Douglas Booth je angleški igralec, ki se je svetovni javnosti že pred desetletjem predstavil v filmu o Boyu Georgeu, trenutno pa kot protagonist biografskega filma The Dirt obuja spomine na zloglasni rock bend Motley Crue. Šestindvajsetletnik je tudi velik zagovornik migrantov in feminističnih prepričanj.
Čeprav so se britanski mediji velikokrat pošalili, da ime Douglas Booth bolj kot na ime za moškega v zgodnjih dvajsetih letih spominja na ime kakšnega britanskega predsednika vlade iz 20. stoletja, igralec ob tem le odmahne z roko.
“Emma Watson mi je nekoč dejala, da sem kot 90-letnik, ujet v telesu najstnika. Od nekdaj sem v sebi čutil starega duha,” pove. Rojen je bil 9. julija leta 1992 v Greenwichu, jugovzhodnem predelu Londona: “V kraju, v katerem sem odraščal, se še danes počutim domače. S svojo kulturno raznovrstnostjo je zagotovo izoblikoval mojo kariero,” je prepričan. Boothov oče Simon je finančni svetovalec in nekdanji izvršni direktor oddelkov za ladijski promet pri dveh velikih svetovnih bankah. Mati Vivien pa je povsem drugačna. Je slikarka španske in nizozemske krvi, ki ji je čut za umetnost uspelo prenesti na hčerko Abigail, Douglasovo sestro, ki je z odličnimi ocenami diplomirala na akademiji za umetnost. Tudi Douglas je kot otrok začel svoje talente negovati prek umetnosti, zlasti glasbe. Takrat je še igral na trobento in o igri do 12. leta še ni bilo ne duha ne sluha. Prelomna točka je bil nastop v predstavi šolske produkcije Agamemnon in čez leto dni je že postal član nacionalnega gledališča za mlade, ki ga je obiskoval vsako soboto, čez dve leti pa eden izmed varovancev kasting agencije Curtis Brown. Ena izmed najstarejših evropskih agencij je v njem prepoznala potencial, v katerem se je našel z lahkoto.
Če izključimo težave zaradi močnejše oblike disleksije, bi lahko dejali, da je šlo za zavidanja vredno tlakovanje igralske poti.
Pisanja in branja se je namreč s težavo naučil do desetega leta in še do danes, po njegovih besedah, ostal počasen bralec. V šolskih klopeh je moral vložiti dvakrat več truda kot vrstniki, zaradi česar je postal odpornejši proti vsem oviram, ki so se mu postavile na pot. In čeprav je zaradi pomanjkljivosti tih in zadržan, ga starši nikoli niso odpeljali k terapevtu, temveč so se odločili odpraviti napako z včlanitvijo v umetnostne krožke.
“Oboževal sem Harryja Potterja. Še tako obsežne dele sem lahko prebral v nekaj dneh, kar mi je pomagalo pri napredovanju. Od nekdaj sem vedel, da mi zaradi disleksije akademsko življenje ne bo ravno naklonjeno. Sem imel pa kreativno srce ali kako bi dejal. Sprva sem želel postati džezovski glasbenik, saj sem oboževal Louisa Armstronga. Nekoč sem ga poslušal z babico in dedkom - vsak dan sem v roke vzel trobento in se jo sam naučil igrati do stopnje sedmega razreda. Težava je bila le v tem, da je moja glasbena šola učila igranje le na klasičen način,” se prvih glasbenih korakov spominja z nasmeškom. “Skratka, vsi so igrali kitaro, želeli biti rockovski zvezdniki. S trobento sem se lahko dobro izražal in bila je fantastičen način, da sem se nenehno iskal v novih izzivih.”
Leta 2010 je med svetovno elito prodrl s pronicljivo vlogo Boya Georgea v BBC-jevi televizijski drami Worried about the Boy, trenutno pa žanje uspehe v koži Nikki Sixxa, basista zasedbe Motley Crue v biografski drami The Dirt, ki je pred meseci izšla pod okriljem produkcijske hiše Netflix. Predvsem prva mu je dala priložnost, da se mu je uspelo razviti in postati prepoznaven v svetu mode - med drugim so ga zasnubili pri Burberryju, na modnih brveh katerega se je sprehodil kar nekajkrat. Bil je celo predstavnik njihove jesenske kolekcije leta 2009, ki jo je predstavljala tudi Emma Watson. V soju žarometov in v središču pozornosti na splošno se počuti dobro in nikakor ni presenečenje, da je bil pred kratkim izbran za enega od najbolje oblečenih moških na svetu.
Njegov idol je Leonardo DiCaprio, ki je prav tako odigral Romea v verziji iz leta 1996. Kultnemu magazinu Vogue je v intervjuju dejal, kako vznemirljivo je bilo stopiti po stopinjah igralca, ki ima v rokah oskarja: “Če umrem pol toliko dober igralec, kot je on, bom umrl kot srečen človek. V mlajših letih je veljal za lomilca src, vsak je govoril o njegovi zunanji podobi, čeprav je sam vedel, da si tega ne želi. Sledil je svojim sanjam in se želel predstaviti s svojim delom. Zdaj je v popolnem ravnovesju. In tega si želim tudi sam.”
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
