To, da operna pevka Sandra Bagarić na odru in tudi v življenju žari od energije, ni slučajno. Je le oseba, ki zase pravi, da je srečna, se prebuja srečna, hodi spat srečna, ima prekrasno zdravo družino in navsezadnje delo, ki je za njo privilegij.
O tem se bomo lahko tudi prepričali, ko bo v Ljubljani nastopila z vlogo Silvije v Kneginji čardaša.
Story: Prihajate prvič na slovenski oder?
Ne, bila sem že v mariborskem gledališču, kjer sem dve sezoni pela v prekrasni Benatzkyjevi opereti Pri belem konjičku. Za vse svoje vloge se moram zahvaliti igralci, avtorju in režiserju Vladi Štefančiću, našemu velikemu očetu muzikala in operete. V študentskih dneh sem bila v Mariboru in se učila slovenščino. Imela sem prekrasno lektorico Jožo Ambrož, ki mi je vsakič po vajah in predstavah pisala napake, ker je predstava v celoti potekala v slovenščini. To je bila prekrasna izkušnja, ampak na koncu sem se le vrnila v svoje gledališče v Zagrebu, Gledališče Komedija.
Story: Se boste tokrat slovenskemu občinstvu predstavili v vlogi ognjene Silvije?
Kneginja čardaša je moja najljubša vloga, igram jo že skoraj 20 let, seveda v različnih režijah, v Sarajevu in tudi pri nas v Zagrebu v režiji Vlade Štefančiča in Ivana Lea Lema. Kálmán mi s svojimi čardaši in Grofico Marico predstavlja črne škorenjčke, polno ljubezni, lepih oblek, strasti, prekrasnih melodramatičnih melodij. Če bi me pokojni Kálmán slučajno spoznal, predvsem moj temperament, bi to vlogo napisal zame.
Story: Se ta vloga tako zelo prekriva z vašim osebnim temperamentom?
Vsekakor, ker pravim, če ne bi pela v gledališču, bi pa tam nekje v Novem Sadu ali nekje na Adi Ciganlji, kjer se posluša staromeščanska pesem. Pravim, da je opereta neke vrste staromeščanska fina gostilniška pesem. Nimam v mislih gostilne v slabem smislu, ampak o njej govorim s polno ljubezni in imam v mislih kakšen razbit kozarec, patino. Opereta je žanr, v katerem sem se povsem znašla, ker je v njej precej govora in igre. Vedno, kadar je Kálmán, mora biti dobro, ker je tako dobro napisano. Nemogoče ga je uničiti, ker je tako dober, kar se tiče besedila, glasbe, vsi liki so senzacionalno razporejeni, od komika do Edvina, ki ga igra moj sijajni kolega Džani Stipanićev.
Story: Mar ga ne poznamo kot pop pevca?
Res je, velikokrat poje pop, ampak v zadnjem času. Sama sem ga že zdavnaj nagovarjala, ker ima talent, dan od Boga, naj poje v operetah, operah in muzikalih. On lahko, ker ima glas, s katerim lahko poje opero, opereto in muzikal, pravzaprav vse. Dolgo je premišljeval, če bi šel v opereto, toda sijajno se je znašel, poleg tega je pa še fejst in temperamenten, kar bodo gledalci lahko tudi videli. Po navadi rečejo, da ko sva na odru, verjamejo najinim čustvom.
Story: Kaj pa sama zgodba operete Kneginja čardaša, je dramatična?
Ja, je, ona je kabaretna pevka, dekle iz nižjega družbenega razreda, v svojem baru se zaljubi v plemiča iz visoke družbe, on pa tudi vanjo. Ampak kot običajno velja, da se visoki in nižji razred ne mešata. Tako prihaja do družinskih težav, ampak kakor v vsaki opereti se zgodba konča srečno. Ravno zaradi tega imam rada operete. Težko bi pela v operi, ker je tam precej tragičnih vlog, sploh za soprane. Operete pa se končajo srečno in so vsi srečni, tako občinstvo kot mi, akterji. Tudi zasebno živim opereto. Moje življenje je opereta, preprosto sem to izbrala. To imam rada, to je moja pot. Nekdo si je izbral, da igra veliko dramo ali tragedijo, jaz pa sem si izbrala ta slog. Tudi sicer sem vedno vesela in si pojem. Ljudje tudi zasebno od mene pričakujejo, da sem tisto, kar sem na sceni, ker tako tudi doma malo igram in sem zares takšna.
Story: Nimate potrebe poveličevati svojega dela in življenja?
Popolnoma vse sem demistificirala, strašno sem dolgočasna, imam boljše in slabše dneve, trudim se najti nekaj pozitivnega in optimističnega v vsaki stvari. Našega dela res ne mistificiram, navsezadnje delam svoje delo, tako kot nekdo peče kruh, dela v trgovini ...
Story: Imate svoje delo neizmerno radi?
Vsekakor, vsakič, ko pridem v to naše malo gledališče, v katerem smo mali smešni ljudje v teh škatlah, ki se imamo možnost mazati, dajati nase različne lasulje in različne kostume, sem neizmerno srečna.
Story: Se igrate?
Igramo se, le igramo. Lahko smo hudobni in dobri, služkinje in kneginje. Že možnost, da v sebi raziščemo to veliko količino likov, ki jih človek v sebi razišče, toliko možnosti imamo. Samo upam lahko, da nekega dne ne zbolim za alzheimerjevo boleznijo.
Story: Je res, da ste svojega soproga Darka Domitrovića zaprosili vi?
Moj mož pravi, da sem hiperaktivna in da rada iz življenja delam komedijo, da nisem resna. Življenje je prekratko, da bi ga jemali preveč resno, in v resnici na neki način življenje provociram, rada ga režiram in sem v resnici tudi zasebno življenje pobarvala v opereto. Moj dnevni ritem je poln melodrame, saj živim s tremi moškimi, še pes je moškega spola. Včasih sem njihova Pepelka, včasih princesa na zrnu graha. Vsakodnevno igram različne vloge, ki sem jih prav tako vesela.
Story: Sta ljubezen sprva skrivali?
Ja, malo pa sva jo res skrivala. Ko sem leta 1992 prišla iz Sarajeva zaradi vojne, je Darko predaval na akademiji. Vpisala sem se pri krasni profesorici, pri naši veliki pevki Ljijani Molnar Talajić, danes pokojni, ki mi je odkrila vso čarobnost obrti. Z možem sva se spoznala v njenem kabinetu. Mislila sem, da je študent, toda izkazalo se je, da je moj profesor korepeticije, ostalo je zgodovina. Letos je že 25 let, odkar sva skupaj. To je že za proslaviti. Sicer pa imam šele 32 let, ker se je najina ljubezen začela že v vrtcu.
Story: Mar ni od let bolj pomembno, kako se človek počuti?
Zame je veder duh tisti. Pri nas v Bosni obstaja rek: "Pusti skrbi na veselje!" Moj življenjski moto je, da sem izbrala, da ljubim, sem vesela, pojem vesele melodije ... Morda sem kičasti tip, kar se tega tiče, ampak ...
Story: Živite s polnimi pljuči?
Tako je.
Story: Pojavljate se tudi v nadaljevankah, v gledaliških vlogah, nimate s tem težav?
Menim, da danes ni 'fah idiotizma' in moramo vsi, sploh ljudje s scene, znati govoriti, se obnašati. Sicer pa imam tudi svojo radijsko oddajo na Radiu Sljeme.
Story: Res?
Da, res je. V njej se ukvarjam s poezijo, filmom, glasbo ... Ugotovili so, da lahko ogromno govorim, in so mi dali termin, ko pripeljem svoje goste, se z njimi pogovarjam in vse sama režiram. Na televiziji sem zaščitni obraz nasmeha, pozitivnih komentarjev, snemam tudi žajfnice in občasno delam v gledališču. Lani sem v gledališču igrala Damo iz Maxima, prekrasno vlogo Feydeaua. Igrala sem inteligentno kurtizano, ki se dela norca iz celega Pariza. Gre za čudovito komedijo. Letos sem dobila tudi nagrado za to vlogo, že moj prvi dobri dosežek v dramskem svetu je bil opažen.
Toda že naše majhno gledališče, kjer vsi delajo vse, je posebno. Tu tudi baletniki igrajo in pojejo. Smo majhno gledališče, in ko dobimo predstavo z razporedom ljudi, ki jih imamo, sploh ni pomembno, na katerem delovnem mestu si, vsi delamo vse. Zares smo malo smešno gledališče na Kaptolu, iz katerega ljudje odhajajo zadovoljni. Delamo komedije in smo iz večera v večer polni in se zato tudi imenujemo Gledališče Komedija. Ravno zaradi tega, ker delam v tem gledališču, sem se lahko preizkusila v vseh žanrih, v katerih se tudi enako dobro počutim. To raziskovanje me zares vesli.
Story: Tudi komuniciranje vam leži.
Mogoče bi lahko šla za kakšnega piar strokovnjaka. Rada grem ljudem naproti, pristopam jim z nasmehom. Menim, da so ljudje dobri, ampak če me kdo v življenju zafrkne, ga postavim na svoje mesto. Rada imam ljudi in druženje. V principu smo ljudje, ki prihajamo iz Bosne, poznani po veselju, optimizmu, dobronamernosti in hecanju, še največ na svoj račun in včasih tudi na tuj. Srečna sem, prebujam se srečna, srečna hodim spat, imam prekrasno in zdravo družino, delo, ki ga delam, kar je Božji privilegij.
Pravim, da imamo mi, ki delamo v hramu kulture, kjer se igramo z lepimi besedami, melodijami, se poigravamo z modo, kostimi, raziskujemo, privilegij. Kakor je tudi privilegij ljudem dati čustva. Prav tako sem ena od tistih, ki gledajo v občinstvo. Vedno si najdem dve ali tri osebe, na katere se fiksiram in od njih črpam čustva, če me lepo gledajo. To je neke vrste kompenzacija in nagrada, kakor tudi aplavz in zadovoljstvo. Včasih gremo s scene tudi utrujeni, morda tudi nismo vsakič razpoloženi za smeh in zdravi ali imamo nekakšne svoje težave, ampak vseeno me vsakič neskončno, čeprav sem že 25 let na sceni, izpolni in inspirira.
Story: Se ne naveličate?
Menim, da se lahko še veliko tega naučim, odkrijem in da scena ponuja toliko možnosti, predvsem neskončno druženje s krasnimi kolegi, ki so prav tako sestavljeni iz lepih besed, misli, gest. Rada se učim od kolegov, imam dobronamerno kritiko. Rada imam, da je tam, kjer delam, pozitivna energija, če je slaba energija, se umaknem iz projekta. Enostavno ne morem delovati v takšnih energijah. V našem gledališču smo kot družina, res smo vsi med sabo dobri.
Ines Golubov
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
