Igralec T.R. Knight, spomnimo se ga predvsem po seriji talenti v belem, nastopa v novi seriji Genij. Serija temelji na najbolj prodajani knjigi ameriškega pisatelja in novinarja Walterja Isaacsona.
Glavno vlogo v seriji, ki se predvaja na National Geographicu, ima Geoffrey Rush kot Albert Einstein, T. R. Knight pa igra J. Edgarja Hooverja, prvega direktorja FBI. Edgar je bil 48 let vodja FBI. Bil je ključen mož za nastanek urada, napredoval pa je od mesta pomočnika preiskovalnega urada do vodje zveznega preiskovalnega urada. Na 'prestolu' je ostal vse do smrti. Hoover je postal osredotočen na uničenje Einsteina, predvsem zaradi tega, ker je bil prepričan, da Einstein ponižuje vlado ZDA. T. R. Knight razkriva izkušnjo s snemanjem serije.
Koliko ste poznali zgodbo Hooverja in Einsteina?
Deloma sem poznal tako Einsteina kot Hooverja, nisem pa vedel za povezave med njima. Zabavni del igranja je, da lahko raziskuješ in se učiš. Osupljivo pri njem je, da je bil zelo zaščitniški do sebe. Vse te današnje govorice o sebi bi sovražil. Visok je bil 170 centimetrov, a je poskrbel, da se je pisalo, da je visok dobrih 180. Nikoli ni najemal visokih ljudi, svojo mizo je dal dvigniti. Vemo, da je v teh zgodbah veliko hinavščine. Ker je bil tako dobro zastražen, marsikaj ni znano, ogromno pa je namigovanj.
Kaj menite, zakaj je imel Hoover tako slabo mnenje o Einsteinu?
Hoover je bil obseden z Einsteinom zaradi boja proti komunizmu in vsemu, kar bi lahko uničilo že tako ranljivo ameriško življenje. Zavračal je vse nove zamisli mislecev. Mislim, da je bilo z Einsteinom to bolj osebno. Podzavestno ali ne, odločil sem se, da bom to sprejel kot dejstvo, da Einstein predstavlja nekoga, ki živi pristno življenje, česar Hoover ni hotel pokazati. Mislim, da je Hoover, ko je videl, da je Einstein cenjen in priljubljen, zaradi svoje drugačnosti izgubljal živce.
Hoover je bil ključen mož v ozadju 'truda', da Einstein ne bi vstopil v ZDA. Vidite kakšne podobnosti v današnjih Združenih državah?
Hoover se je neuspešno trudil, da Einstein ne bi vstopil v Združene države. Zgodovina se je izkazala kot strašna, ko smo sprejemali odločitve, ki so raztrgale našo družbo. Če govorim kot Američan, mislim, da to trga bistvo bronastega moža v pristanišču (Kip svobode), kar je težko, še zlasti v povezavi z Einsteinom. Vemo, da je imel v Nemčiji svoje težave. Vemo, da je bila preteklost srhljiva in da bi morali biti daleč proč, vendar se zdi, da se strašljivo vrača.
Kako je bilo snemati Genija v Pragi?
To je bila neverjetna izkušnja. V Pragi je bilo izjemno prijetno delati, zdaj, ko se toliko podjetij odloča za televizijske vsebine, pa sem lahko srečen, da sem bil del serije National Geographica. Prvi dan sem videl 200 ljudi, ki so sodelovali pri govornih vsebinah. Takrat sem se zavedel, da ne smem zafrkniti. Zelo vznemirljivo je biti del te zgodbe, čudovito je življenjsko zgodbo povedati v obliki televizijske serije. V desetih epizodah je dovolj časa, da gledalci malo zadihajo, hkrati pa je informacij v kratkem času dovolj. Vznemirljivi so časovni preskoki in celo moji deli v zadnjih treh epizodah.
Ličenje za igranje te vloge je neverjetno. Kako je nositi protetične pripomočke?
Vsi na oddelku za ličenje in protetiko so fantastični umetniki. V ZDA je maska ločena od urejanja pričeske, tu pa je združeno. Veliko ljudi ima protetične pripomočke, lik so izjemno dobro upodobili. V Los Angelesu so nekaj zlili po meni in me ovili. Tisti, ki je delal moj odlitek, je sodeloval tudi pri Panovem labirintu, enem mojih najljubših filmov. Že od začetka produkcije sem se vedel piflarsko. Predstavljam dva različna videza, enega s polovično, drugega pa s celo masko, pri kateri so moje le oči in nos. To je bil res velik izziv. Občutek imaš, da gre za masko, ki jo moraš oživiti. Užitek pri tem izzivu je, da je oseba videti pristna, da oživiš tako lik kot masko.
Koliko časa je trajal celoten postopek?
Približno tri ure traja nanos maske, ki jo lahko vidite v 10. epizodi. To pomeni tri ure na stolu, poleg tega pa še urejanje pričeske, kostuma in preostalega. Včasih je videti kot prava kakofonija, toda ostaja užitek ob opravljenem delu. Gre sicer za nekako mazohističen užitek, značilen zame. Ekipa je čudovita, prijazna in obzirna, vedno vse razložijo, na generalki smo se vsi veliko naučili. Nekaj časa sediš tam in res je prijetno, da veš, kaj počnejo. Ko so mi pa odstranjevali masko, je bilo malo klavstrofobično. Na trenutke sem se počutil kot zarodek, ki se prebije na svet.
