Bil je eden tistih februarskih dni, obsijanih s soncem.
Dobila sva se kar na njemu znanem območju, v šišenskem centru kulture Kinu Šiška. Na tem odru je skupina prvič nastopila že na začetku osemdesetih let ter s tem zaznamovala svoj prvi nastop zunaj Sarajeva, danes pa se vračajo v 'hram kulture', da z oboževalci kronajo 35. obletnico prvega albuma Das ist Walter. Prepoznavni obraz skupine Zabranjeno pušenje Sejo Saxon goji lepe spomine na takratne čase. V pogovoru se tako nisva mogla izogniti zabavnemu pripetljaju z Goranom Bregovićem, kaj šele pravemu rocku, ki Seju ne dovoli, da bi se postaral.
Story: Mineva 35 let, odkar ste izdali svoj albumski prvenec. Kaj si torej lahko obetamo od nastopa v Kinu Šiška, stare hite ali bodo mesto na odru našle tudi sveže skladbe z novega albuma?
No, vzporedno z obletnico poteka promocija našega novega albuma Šok i nevjerica. Na koncertu bomo tako predstavili tudi novosti, velik del pa bo še vedno povezan z našimi začetki.
Story: Ti niso bili ravno enostavni. Če se ne motim, vam je magnetofon 'posodil' kar legendarni Goran Bregović.
Naš prvi album je narejen na osem kanalov, v bendu pa nas je bilo šest. Tega nismo vedeli, niti lastnik studia nam tega ni povedal. Potem pa je nekega dne, med snemanjem, prišel Bregović, izključil kable in si magnetofon oprtal pod roko ter se napotil proti vratom. “Gospod Brega, lepo prosim, ne.” Pa nam je rekel: “Vidite, fantje. Že pred dvema mesecema bi moral priti po ta magnetofon, pa nisem. Jutri snemam reklamo in ga vam bom vrnil, ko končam.” Mislili smo, da iz tega ne bo nič. Le izgovor. A je čez nekaj dni res postavil magnetofon nazaj. Tako smo lahko dokončali album. (smeh)
Story: Opažate, kako hitro beži čas?
Hitro, res hitro, sploh če si v glasbenih vodah. Veliko si na cesti, novi ljudje, nova mesta. Kot je rekel pokojni pevec Indexov Danijel Popović: “Če bi me plačali po ovinkih, bi bil najbogatejši glasbenik na svetu.” Glasbeni poklic na Balkanu je zelo eksotičen. (smeh) Leta so hitro minila. Počutim se, kot bi odpotoval v vesolje in se čez leta vrnil nazaj, bil bi mlad, drugi okrog mene pa bi se postarali. Tako je z rokenrolom. Ne dovoli ti, da bi se postaral.
Story: Še danes čutite veliko pripadnost in ljubezen do glasbenega poklica?
Očitno. (smeh) Mislim, da bendi obstajajo, dokler snemajo nove pesmi. To bend ohranja pri življenju. Če ni tako, nima smisla, da obstaja. Mi ves čas pišemo nov material. Mislim, da je to najboljši dokaz, da je bend živ. Veliko mojih kolegov že dolgo ne ustvarja nove glasbe, nimajo razloga, saj imajo dovolj koncertov in dela zaradi dosedanjega dela. A da bi bil bend v resnici živ, moraš pisati pesmi. Skupina nastane zato, da se pišejo pesmi, ne pa zato, da se služi denar. Teh nekaj glasbenikov se vedno združi z namenom, da ustvarjajo svojo glasbo. A nekateri to pozabijo. Povsem zadovoljni so s tem, da igrajo staro glasbo.
Story: Torej od vas nikoli ne smemo pričakovati le starih hitov?
Veste, nove pesmi so kot nova pričeska. Na začetku so vsem malo čudne, potem pa se vsi navadijo. Še danes si številni želijo naših starih uspešnic.
Story: Kaj menite o današnjih glasbenih novostih? Se tudi vam, kot marsikomu, komercialna glasba zdi nekoliko prazna?
Ne vem, ali bi se povsem strinjal. V tem komercialnem smislu na televizijah in radiih že res ne boste slišali rokenrola. Ta je bil vedno proti državi. Edino v Jugoslaviji, socializmu, je rokenrol dobil mesto na televiziji. Če je rokenrol kaj vreden, že ne more biti na državni televiziji. (smeh) To bi bil oksimoron. Tisto, kar pride na državno televizijo, že ni rock. (smeh) Medtem pa se je vzpostavil vzporedni svet, internet, ki ponuja ogromen kanal svobode. Če le nisi v Severni Koreji ali pa nisi Erdogan, ga je nemogoče zaustaviti. S tem se prek spleta danes lahko predstavijo številne skupine, dosti več kot nekoč, v naših časih. Mislim, da se v tem pogledu situacija ni kaj dosti spremenila, spremenila se je le platforma. Naš socializem je bil precej čuden, nenavaden. To je bil socializem, ki je poganjal rokenrol.
Story: V Jugoslaviji se je vedno kaj dogajalo, zato vam navdiha brez dvoma ni zmanjkalo.
V Jugoslaviji je bilo nedvomno zanimivo. To ni bila država, ki je bila v koraku z razvojem Zahoda. Tako smo morali improvizirati. Naša prigoda z gospodom Bregovićem je dokaz za to. (smeh) V Jugoslaviji smo želeli biti na svetovni ravni, a nismo imeli sredstev za to. Zato smo se zanesli na improvizacijo, kreativnost … Danes je kapital zavzel rock, glasbeno industrijo. Danes se ustvarja glasba, ki v resnici ni rokenrol, to je le še na površju. Brez angažiranosti. Danes je situacija v glasbi povsem drugačna kot nekoč.
Story: Od revolucij do hladne vojne in mnogoterih sprememb. Verjamem, da je bilo v tistem času lažje najti navdih, se strinjate?
Morda se je stanje spremenilo v Sloveniji, pri nas pa ne kaj dosti. Vojna se je končala šele pred nekaj leti, prav mogoče pa se bo vojno stanje na Balkanu spet kmalu ponovilo. Tudi tega ne izključujem. Dober rock je vedno izhajal iz takšnih prostorov. Jugoslovanski, irski, češki. Tako dobiš navdih za pesmi. Vse knjige, vsi dobri filmi in glasba so napisani med konflikti. Ne vem, kaj bi počel, če bi živel v Švici ali pa na Švedskem, kjer ti je na voljo vse, kar se ti zahoče.
Dvomim, da bi mi uspelo posneti 11 albumov. (smeh) Proti čemu pa bi se 'bunil'? Ravno zadnjič me je prijatelj povabil na kosilo v Makarsko. Najedla sva se karpača in preostalih čudovitih jedi, pa sem se zleknil na stolu, s polnim trebuhom. Potem pa se ukvarjaj z rokenrolom. Zdaj pa bodi jezen. (smeh) Ljudje so se sprijaznili z udobjem, glasbe, kot je Clash ali Bob Marley, danes ne boste slišali v etru. Danes se vse vrti okrog ljubezenske tematike. Ni jim videti konca.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
