Z več kot sto milijoni prodanih plošč Roda Stewarta uvrščamo med najpriljubljenejše britansko-škotske glasbene ustvarjalce preteklega stoletja. Z znamenito pričesko in raskavim glasom bo 2. februarja stopil na oder zagrebške Arene.
Triinsedemdesetletnik je z lasmi, ki so že desetletja obarvani v rumenkast odtenek, in pričesko, za katero so potrebne ure dela, da doseže končno podobo, šarmanten na svoj način. A daje občutek, da se za hudomušno podobo skriva nekaj globljega. V avtobiografiji je urejanju pričeske posvetil celotno poglavje, sicer pa je ta knjiga bolj kot ne opomin na njegovo razuzdano življenje. Izpod peresa priznanega britanskega novinarja Gilesa Smitha beremo nadvse zanimivo pripoved o avanturah za eno noč, drogah in rokenrolu - ne nujno v tem vrstnem redu.
"Z dekleti sem se zabaval po vsem svetu, kot bi počela večina mojih vrstnikov, če bi le imeli to priložnost," o svojem hedonističnem življenju pove pevec, v isti sapi pa doda, da je bilo jemanje drog po drugi strani zgolj družbeni eksperiment. Glasba ni osrednja tematika njegove biografije, čeprav je ključ do njegovega premoženja in občutka, da je izpolnil svoje poslanstvo. Na kratko - v šestdesetih je koncertiral z mnogo angleškimi bendi. Prvi uspeh je doživel leta 1966, ko se je pridružil bluzovski Jeff Beck Group, s skupino izdal dve zgoščenki in koncertiral po Veliki Britaniji in Ameriki, nato je postal član The Faces - v obeh zasedbah je igral z Ronom Woodom, sicer članom znamenitih Rolling Stonesov.
Nato se je s prvim samostojnim komadom Maggie May leta 1971 lotil solistične kariere. Štiri leta pozneje se je preselil v Ameriko, v osemdesetih doživel pravi glasbeni razcvet, ki je v devetdesetih malce oslabil, a ga je na prehodu v 21. stoletja znova obudil in leta 2004 prejel grammyja za najboljši tradicionalni pop album. Stewart je leta 2013 izdal album Time, ki prvič po 15 letih združuje zbirko njegovih originalnih pesmi. "Zbujal sem se sredi noči, da bi pisal pesmi, kar se mi ni zgodilo še nikoli. Vedno sem sovražil pisanje pesmi. Ampak tokrat je šlo. Bilo mi je v veselje in ljubil sem vsako minuto ustvarjanja," je priznal. Rezultat je zbirka pesmi, ki jo lahko označimo za bolj avtobiografsko od same avtobiografije - ker imajo čustveno plat in ker imamo občutek, da je končno izlil svoje srce. Brighton Beach, recimo, je čudovita balada o času, ko se je prvič zaljubil. Iz najstniške afere se je namreč rodila njegova prva hči Sarah Streeter.
Takrat jih je imel rosnih osemnajst in deklica je takoj po rojstvu pristala v posvojitvenem programu, a je pozneje postala enakovredna in ljubeča članica Stewartovega širokega družinskega kroga, čeprav jo je javno priznal šele leta 2013. To ne velja za njegovo najstniško ljubezen: "Noče niti vedeti, kaj se dogaja z mano ali najino hčerjo. To je povedala javno." Pesem Can't stop me now je potovanje v rane začetke kariere, posvečena zdaj že preminulemu očetu. "Ob meni je bil vsakič, ko sem bil zavrnjen. Čeprav mi je starejši brat nekoč dejal, da to ni bilo lahko, je za mojim hrbtom vedno govoril, da ga skrbi zame," se spominja. Potem je tukaj še ena čustvena balada It's Over, v kateri opeva svoje ločitve. Do takrat je bil dvakrat ločen - prvič od Alane Hamilton leta 1984, drugič od Rachel Hunter leta 2006. V obeh zakonih je dobil po dva otroka (z Alano hčerko Kimberly in sina Seana, z Rachel pa Renee in Liama).
"Srce parajoče je, da to preživljajo moji otroci. Druga ločitev pa je bila na splošno boleča. Zapustila me je brez razloga, v razmerje ni bil vpleten nihče drug. Pesem sem napisal za ljudi, ki preživljajo podobne čase." Tukaj so še pesmi o odnosih s tretjo soprogo, Penny Lancaster, s katero ima še dva otroka. "Manjkalo je opravičilo za vsa leta neusmiljenega ženskarstva. Nesporno se sramujem načina, kako sem končal mnogo odnosov," priznava. Kot tudi to, da se težko spopada z ljubezenskimi težavami: "To je žalostno, površinsko in sramotno. Ampak od vsega tega je minilo že mnogo let. Rachel sem bil zvest sedem let, s Penny sem več kot 13 let. Zdi se mi, da sem vedno iskal popolno žensko, ki ne obstaja. Želel sem biti poročen, imeti še več otrok. Sem družinski človek." Otroci, od katerih se uči vsak dan, kot pravi, so mu v ponos in veselje, tako kot kulturni pečat, ki ga pušča za seboj.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
