Marsikaj se je v 46 letih njegove kariere spremenilo, le on je ostal isti.
Na njegove koncerte prihajajo tri generacije - mame, babice in vnukinje.
Story: Katere pesmi pa nikdar ne boste vzeli iz repertoarja?
Moj opus pesmi je zelo velik. Imam od 250 do 300 studijskih posnetkov. Nikoli ne bom umaknil pesmi, ki so pri občinstvu najbolj priljubljene in ki jih moji poslušalci želijo slišati in peti skupaj z nami na koncertih. Na programu imam vedno 10-15 pesmi, ki so del stalnega repertoarja. No, glede na vrsto koncerta oziroma nastopa pa dodam nekaj novejših pesmi. Prilagodim se glede na to, kje nastopam. Stalni repertoar pa ostaja.
Story: Se mogoče spomnite svojega prvega nastopa v Ljubljani?
Seveda se spomnim, to je bilo na začetku moje kariere. Sodeloval sem na festivalu v Ljubljani, ki se imenuje Slovenska popevka.
Story: Je v Ljubljani kakšen poseben kotiček, kamor radi zavijete, ko ste tukaj?
Ljubljana je zame eno od najlepših mest in vedno rad posedim ob Ljubljanici. Nikoli ne zamudim sprehoda po Tivoliju, s prijatelji pa velikokrat obiščem restavracijo As in našega prijatelja Popeta.
Story: Se vam kdaj zgodi, da pozabite del teksta, ko ste na odru?
Tekst pesmi se ne pozablja. Nikoli nimam takšnih težav. Lahko pa me preplavijo čustva in vzdušje in potem del teksta prepustim občinstvu, da ga zapoje.
Story: Od kod vam energija za vse številne obveznosti?
Najbolj se sprostim, ko grem na dolg sprehod v naravo. Velikokrat pa grem tudi sam v gore in to je zame velika sprostitev.
Story: Kar dobro vam je uspelo ločiti zasebno življenje od poslovnega. Kako nadomestite čas, ko ste stran od soproge in hčerk?
Ko smo skupaj, je to samo naš čas in takrat se z ženo posvečava drug drugemu in hčerkama. Veliko se druživa s prijatelji in tudi veliko potujemo.
Story: Zakaj se nikoli ne slikata z ženo?
Res je, da se ne slikava posebej za časopise, sicer pa kar nekaj najinih skupnih slik obstaja, saj naju tu pa tam ujamejo fotografi. Moja žena se ne mara izpostavljati v javnosti, in to seveda spoštujem.
Story: Kaj bi delali, če se ne bi ukvarjali z glasbo?
Mogoče bi se ukvarjal s športom. Po končani fakulteti sem celo nekaj časa delal v športu in se s tem tudi ukvarjal, kadar sem se malce odmaknil od glasbe.
Story: Kako so vaši starši sprejeli to, da boste postali pevec?
V šoli sem bil odličen učenec in pozneje tudi študent. To je bilo staršem najbolj pomembno. Vse druge aktivnosti so sicer dovolili, a šele ko sem končal vse šolske obveznosti. Oče mi je našel prvega učitelja za kitaro, zato lahko rečem, da sta me od majhnega spodbujala, da sem razvijal glasbeni talent. Tako sem zelo mlad zajadral v glasbene vode, a sem kljub temu končal ekonomsko fakulteto. Glasba je bila vedno moja opredelitev.
Story: Katerega nasveta staršev se še danes spomnite?
Oče in mama sta se zelo trudila, da z bratom postaneva poštena človeka in da naju pospremita na pravo pot. Velikokrat se spomnim mame, ki je skrbela, da sem po koncertu šel počivat, ne pa se zabavat s prijatelji, kar je bila nekakšna navada. Včasih smo imeli kar dva koncerta na dan in takrat jo je, kot vse mame, zelo skrbelo zame.
Story: Vam ostane kaj prostega časa, da na primer v roke vzamete kakšno knjigo? Kateri je vaš priljubljeni književnik?
Veliko potujem in na potovanjih ne gre brez knjig. Zdaj obstajajo elektronske, čeprav imam raje klasično knjigo na nočni omarici poleg postelje. Pisatelji, h katerim se pogosto vračam, so Ivo Andrić, Meša Selimović in Gabriel Garcia Marquez.
Story: Kakšno glasbo poslušate, ko se sproščate?
Glasba je moj stalni spremljevalec, ko počivam, pa si najraje zavrtim kakšen soul.
Story: Po čem bi sebe opisali kot tipičnega Bosanca?
Po družabnosti. V Bosni je bilo vedno pomembno, da pogostiš prijatelje in da se z njimi veliko družiš. Prijateljstva je treba negovati.
Story: Živite v Beogradu, ali pogosto obiščete svoj rojstni kraj?
Velikokrat grem v Sarajevo in rad obiščem prijatelje, ki živijo tam. Veliko teh se je preselilo po vsem svetu, v Avstralijo, Ameriko ter po vsej Evropi. Njih obiščem, kadar sem na turnejah.
Besedilo: Sandra Bratuša // Fotografije: Goran Antley, osebni arhiv
