Ste vedeli, da je zvezdnik Gerard Depardieu želel postati mesar

V njej potuje po Evropi in preizkuša tako predvidljive kot nepredvidljive jedi posameznih pokrajin, ki jih obišče. Pri tem spoznava kuharske mojstre in kmete oziroma pridelovalce, ki mu zaupajo marsikaj o svoji tradiciji. Na potovanjih od Škotske prek Bretanije do Portugalske mu dela družbo kuharski mojster in najboljši prijatelj zadnjih 20 let Laurent Audiot, glavni kuhar v eni od dveh restavracij, ki jih ima v Parizu – če bi jih radi obiskali, sta to L'Ecaille de la Fontaine ter La Fontaine Gaillon. Skupaj sta bila že na kar nekaj kulinaričnih pustolovščinah. Njuno prijateljstvo je v seriji še kako dobro vidno, saj se ves čas simpatično zbadata in norčujeta drug iz drugega. Slavni igralec ima med goltanjem hrane čas celo za preklinjanje, vpitje, rjovenje in vohanje – ne le hrane ali začimb, kot boste videli. Bon Apetit, ki ga odlikujejo še izjemno lepi posnetki, je radostno praznovanje hrane v vsej njeni čudoviti raznolikosti. Med drugim na primer izvemo, da morske alge nimajo kalorij, a ogromno vitamina C, in da krompir lahko obogatimo s kombinacijo konjskega gnoja in morskih alg. Ampak dodati ju moramo samo malo, sicer bo v zemlji preveč dušika.

Kulinarična oddaja Bon Apetit ni njegov prvi kuharski projekt. Gérard je posnel 170 filmov in za vloge dobil veliko priznanj. Priznanje pa je dobil tudi za svojo kuharsko knjigo, ki je bila v njegovi domovini velikanska uspešnica. V njej je polno slastnih receptov, ki so nesramno kalorični, česar dandanes nismo ravno vajeni. Ampak take ima pač najraje. “Na živce mi gre obsedenost Američanov z maščobami in holesterolom, o vsebnosti sladkorja in rakotvornih substanc v hrani pa pozabijo govoriti,” se je že pred časom, ko so ga poskušali spraviti na tako ali drugačno dieto, jezil.

V otroštvu je bil večkrat lačen kot sit. Šolo je pustil pri 13 letih, sicer delal v tiskarni, a postal prestopnik, tatič in nasilnež, zaradi česar so ga nekajkrat vtaknili v ječo in se ga nekajkrat usmilili zgolj s pogojno kaznijo. Morda je tudi zato takoj, ko je zaslovel, začel uživati v hrani, kot do takrat ni nikoli. Medtem ko je bilo v otroštvu meso, pa še to le poceni konjsko in zajčje, na krožniku samo na začetku meseca, ko je oče, ki je delal v jeklarni, dobil plačo in je še ni zapravil za alkohol, je odrasli Gerard znal pospraviti celo po štiri piščance naenkrat. “Zame je do dandanes meso simbol blagostanja,” priznava 70-letni igralec, ki zad­nja leta živi v Rusiji. Poleg velikih količin mesa mu po grlu rado teče tudi vino. Kot se za pravega ljubitelja vina spodobi, ima v lasti nekaj vinogradov. “Vino ima dušo, zame je sinonim prijateljstva in uživanja v preprostih radostih. Ne pijem, da bi se ga napil ali da bi pozabil. Vino imam rad, ker sem zaradi njega dobre volje,” je povedal. A glede na to, da se je nekoč pohvalil, da lahko spije do 14 steklenic na dan, je skoraj zagotovo dobre volje – in pošteno nasekan.

Od nekoga, ki je znan kot robavs, nesramen do novinarjev in vseh drugih, ki mu prekrižajo pot tako, kot mu ni všeč, bi pričakovali, da mu ni pomembno, kako meso, s katerim se tako rad masti, pride na njegov krožnik. A to sploh ne drži: trpljenje živali, ki jih v tovornjakih v grozljivih pogojih prevažajo do klavnic po Evropi (in svetu), mu seže do srca. “Žival, ki trpi, ne bo dala dobrega mesa,” je prepričan. “Preden ubijem prašiča, se z njim pogovarjam. Preden žival ubiješ, jo pobožaj, da bo spokojno umrla.” Po lastnih besedah je v mladosti celo “hotel postati mesar, a sem vmes postal igralec.”

In kako po Gerardovo uživati v hrani: “Za trenutek zaprite oči in si predstavljajte, kako je, če ponovno odkrijete okus izjemne jedi, pripravljene s sestavinami izjemnih vonjev in okusov in postrežene z ljubeznijo. Kajti v tem je, predvsem in najprej, bistvo kuhanja: kuhanje je dejanje ljubezni.”

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču