V Ljubljano in Maribor prihaja dalmatinska romanca o prepovedani ljubezni s srečnim koncem, v kateri ima glavno žensko vlogo Severina.
Z njo smo se pogovarjali prav o ljubezni, prijateljstvu in, seveda, enem in edinem, njej preljubem Splitu.
Naša bila štorija je zgodba o prepovedani ljubezni. Imate svojo najljubšo zgodbo o prepovedani ljubezni?
Svoje zasebne ne, ampak Romeo in Julija, recimo, mi vedno znova sežeta do srca. Mislim, da bi se njuna zgodba lahko primerjala z našo, samo naša na srečo nima tako žalostnega konca, ni tragike, naš je boljši, se mi zdi. (smeh) Ko si majhen in prebiraš Romea in Julijo, ne moreš dobro razumeti, da ljudje umirajo zaradi takšne ljubezni, in si nekako želiš srečnega konca, popolnoma drugače je gledati na to, ko si starejši.
Če imate najljubšo zgodbo, imate tudi najljubši muzikal?
Kabaret! (izstreli) Poleg tega pa mi je vsekakor žal, da Nicole Kidman ni dobila oskarja za Moulin Rogue, ker se mi zdi, da je tam glasba fantastična, to se prav sliši in vidi. To je sploh eden mojih najljubših filmov. Potem je tu Chicago s fantastično Catherine Zeta Jones, ampak vseeno se mi zdi, da je Moulin Rogue veliko boljše narejen.
Če se malo vrneva k tem prepovedanim ljubeznim ... Se vam zdi, da se resnično ljubezen sploh lahko prepove, kaj bi vi naredili, če bi se vam kaj takšnega zgodilo?
Jaz sem si izmislila trmoglavost iz ljubezni. (smeh) Mislim, da je najhujše, ko človek sam sebi prepove ljubezen, pa ne samo ljubezen do moškega. Mislim, da se to začne, ko sam sebi zaradi raznih ran, ki so se zgodile v preteklosti, v življenju zapreš srce. Težko je včasih po tistem, kar se nam je zgodilo, spet odpreti srce in se spustiti v stvar, kot da še nikoli nismo trpeli. Mislim, da se mora človek znati hitro očistiti, kar je zelo težko, tukaj potem prihaja do spremembe karakterja in ljudi. Ravno pred dnevi sem se pogovarjala s sinom in je rekel grdo besedo, pa sem mu rekla, da to ni lepo. Odvrnil mi je, da tako govorijo odrasli, in sem dodala, da ravno zato tako govorijo, ker so odrasli, ker so se vmes malce 'pokvarili'. Nekako je razumel, kaj sem mu hotela povedati, še všeč mu je bilo, ker trenutno noče odrasti.
Muzikal je hkrati tudi poklon mestu Splitu in njegovim prebivalcem. Kaj vam pomeni Split, poleg tega da je to vaš rojstni kraj?
Split je najverjetneje najbolj opevano mesto nekdanje Jugoslavije. Ne vem, ali nas je omrežil s tem skalnatim Kozjakom za nami ali pa je krivo morje, ki se razteza pred nami. Split ni mesto, ki ga ljubiš, ampak bolj kult. Ne obstajajo taka mesta, vsaj jaz zanje nisem slišala ... Verjetno ima kaj opraviti s tem, da si tam rojen, ne samo geografsko, ampak da si hvaležen, ker si rojen v takem mestu, s toliko sonca, s takšno promenado in takšnim morjem.
Vedno, ko se na primer iz Zagreba vračam v Split, pomislim, da bo vsaj ognjemet, tako nekaj posebnega je, pa se seveda nikoli nič ne zgodi, ampak meni zažari srce, ko sem tam. Srečna sem, da tudi moj mož obožuje Split, pa nikoli prej ni bil tam. To mesto ima neko magijo, ima vse od športa do glasbe in umetnosti, neverjetne ljudi in njihov duh, ki je vedno isti. To se ne spreminja, Split je živo mesto, ki veliko daje. Ni pa to mesto, ki bi te crkljalo, kjer te bodo trepljali po ramenih in vsi govorili, kako si super in dober, čeprav je ponosno na svoje ljudi, ampak po svoje.
Že Dioklecijan je očitno vedel, kam mora.
Ja, človek je imel okus. (smeh)
Kakšne so ženske v tem mestu, Splitčanke?
Mislim, da so Splitčkanke najlepše na svetu. Ko pogledam te punce na promenadi, tako so lepe, tako dobro se oblačijo ... Mi bi rekli, da ničesar ne potrebujejo, razen 'cvike i sunce' (sončna očala in sonce), pa so že najlepše.
Kaj pa moški?
Ma, super so! Veliki, črni in temperamenti. No, saj smo tudi ženske. Tisti, ki smo šli v svet, smo se malo obrusili po robovih, ampak znotraj smo še vedno isti. In vsi imamo naglas, ki ga nismo izgubili in ga nikoli ne bomo, brez tega ne gre.
V muzikalu igrate Ano, ki je veliko pretrpela zaradi ljubezni. Kaj imata skupnega?
Scenaristi so točno opisali vsako žensko iz Splita v obdobju, ko je Split cvetel, ko je bil nekako najlepši, na primer ko smo imeli velike festivale, ko so še prihajali tudi tuji izvajalci prepevati na Splitski festival. Tako da se vse dogaja v dobi, ko je bilo vse še bolj nedolžno, ko so ljudje drug drugega vprašali, kako si, in niso viseli na spletu, ampak so se družili, sprehajali po naši 'rivi', imeli so vse tisto, česar danes ni več ali pa izginja. Te vrste nedolžnost nama je skupna z Ano. Drugače pa gre za lepo ljubezensko zgodbo, ki je zgodba vsakega dekleta iz Splita. Mogoče delujemo nekoliko prepotentno, ampak smo v resnici zelo sramežljivi. Mislim, da Splitčanke vseeno niso kot dekleta iz Zagreba ali Ljubljane, blago zadržane so, čeprav delujejo vzvišeno, ampak to verjetno izhaja iz negotovosti, ki smo jo podedovali od doma, kaj se sme in česa se ne sme.
Imate še vedno iste prijatelje, kot ste jih imeli v mladosti?
Moram reči, da so moja splitska prijateljstva med najboljšimi in najbolj iskrenimi. Še vedno se videvam z ljudmi iz otroštva in srednje šole. Oni me poznajo že od takrat, ko sem začela prepevati v našem pevskem društvu, in ne glede na to, kaj se je potem dogajalo, smo vedno ostali v stikih. Ne vidimo se veliko ... Prav zadnjič sem rekla možu, da ne glede na to, koliko ljudi spoznaš pozneje v življenju, ti ostane prgišče tistih, ki jim lahko zaupaš in jih imaš rad. Na primer, imam prijateljico, za katero trdim, da je najboljša, ampak je že kakšne štiri leta nisem videla.
Ko ona komu reče, da je moja prijateljica, mislijo, da je nora. (smeh) Še njen mož ni vedel, v kakšnih odnosih smo, dokler se nismo nekoč srečali in sva si padli v objem, se poljubili na usta, se objeli in se izginili pogovarjati za naslednje tri ure. Čisto je bil zaprepaden, kdo je ta 'neznanka', ki njegovo ženo poljublja na usta, in kaj mu naj rečem, kako mu naj povem, koliko časa sva že prijateljici? To je od nekdaj in za vedno! Ni pomembno, koliko se ljudje vidijo ali slišijo, ampak ko se enkrat v življenju prepoznaš, je to to. Z nekom pa lahko živiš vsak dan, pa ga nikoli ne spoznaš.
Kako se spominjate Splita iz svoje mladosti?
Lepo, nedolžno, vsi smo bili isti. Imeli smo iste superge Borovo, iste hlače ... Tisti, ki je imel športne copate Nike, je bil celo vesolje in smo ga žicali, naj nam jih posodi za en krog. Bili smo srečni.
Omenili ste, da vam je od vseh pesmi najbolj pri srcu pesem Ispovijed. Zakaj ravno ta?
Težko mi je govoriti o pesmi, najbolje je, da so sami slišite in začutite in vam bo vse jasno. To je zame ena najboljših pesmi, ki sem ji pela v svoji karieri, v svojem življenju, počaščena sem, da sem bila povabljena k sodelovanju. Že ko je Goran prišel k meni in v dnevni sobi odigral pesmi, ki jih je nameraval posneti, sem zajokala, to je bilo tako vznemirljivo. In tak občutek sem imela tudi na vseh vajah. Ni lepo samo zato, ker je splitsko, ampak ker je narejeno z dušo in srcem in bo pustilo sled v mojem življenju, pa tudi še v življenju koga drugega. Lepo mi je peti z vsemi, z Danielo sva hodili skupaj v šolo, včasih se počutim, kot bi bila na ekskurziji. (smeh) Vesela sem, da si boste predstavo lahko ogledali tudi v Sloveniji, ker je v njej veliko srca, veliko duše in veliko Dalmacije.
Besedilo: Katja Golob
Fotografije: Jelena Balić, arhiv muzikala Naša bila štorija
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del