda. Vojsko sem služil v Doboju in ves drugi ter polovico tretjega albuma sem napisal na straži. Besedila sem poslal Miši in Bajagi, a vsi smo bili zraven pri skladanju. Neki moj 'dopust' smo izkoristili, da posnamemo singel Nazad u veliki prljavi grad, ko pa smo mi trije, Miša, Rajko in jaz, odslužili vojsko, je nastal eden izmed naših najboljših albumov Pokvarena mašta i prljave strasti, a hkrati je tehnično najslabše podkovan.
► Se je vaš pogled na glasbo po tistem kako spremenil ali ste bili še trdneje odločeni, da nadaljujete glasbeno pot?
Od leta 1978 pa vse do danes se naš pogled niti najmanj ni spremenil. Uspelo nam je zadržati prvotno navdušenje in ljubezen do roka. Nismo podlegli niti trendom. Imamo redko srečo, da delamo to, kar imamo najraje, da živimo od tega in da se kot otroci veselimo, ko naredimo novo dobro pesem.
► Kje sami vidite svoj največji pečat na glasbeni sceni nekdanje skupne države?
V osemdesetih letih je imela Jugoslavija tretjo največjo glasbeno sceno na svetu. V Sloveniji Buldožerje, Pankrte, Lačnega Franca ..., na Hrvaškem Atomsko sklonište, Parni valjak in seveda AZRA, v Bosni Bijelo dugme, Zabranjeno pušenje, Bombaj štampa in kup sladkih bendov, Miladin Šobić v Črni gori, Leb i sol v Makedoniji, v Srbiji Riblja čorba, Bajaga, Yu grupa, Đorđe Balašević, EKV in popolnoma novi val. Srečen sem, da je bil moj bend v samem vrhu jugoslovanske scene. Opravičujem se, če sem koga pozabil.
► Kako vam je uspelo doseči tudi občinstvo zunaj meja nekdanje Jugoslavije? Ravnokar ste se vrnili s turneje po ZDA ...
Seveda so dvorane polne, saj za dobro glasbo meje ne obstajajo, tako kot jezikovne ovire ne. Super je bilo! Na noge smo dvignili Chicago, Toronto, New York, Miami, Washington. To je bila že naša peta, če ne celo šesta turneja po ZDA. Sledi še avstralska turneja, na zadnji, leta 2015 smo razprodali Sydney in Melbourne.
Besedilo: N. A. // Fotografiji: Goran Antley
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
